Lojze Spacal
Galerija Lek, 4. november 2003 – 9. december 2003
Razstava Lojzeta Spacala v Galeriji Lek
V torek, 4. novembra, smo v Galeriji Lek odprli razstavo slik in grafik pokojnega tržaškega slikarja Lojzeta Spacala. Na otvoritvi, na kateri se je zbralo veliko število ljudi iz sveta gospodarstva, zdravstva, umetnosti in medijev, med njimi tudi predstavniki diplomatskega zbora, so si ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledali grafike in slike slovenskega umetnika, med katerimi je tudi sedem doslej še neznanih umetnin.
Razstavo je slavnostno odprl bivši predsednik Slovenije Milan Kučan, ki dobro pozna Spacalov ustvarjalni opus in njegov pomen za slovensko kulturo in umetnost. Priznanega umetnika je predstavila in o njegovem umetniškem ustvarjanju spregovorila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe, mojster klasične kitare Tomaž Rajterič pa je s svojimi skladbami popestril umetniški dogodek.
V Leku s to razstavo nadaljujemo tradicijo povezovanja gospodarstva in umetnosti ter skrbi za zdravje in boljše počutje ljudi tudi s približevanjem umetnosti ljudem, s plemenitenjem in širjenjem obzorij. Galerija Lek v zadnjem času postaja vse bolj dinamično in družabno stičišče, kjer se srečujejo ljubitelji umetnosti iz različnih področij družbenega življenja. V Leku želimo s pokroviteljstvom slovenske umetnosti in tudi drugih kulturnih, športnih in humanitarnih aktivnosti izpolniti svojo odgovornost do družbe, v kateri delujemo.
Poetična simbolika Spacalovih del se kaže v umetnikovi veliki ljubezni do Krasa. Zavestno je postavljal spomenik Krasu, ki ga je z izvirnim poudarjanjem značilnosti in prevzet od lepote strastno ohranjal. Od vsega začetka je v Spacalovi ustvarjalnosti najbolj značilna asociativnost kraške kranjske motivike, oplojena s čustvenimi vzgibi danih trenutnih doživljajev v njej, nasičena z izrazito sugestivno izpovednostjo. Slikar jo je tudi sam poudarjal z naslovi, ki govore o mitu te krajine, trpke, a trdne in večne, kot sta trdna in večna zemlja in kamen v njej.
Mojster, ki je doživel polno priznanje tako v slovenskem kot v italijanskem kulturnem prostoru, si je izslikal pomembno mesto v slovenski, evropski in širši kulturni zavesti. O njegovem delu je izšlo nekaj pomembnih monografij in večjih katalogov. Leta 1997 so umetnikovo devetdesetletnico počastili z veliko retrospektivno razstavo v tržaškem Muzeju Revoltella, ob kateri je izšel tudi bogat barvni katalog njegovih del, v Sloveniji pa je bila jubileju posvečena pregledna razstava njegovih grafik v ljubljanski galeriji Instituta “Jožef Štefan”. Junija leta 1999 je v ljubljanski Založbi Edina izšla desetjezična knjiga Odsotnost, za katero je leto dni prej nastala grafična mapa dvanajstih grafik. Istega leta septembra se je udeležil odprtja velike razstave svojih del v sarajevski galeriji Collegium Artisticuum. Umetnik, ki je ustvarjal v Trstu in poletja preživljal tudi v Škrbini na Krasu, je umrl 6. maja 2000, štirinajst dni po odprtju retrospektivne razstave v Moderni galeriji v Ljubljani.
Slavospev kraškemu življenju
Poetična simbolika začetnih del, ko se je Lojze Spacal pred mračno realnostjo zatekal v sanjsko magijo neresničnega sveta, v bistvu vsebinsko opredeljuje vso njegovo ustvarjalnost. V rokopisu, s katerim se je kot slikar zaznamoval, je puščal sled lastne občutljivosti vselej v smeri, ki jo je sam prepoznal in tudi dosledno slikarsko prevajal. Ob vseh tokovih, ki obvladujejo umetnost modernizma, se sam ni štel med ustvarjalce, ki bi jim sledil ali se zanje zavestno opredeljeval. Iskal je ustrezen izraz, ki bi bil tako močan, da bi postal prepoznaven. Njegova umetniška in etična energija, utemeljena na tem davno zaslišanem klicu, daje njegovemu delu trajno vrednost.
