Prehrana pri bolnikih z ledvično boleznijo
Glavni cilji spremembe prehrane pri bolnikih z ledvično boleznijo so:
- manjši vnos soli,
- manjši vnos beljakovin (proteinov),
- primeren vnos sadja in zelenjave,
- omejen vnos sladkorja,
- vzdrževanje ustrezne telesne mase.
V naši hrani naj bo manj soli. Slovenci zaužijemo preveč soli oziroma natrija. Že za zdravega odraslega je prevelik vnos soli lahko problematičen, pri bolnikih z boleznimi ledvic pa predstavlja še večjo težavo, saj dodatno obremeni ledvice in pripomore k povišanju krvnega tlaka.
Osebam s KLB, ki niso na nadomestnem zdravljenju z dializo, se priporoča omejevanje beljakovin v prehrani. Beljakovine najdemo predvsem v živilih živalskega izvora, so pa tudi v rastlinski hrani.
Ob uživanju beljakovin se namreč poveča delo, ki ga mora opraviti ledvica, kar je za bolno ledvico škodljivo in privede do hitrejšega odpovedovanja ledvic. Za začetek bolnikom z ledvičnimi boleznimi svetujemo normalen vnos beljakovin, kot je priporočen za zdrave odrasle. To je približno 0,8 g/kg telesne mase (TM)/dan, kar za večino oseb predstavlja približno 50 do 80 g beljakovin na dan. Velika večina ljudi v zahodnih državah uživa bistveno več beljakovin, povprečno okoli 1,1 do 1,2 g/kgTM/dan. Bolj kot je bolezen napredovala, nižji vnos beljakovin se priporoča. Pri osebah z napredovalo ledvično boleznijo svetujemo vnos beljakovin, ki znaša približno 0,6 g/kgTM/dan, kar za večino oseb predstavlja približno 40 do 60 g. Omenjena navodila ne veljajo za starostnike, podhranjene, hudo bolne in ljudi, ki bi radi povečali svojo mišično maso. Pri teh osebah mora biti vnos beljakovin ustrezno višji.
Vse smernice zdravega prehranjevanja priporočajo redno uživanje zelenjave in sadja, saj se to povezuje z zdravju koristnimi učinki. Kljub temu se pri osebah s KLB pogosto pojavi strah pred uživanjem teh skupin živil zaradi visoke vsebnosti kalija, ki se lahko pri slabšem ledvičnem delovanju kopiči v telesu.
Pri osebah s KLB je vrednost kalija v krvi treba spremljati. Omejevanje vnosa zelenjave in sadja se priporoča osebam s končno ledvično odpovedjo, ki so na dializi, in tistim, ki imajo težave s hiperkaliemijami (vrednost kalija v krvi > 5,5 mmol/L). Te osebe potrebujejo natančna navodila dietetika glede primerne prehrane.
Za osebe s KLB prve do četrte stopnje, torej za osebe z ledvično boleznijo, ki niso na dializi ali so tik pred dializo, in za osebe, ki nimajo težav s hiperkaliemijami, se priporoča normalen vnos zelenjave in sadja. Zato teh živil ne izločajte iz prehrane, če vas na to ne opozori zdravnik.
Zakaj je sploh toliko poudarka na uživanju zelenjave in sadja?
Vemo, da sta zelenjava in sadje bogata z vitamini in minerali, ki so esencialni (telo jih ne more tvoriti samo, zato jih moramo v telo vnašati s hrano), in zato ključnega pomena v naši prehrani. Predvsem zelenjava je bogat vir prehranskih vlaknin, ki igrajo glavno vlogo pri skrbi za urejeno prebavo. Zaradi visoke vsebnosti prehranskih vlaknin je ob zelenjavi in sadju zaželeno v prehrano vključevati čim več polnozrnatih živil. Če temu dodamo še antioksidante in bioaktivne snovi, hitro ugotovimo, da sta zelenjava in sadje res prava zakladnica zdravju koristnih snovi. Vse to znižuje tveganje za bolezni srca in ožilja, rakasta obolenja, sladkorno bolezen in sploh umrljivost zaradi drugih vzrokov. Za osebe s KLB je to še toliko bolj pomembno, če upoštevamo, da imajo povečano tveganje za srčno-žilne bolezni. Na tem področju so najbolj prepričljive raziskave, ki dokazujejo, da je večji vnos zelenjave in sadja povezan z znižanjem krvnega tlaka. Hkrati za ta živila velja, da so energijsko revna in sočasno podaljšajo občutek sitosti, kar omogoča bolj učinkovito nižanje in vzdrževanje zdrave telesne mase.
Kaj od sadja in zelenjave naj uživam?
Vredno je poudariti, da ima zelenjava nekoliko več prednosti pred sadjem zaradi hranilne vrednosti, zato je smiselno stremeti k temu, da se na krožniku znajde vsaj pri dveh obrokih oziroma vsaj tri porcije na dan (skupno vsaj 250 g na dan). Zelenjava naj bo pestra in raznovrstna. Hranilno bogata je predvsem zelenolistna (blitva, ohrovt, špinača, zelena solata ipd.) in druga zelena zelenjava (brokoli, zelje, šparglji ipd.). Ker je sadje slajšega okusa, večina lažje doseže želeni dve porciji ali vsaj 150 g na dan. Za sadje velja enako – naj bo pestro in raznoliko, vseh barv. Izpostaviti je vredno predvsem jagodičevje, ki je bogato z antioksidanti in drugimi hranili. Primerna so tudi zamrznjena živila, ki dobro ohranijo vsebnosti mikrohranil. Nekoliko manj primerna so konzervirana živila, ker je večini dodana sol. Če vam je zdravnik svetoval omejevanje živil, ki vsebujejo veliko kalija, se seveda držite teh navodil.
Še več informacij o primerni prehrani za ledvične bolnike lahko najdete v knjižici s priporočili in več kot 50 recepti.
Vnos tekočine
Večina ljudi misli, da moramo za zdrave ledvice spiti čim več tekočine. Vendar dokazi, ki jih imamo trenutno na voljo, tega ne potrjujejo. Prav nasprotno: obstajajo celo dokazi, da je pretirano pitje tekočin lahko škodljivo. To je torej mit brez prave osnove. Za veliko večino ljudi velja, da morajo spiti toliko, kolikor so žejni, razen če vam zdravnik ni naročil drugače. Telo ima namreč zelo natančno razvite mehanizme, ki zagotavljajo primeren vnos tekočin. Ti mehanizmi sicer ne delujejo več dobro pri osebah, ki imajo možganske bolezni, na primer demenco. Tudi osebe s srčnim popuščanjem so lahko bolj žejne, kot bi bilo treba. Enako velja za dializne bolnike, še posebej za tiste, ki ne odvajajo več urina.
V vseh drugih primerih pa načeloma velja – pijte, kadar ste žejni.
Korak za korakom
Star slovenski pregovor pravi: navada je železna srajca. Res je, navade je težko spreminjati, ampak še zdaleč ni nemogoče. Vse, kar potrebujemo, je načrt, kaj spremeniti in kako to vključiti
v svoj vsakdan, ter vztrajnost, da pri tem vztrajamo tudi takrat, ko nam ne uspeva najbolje. Ni treba, da je že prvi teden našega spremenjenega življenja idealen, pomembno je le, da vztrajamo in najdemo načine, kako nam bo uspelo.