Okužba prebavil s Helicobacter pylori

Kaj je znanega o bakteriji Helicobacter pylori?

Helicobacter pylori ali krajše H. pylori je bakterija, dolga 3 mikrone in široka 0,5 mikrona. Na enem koncu ima od 2 do 7 bičkov*, ki ji omogočajo premikanje. Na površini ima posebne nogice, s katerimi se lahko pritrdi le na želodčno sluznico.

Sluznica želodca izloča kislino, zato je to okolje za večino bakterij usodno, H. pylori pa v njem lahko preživi. Ta bakterija ima namreč v svoji steni različne snovi, ki ji na različne načine omogočajo preživetje v kislem okolju želodca.

Ena izmed takih snovi je encim^** ureaza, ki ga izkoriščamo pri diagnostičnih postopkih, s katerimi odkrivamo oz. potrjujemo okužbo z bakterijo H. pylori.

Kako pogosta je okužba s Helicobacter pylori?

Okužba z bakterijo H. pylori je najpogostejša kronična okužba in je razširjena po celem svetu. Konec 19. stoletja je bila z njo okužena večina svetovnega prebivalstva.

Zaradi izboljšanja higiensko-socialnih razmer (tekoča voda v bivalnih prostorih, večja stanovanja …), razširjene uporabe hladilnika in odkritja uspešnega zdravljenja okužbe s H. pylori se je njena razširjenost zmanjšala. Danes je okužba v razvitih delih sveta manj pogosta, drugod po svetu je okuženih do 80 odstotkov ljudi, tako da je še vedno okužena več kot polovica svetovne populacije.

Večina okuženih ljudi nima nikakršnih bolezenskih težav, zato niti ne ve, da je okužena. Pri približno petini okuženih pa H. pylori povzroči zdravstvene težave.

Kako se okužba prenaša?

Način prenosa okužbe še ni popolnoma pojasnjen. Večina bakterij živi v ljudeh, zato je najverjetneje, da se povzročitelj z okužene osebe preseli na zdravo. Bakterijo najdemo v izbruhani vsebini in tekočem blatu, kar nakazuje pot, po kateri se okužba prenaša.

Pogostost okužbe je večja v predelih, ki imajo slabše socialno-higienske razmere. V slabih razmerah, kot so: bivalni prostori brez tekoče in tople vode, velike družine v majhnih stanovanjih, spanje več otrok v eni postelji ipd., je tveganje za prenos okužbe veliko večje.

V razvijajočih se predelih sveta se ljudje pogosto okužijo že v otroštvu, v razvitih državah pa je okužba pogostejša v odrasli dobi.

Kakšne posledice ima okužba s Helicobacter pylori?

Bakterije H. pylori so različne, vendar v vsakdanji praksi njihovo razločevanje ni potrebno. Nekatere vrste v sluznici želodca in/ali dvanajstnika delajo plitke (erozije) ali globoke razjede (ulkus) ter celo sodelujejo pri nastanku želodčnega raka. Druge so manj nevarne in povzročijo le blago kronično vnetje želodčne sluznice (gastritis).

Pri okužbi končnega dela želodca (antrum) se sproži zapleten mehanizem, ki povzroči močnejše izločanje kisline. Želodčna sluznica je bolj odporna proti kislini kot pa dvanajstnikova sluznica. Zato zvečano izločanje kisline (močnejši agresivni dejavnik) lahko povzroči nastanek erozij in/ali ulkusa predvsem v dvanajstniku, redkeje pa tudi v želodcu.

Ulkus želodca in/ali dvanajstnika lahko poškoduje krvne žile v sluznici, kar sproži nenadno krvavitev v prebavno cev. Bolniki, ki krvavijo v prebavno cev, bruhajo temno ali krvavo vsebino in odvajajo črno smolasto blato. Tak bolnik mora nujno obiskati zdravnika.

Okužba, ki zajame večji del želodca, povzroči kronično vnetje sluznice in zmanjševanje števila celic, ki izločajo kislino. Taki bolniki sicer izločajo manj kisline, vendar kronično vnetje zmanjša obrambno sposobnost sluznice, zato že majhna količina kisline lahko povzroči želodčni ulkus. Tudi drugi agresivni dejavniki, kot so nesteroidna protivnetna in protirevmatična zdravila ali žolč (ki iz dvanajstnika priteka v želodec), pri ljudeh s kroničnim vnetjem želodčne sluznice hitreje povzročijo ulkus želodca.

Agresivne dejavnike delimo na notranje, ki nastajajo v telesu, in zunanje, ki jih v telo vnesemo. Najpomembnejša notranja agresivna dejavnika sta želodčna kislina in prebavni encim pepsin. Med agresivne dejavnike za nastanek poškodbe želodčne sluznice uvrščamo tudi žolč, če se iz dvanajstnika vrača v želodec. To se pogosto dogaja po operaciji žolčnika. Najpomembnejši zunanji agresivni dejavniki so bakterija H. pylori, nesteroidna protivnetna in protirevmatična zdravila, acetilsalicilna kislina, alkohol in kajenje.

Kako odkrivamo okužbo s Helicobacter pylori?

Okužba z bakterijo H. pylori je najpogostejša kronična okužba in je razširjena po celem svetu. Velika večina okuženih ljudi nima težav. Okužbe pri ljudeh, ki nimajo težav, ni treba ugotavljati.

Okužbo s H. pylori odkrivamo z invazivnimi^*** in neinvazivnimi metodami.

Pri invazivnih metodah zdravnik z endoskopom pregleda zgornji del prebavil in odvzame košček želodčne sluznice.

Ta vzorec želodčne sluznice lahko že takoj po endoskopskem pregledu testiramo, da potrdimo ali izključimo okužbo. Rezultat testa lahko odčitamo že v pol ure. Bakterijo H. pylori lahko odkrijemo tudi po pregledu koščka sluznice pod mikroskopom ali razrastu bakterije H. pylori iz koščka v posebnih gojiščih. V tem primeru je na rezultate potrebno počakati več dni. Z neinvazivnimi metodami odkrivamo okužbo v izdihanem zraku, blatu ali krvi.

Najpogostejša neinvazivna metoda je urea dihalni test, ki je primeren tudi za nosečnice in otroke.

Metode za odkrivanje okužbe s H. pylori ob jemanju zdravil, ki zavirajo izločanje želodčne kisline in antibiotikov, niso povsem zanesljive. Zato bolnik en mesec pred testiranjem na okužbo ne sme jemati antibiotikov in vsaj 7-14 dni zaviralcev protonske črpalke.