Iz leta v leto lahko sledimo organskemu razvoju, ki v sebi skriva proces samosvojih končnih oblik njegovih čistih in jasnih umetnin. Bistvo je v zaznavi osnovnih podatkov, občutja in razuma. Ni naključje, da je slikar Kras še posebno ljubil v skromnih odtenkih in zimskih tonih, ko pokrajina sleče vse barve, ko Kras bel in gol zaživi v vsej prvinski lepoti, intenzivnosti in dramatičnosti. Praviloma se značilnost občutenega izraža z barvo, vemo pa, da tudi z obliko, če je ta dinamična, da ustvarja iluzijo gibanja. Predvsem s takim razumevanjem razmerja med obliko in barvo je vzpostavljena vez med slikarjem in opazovalcem. S harmonijo že tako minimalno uporabljenih barv se Spacal ni dotikal le čustev, temveč je hkrati težil k vse bolj asketsko očiščeni, a asociativno še berljivi abstrakciji. Vendar ta zadržanost ne govori o pomanjkanju umetnikove strasti, temveč prej o prežetosti z njo, kar izpoveduje njegova mnogokrat ponovljena misel, da mora biti likovna umetnina kot glasba: opojna, zamaknjena in slišna v tišini. Ko je s takimi spoznanji skozi skrajno poenostavljene forme govoril o trdi, grčavi, kraško skopi in trpki naravi, torej ni pripovedoval o samotnosti in temnih straneh bivanja, temveč je zavestno postavljal spomenik Krasu, ki ga je z izvirnim poudarjanjem značilnosti in prevzet od lepote strastno ohranjal.
Od tedaj, ko je leta 1956 po naročilu arhitekta Mihevca odpotoval na Ohrid po navdih za nova dela, ki naj bi jih ustvaril za hotelsko opremo arhitektovega novega objekta, in se je na naključnih potovanjih po makedonskih krajih seznanjal s tamkajšnjimi značilnostmi in se, prevzet, zavedel podobnosti s svojim ljubljenim kraškim svetom, so minila desetletja. Tam je dokončno doživel vsestransko magijo lesa, izpovedno toplino, ki jo omogoča ta večni zapis življenja dreves, njegovo simbolično pomenljivost, pa tudi povsem konkretno uporabnost. Danes spacalovsko značilne forme in barve kot slavospev kraškemu življenju kažejo za vselej vrezane v les tudi spoštovanje do materiala: saj potem, ko je mojster lastnoročno odtisnil grafike na papir, nekega dne lesenih matric ni odvrgel. Iz njih so, vključene v samo kompozicijo, nastale ene izmed najbolj izvirnih slik naše dobe, nekakšne reliefne slike ali celo skrivnostne viseče skulpture, oplemenitene s tridimenzionalno vizijo. Vendar Spacal po duši ni bil kipar ali arhitekt, kar bi nedvomno lahko postal, ampak je bil vselej slikar in grafik. Predvsem kamna s klesanjem ne bi mogel nikdar raniti. Zanimal pa ga je pogovor z lesom, predvsem sam ustvarjalni proces, ki mu je bil zaradi predpriprav, ki so ga navdihovale in vznemirjale, zadosten, dostikrat celo bolj zanimiv kot odtiskovanje grafik. Magičnost ustvarjalnega postopka ga je tako očarala, da se je po določenem številu odtisov barvnih lesoreznih grafik – vse do zadnjega ustvarjalnega obdobja jih je večinoma v celoti tiskal sam – zagledal v uporabljeno, utrujeno in skončano matrico ter se z njo soočil kot z vabljivim sogovornikom, zrelim in pripravljenim na nove ustvarjalne dogodivščine in na drugačne tehnološke postopke, s po svoje že oblikovanim delom lesa torej, ki je kar klical po svojem nadaljnjem izvirnem umetniškem življenju.
Mojstrskost, ki žari iz prečiščene govorice grafičnih listov, je z ljubeznijo prenesel na darežljive lesene matrice, ki so jih pomagale ustvariti. Sprva so bile le enostavno poslikane, kot nekoč davno krstica za očeta mrtve deklice in revne južnoitalijanske vaščane ali še pozneje deli lesa, ki so mu po naključju prišli pod roke, ali pa kot lastnoročno poslikano preprosto oblikovano staro pohištvo, ki kakor unikatna poslikana skulptura še danes s privlačno preprostostjo prebiva v sprejemnih, bivalnih, ateljejskih in galerijskih prostorih njegove hiše v Škrbini na Krasu.
