Lavičkova zbirka

O zbirki


Lavičkova zbirka kot najobsežnejša farmacevtsko-medicinska zbirka v Sloveniji z izjemnim kulturnim, izobraževalnim in znanstvenim pomenom, katere lastnik je Lek, član skupine Sandoz, se je ljubljanskim muzejem pridružila leta 1986 v takratni tovarni farmacevtskih in kemičnih izdelkov Lek.

Zbirka nosi ime po Bohuslavu Lavički, lekarnarju, ki je zbiral in zbral predmete v njej. To izjemno zbirko je Slovenija leta 2002 na pobudo takratne Lekove uprave razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. To pomeni, da mora zbirka ostati taka, kot je bila leta 1986, ko so jo prvič odprli in predstavili javnosti, in da ne glede na lastništvo ne sme iz države.

Bohuslav Lavička

Magister farmacije Bohuslav Lavička se je rodil 1. maja 1879 v Chrudimu na Češkem, tam je tudi obiskoval osnovno šolo in končal gimnazijo. Že kot dijak se je zaljubil v farmacijo, ko je leta 1891 na deželni razstavi v Pragi videl staro lekarno. Takrat naj bi se bil odločil, da bo študiral farmacijo in tudi sam zbiral starine, kakršne je videl na razstavi.

Farmacevtske študije je Lavička končal leta 1901 v češkem delu Karlove univerze v Pragi. Kasneje je opravil še kolokvije iz splošne in specialne mikologije ter bakteriologije. Najprej se je zaposlil v rodnem Chrudimu, nato pa je leta 1903 odšel iskat nova znanja v Švico. Tam se je tudi začela njegova pot zbiralca, ko je leta 1904 v Bernu kupil prvo majoliko. Na Slovensko je Lavička prišel leta 1909 in delal najprej v Idriji in na Vrhniki, leta 1911 pa se je ustalil v Tržiču in od farmacevta Robleka odkupil lekarno. Tam je potem delal vse do smrti 16. julija 1942, ko so ga kot demokrata in podpornika NOB nacisti ustrelili kot talca.

Okupatorji so želeli Lavičkovo farmacevtsko-medicinsko zbirko odpeljati v Nemčijo, vendar jo je rešil profesor Josip Žontar iz muzeja v Kranju, ki je s sodelavci poskrbel, da je bila zbirka po vojni vrnjena potomcem Bohuslava Lavičke. Od njih jo je leta 1978 odkupil Lek.

Starine, ki danes sestavljajo farmacevtsko zbirko, je Bohuslav Lavička zbiral skoraj štiri desetletja profesionalno, z znanjem velikega erudita. Bil je v stiku z vsemi večjimi antikvariati po Evropi in tako tudi z vsemi večjimi kulturnimi središči svojega časa. Tako je Lavičkov muzej tudi svojevrsten odraz evropskih stikov kozmopolita in Evropejca.

Kulturnozgodovinska vrednost Lavičkove farmacevtske zbirke je mnogovrstna in bi težko dali prednost kateri koli zvrsti gradiva. V grobem pa bi lahko Lekov mali muzej razdelili na dva dela: na knjižnico in farmacevtsko-medicinski pribor.

Predstavitev zbirke


Knjižnica

Knjižna zbirka stoji v posebnem prostoru. V desetih vitrinah so razstavljena knjižna dela humanistike, filozofije ter naravoslovnih in medicinskih znanosti. Knjige so predstavljene tako, da lahko po njih spremljamo razvoj naravoslovnih in medicinskih znanosti.

Na začetku so dela književnosti, filozofije in družboslovja. Tako najdemo v zbirki dela klasikov antične – rimske in latinske književnosti, ter klasikov francoske književnosti v originalnih izdajah. Književnim delom sledijo zgodovinska in geografska dela. V spoznavno teorijo in teorijo znanosti nas uvede filozofsko delo Immanuela Kanta »Kritika čistega uma«, tiskano v Gradcu leta 1795, v naravoslovje pa dela z alkimistično vsebino. Knjižnica Lavičkove zbirke je po kakovosti alkimističnih del ena bogatejših knjižnic na Slovenskem. Vsebuje dela Alberta Velikega, Ekcharta in Paracelsusa. Kemija je predstavljena z deli klasikov kemije Boylom, Lavoisierjem in Berzeliusom.

Medicino, ki je razstavljena v posebni vitrini, sestavljajo dela Hipokrata, Galena in Avicene (vsa v tiskih iz 16. stoletja). Farmacijo predstavljajo stare farmakopeje, med drugim ena najstarejših tiskanih farmakopej v Evropi, delo padovanskega zdravnika Bartolomea da Montagnane iz 15. stoletja. Posebej je predstavljena tudi botanika – razstavljeni so herbariji, zeliščne knjige v tiskih iz 16. do 19. stoletja, najdemo pa tudi delo očeta biološke znanosti Carla Linneja iz 18. stoletja.