Za Spacala je bilo značilno simbolno prostorsko dojemanje kraške motivike, ki z eno samo linijo lahko izrazi bistvo. Sam je govoril, da se umetniška osebnost izoblikuje po podobi svoje občutljivosti in lokalne ter univerzalne radovednosti. Likovni znaki so le sledi rokopisa, s katerim govori: biti znotraj, biti snov, simbol, izhajati iz sebe. Vse to je vodilo, ki ga nikoli ni zapustilo, niti v najbolj razumsko zasnovani kompoziciji ne. Čeprav njegove umetnine odkrivajo prenicljiv smisel za organsko formo tako v pejsažu kot v naklonjenosti arhitekturnim oblikam, pravzaprav z umirjeno negibnostjo odslikavajo pokrajine slikarjeve lastne notranjosti. Te notranje pokrajine pa so zaznamovane z vsaj tremi vsebinskimi izhodišči. Od vsega začetka je v Spacalovi ustvarjalnosti najbolj značilna zlahka berljiva asociativnost kraške krajinske motivike, oplojena s čustvenimi vzgibi danih trenutnih doživljajev v njej, nasičena z izrazito sugestivno izpovednostjo. Slikar jo je tudi sam poudarjal z naslovi, ki govore o mitu te krajine, trpke, a trdne in večne, kot sta trdna in večna zemlja in kamen v njej.
V ustvarjalnem ravnovesju so sočasno nastajale umetnine, osvobojene vsakršnih pravil. Sprva je imela nanj precejšen vpliv literatura, po kateri je prav tako vzpostavljal svoje razmerje do sveta. A poezija ga je zasvojila kot duhovno stanje miru in temu ustrezno so nastajala likovno najbolj radikalno izčiščena ter hkrati tudi motivno najbolj sproščena lirična dela, neobremenjena s konkretnim umetnikovim doživljajskim zaledjem.
V lesene matrice kot bodoče slike in v risbe ter grafike natrpane črtice so kakor vztrajno osipajoči se ozki listi, ki drug ob drugem padajo in se odbijajo od vej v toplem vetru kot zapis nenehnih spominjanj. Slabim ni mogel, dobrim ni hotel uiti: navsezadnje je bil človek z mehko, do kraja mediteransko dušo. Nikdar neobrzdano usmerjen v bes ali jezo je bil kot umetnik obvladan tudi z magično belino slikovnega polja – tega vedno vabljivega kraja za meditacijo -, da se v sebi ni niti za trenutek prepustil onstranski ničnosti. Vedno je rad prisluhnil tišini, ki je vselej tišina tukajšnjega in zdajšnjega danega trenutka, sledil svojim mislim in rokam, ki so razumele mehko govorico materiala, ki ga je božal in ljubkoval ter oplajal z domala človeško toplino.
Strogo abstraktno urejene slike, v katerih omrežja razpredenih črt določajo matematična razmerja, težijo k razlagi o formalni čistosti in matematični doslednosti, še bolj pa k prepričanju, da slikarja čista abstraktna govorica, zasnovana zgolj na raziskovanju, s svojo racionalnostjo ni mogla dolgo vznemirjati. Nasprotno pa ga je do kraja omrežila kasnejša, tudi na miselnem redu zgrajena simbolno abstraktna govorica, kjer je v prečiščenem likovnem jeziku prav poudarjeno jasno berljiv znak vodilo za razumevanje njegove asociativno izpovedne umetnosti. Ta se nam vse bolj razodeva kot nenehno in dosledno iskanje neizmerljive časovno-prostorske razsežnosti, v kateri je slikar iskal vezi med zunanjim in notranjim svetom.