Poseben uspeh Lavičkovega zbirateljskega dela pa pomenijo Biblija, prvotisk iz 1491. leta (tiskar Ioannes Froben), in še posebno dva lista latinske Biblije, ki naj bi jo bil tiskal Gutenberg.

Mnoga dela v knjižnici so opremljena z izredno lepimi bakrorezi; med njihovimi avtorji najdemo mnogih znanih slikarjev, tudi dvornega slikarja angleškega kralja Henrika VIII., Hansa Holbeina mlajšega.

Albertus Magnus


Avicenna

Galen


Farmacevtsko-medicinski pribor

Lekarniško posodje

Eden najbolj zanimivih delov muzeja je zbirka lekarniškega posodja. To je keramično, stekleno in leseno. V muzeju tako najdemo izredno lepe primere italijanske keramike iz Faenze, Urbina, Pesara in Savonne, pa tudi nekaj holandske, nemške in ogrske (slovaške) keramike. Keramično posodje je večinoma postavljeno v prvi od dveh lekarn in je razstavljeno po farmacevtski namembnosti. Najprej vidimo vrče za sirupe, torej posode za žitke snovi oziroma tekočine, sledijo posode za mazila, torej posode za poltrde snovi, nato pa posode za praške in ekstrakte, torej posode za trdne snovi. Tako lahko na simbolni ravni spremljamo farmacevtsko proizvodnjo, torej proizvodnjo različnih oblik zdravil. Keramično posodje je bilo delano večinoma v 17. in 18. stoletju.

Stekleno posodje je večinoma postavljeno v drugi od obeh lekarn. Posode za sirupe imajo ozko grlo, tiste za mazila in ekstrakte pa široko. Večinoma so iz češkega stekla iz 18. in 19. stoletja.

Zbirko lekarniškega posodja sklene cela vrsta lesenih stojnic za droge, torej lesenih posodic za rastlinske ekstrakte iz 18. in 19. stoletja. Izdelane so iz lipovega lesa.

Posodje v muzeju je zanimivo tudi zato, ker po napisih na njem še danes lahko vidimo, katere zdravilne snovi so v posodah hranili.

Zanimivo je tudi pohištvo obeh lekarn. Pohištvo večje lekarne je bilo ročno izdelano v Italiji v drugi polovici 19. stoletja (historizem). V manjši, starejši od obeh lekarn, najdemo v lekarniško pohištvo vgrajeno omarico, za katero izročilo trdi, da izhaja iz neke samostanske lekarne iz Egne (Neumarkt) na Južnem Tirolskem. V omarici so posodice z ohranjenimi »zdravilnimi snovmi« iz časa, ko je omarica nastala, torej iz 16. stoletja. V eni teh posodic naj bi bili našli prah človeške lobanje. Tak prah naj bi bili uporabljali proti telesni šibkosti.


Arheološki del zbirke

Zbirka obsega tudi arheološki del – antične medicinske instrumente in druge antične predmete iz obdobja med 5. stoletjem pr. n. št. in 3. stoletjem našega štetja. Za dve kirurški sondi listnate oblike dr. Ljudmila Plesničar predpostavlja, da sta z emonskega najdišča. Tu so še bronasta pinceta, steklenička (lat. balsamarium), v kateri so verjetno hranili dišeča olja, in še cela vrsta igel, ki jih pripisujejo neki predzgodovinski kulturi, verjetno kulturi žarnih grobišč. Uporabljale naj bi se bile tudi v »kozmetiki«, točneje pri telesni negi. Tako so na simbolni ravni v zbirki predstavljeni tudi začetki kirurgije, saj se ta iz kozmetike, telesne nege, sploh razvije.

Drugi eksponati

V muzeju so še drugi predmeti, ki so jih pri svojem delu potrebovali lekarnar, zdravnik in nasploh naravoslovec: zbirka uteži in mer (od 16. do 19. stoletja), namizna in ročna tehtnica (19. stoletje), dva mikroskopa (18. stoletje), dve homeopatski lekarni, dve potovalni lekarni, dva globusa (eden astrološki), peščena ura (16. stoletje) in kip svetega Roka, enega od zaščitnikov zdravilstva in zdravilcev, tako lekarnarjev kot zdravnikov (18. stoletje).

Farmacevtsko-medicinska zbirka je odraz zgodovine lekarništva in zgodovine zdravljenja nasploh ter širše prikaz zgodovine naravoslovnih in medicinskih znanosti. Posebna vrednost muzeja Bohuslava Lavičke pa je v tem, da je nekako sklenjen in kot tak sicer eden manjših v Evropi, vendar po kakovosti eksponatov eden bogatejših.

Dan odprtih vrat

Vljudno vas vabimo na ogled Lavičkove zbirke vsak prvi četrtek v mesecu.
Vodeni ogledi potekajo vsako polno uro od 10. do 18. ure.