Simbolika, s katero je umetnik sprva sistematično polnil slikovni prostor, se je razvila v znakovnost, ki jo je potem skozi desetletja razgrajeval do nezamenljive prepoznavnosti. Avtonomni svet njegovih slik, kjer se zdijo podobe, neodvisne od realne podlage, zgrajene po drugačnih zakonih kot v naravi, je poln poezije. Skrajno poenostavljene rešitve so mu bile kot umetniku preprosto dane. Z mislimi, zadnje desetletje življenja vse bolj v preteklosti, je Spacal bival in snoval na krilih poezije. Poezija ga je zasvojila kot duhovno stanje. Izza nostalgičnih zastorov spoznanj so se razprli prostori spomina, ki vse bolj očiščeni vsega nebistvenega slutljivo razkrivajo pravi pomen besed. Mnoge poeziji v naslovih posvečene slike so mistična stanja zavesti, ko Spacal sploh ni hotel imeti nikogar okrog sebe in je užival ob tako tihih igrah, kot je daljšanje in krajšanje senc v določeni svetlobi, ko je puščal mislim, da so prodirale v globino duše ter v samozadosten svet tišine, ki jo je vselej znal poslušati. Tatjana Pregl Kobe
Življenjepisni podatki
Slikar in grafik Lojze Spacal se je rodil 15 junija 1907 v Trstu. Štiriletnemu je umrl oče kamnosek in zidar, zato je moral ob materi perici kmalu z delom prispevati k znosnejšemu življenju družine. Z enajstimi leti se je začel preživljati sam, obenem pa je končal slovensko Ciril-Metodovo osnovno in meščansko šolo.
Zaradi delovanja v antifašističnem gibanju in izrazito narodne zavesti je bil leta 1929 aretiran ter za tri leta konfiniran v Južni Italiji, kjer se je pričela njegova slikarska pot. Hkrati se je pripravljal na maturo, ki jo je po izpustitvi opravil na zasebnem umetnostnem liceju v Benetkah. V rimu je leta 1934 postal profesor risanja in naslednje leto že poučeval na strokovnih šolah v Trstu. Vpisal se je na višjo umetnostno šolo v Monzi in zasebno študiral na Akademiji Brera v Milanu.
Med vojno so ga ponovno zaprli in ga poslali v taborišče Corropoli, od tam pa premestili v delavski bataljon v Forte dei Marmi. Po vojni se je naselil v Trstu ter obnovil staro hišo v Piranu, v Škrbini na Krasu pa etnografsko uredil hišo v znamenje predanosti kraški zemlji.
Njegovo javno umetniško življenje se je pričelo leta 1937 s skupinsko razstavo v Trstu, kjer je imel tri leta kasneje že svojo prvo samostojno razstavo. Samostojna razstava v milanski galeriji Milione je vzbudila precej zanimanja pri italijanskih kritikih, Slovence pa je z njegovim delom seznanil Fran Šijanec v reviji Umetnost. Poleg številnih razstav v Trstu in Ljubljani se je udeležil vrste skupinskih razstav v Italiji in nekdanji Jugoslaviji ter drugod po svetu, sodeloval na najpomembnejših grafičnih bienalih ter velikokrat samostojno razstavljal vsepovsod v svetu. S predstavitvijo na Beneškem bienalu v letih 1948, 1954 in 1958 je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki. Tudi nagrade in priznanja, ki jih je prejel za svoje delo, so ga že v šestdesetih letih uvrstile med svetovno pomembne predstavnike sodobne grafične umetnosti.
Mojster, ki je doživel polno priznanje tako v slovenskem kot v italijanskem kulturnem prostoru, si je izslikal pomembno mesto v slovenski, evropski in širši kulturni zavesti. O njegovem delu je izšlo nekaj pomembnih monografij in večjih katalogov. Leta 1997 so umetnikovo devetdesetletnico počastili z veliko retrospektivno razstavo v tržaškem Muzeju Revoltella, ob kateri je izšel tudi bogat barvni katalog njegovih del, v Sloveniji pa je bila jubileju posvečena pregledna razstava njegovih grafik v ljubljanski galeriji Instituta "Jožef Stefan". V začetku 1998 je v novomeški galeriji Krka predsednik republike Milan Kučan odprl pregledno razstavo slik in grafik, ob kateri je izšel tudi obsežen barvni katalog z dopolnjeno dokumentacijo. Junija je v Založbi Edina izšla desetjezična knjiga Odsotnost, za katero je leto dni prej nastala grafična mapa dvanajstih grafik. Leta 1999 se je udeležil odprtja velike razstave svojih del v sarajevski galeriji Collegium Artistucum,
Umetnik, ki je ustvarjal v Trstu in poletja preživljal tudi v Škrbini na Krasu, je umrl 6. maja 2000, štirinajst dni po odprtju retrospektivne razstave v Moderni galeriji v Ljubljani. Leto dni kasneje so v Obalnih galerijah Piran na razstavi Neznani Lojze Spacal prvič predstavili dela, nastala pred štiridesetimi, petdesetimi leti. Tudi na razstavi v Galeriji Lek je sedem doslej še neznanih umetnin.