Štefan Planinc

Galerija Lek, 21. april 2009 – 19. junij 2009

Eruptivna ustvarjalna energija Štefana Planinca

Do 19. junija je v Galeriji Lek s svojimi vrhunskimi risbami gost akademski slikar Štefan Planinc, “slikarski fantast in samotni jezdec na krilih svoje neverjetne domišljije” kot ga imenujejo poznavalci likovne umetnosti pri nas. S svojimi najnovejšimi risbami ponovno izraža vso svojo eruptivno ustvarjalno energijo in vrhunska merila, ki si jih je zastavil že na začetku svoje neverjetno bogate ustvarjalne poti.

Odprtja razstave del pod naslovom Svetovi, se je v torek, 21. aprila, udeležilo veliko število ljubiteljev del Štefana Planinca, ki so si z zanimanjem ogledali razstavljene najnovejše risbe s tušem. Bogati ustvarjalni opus avtorja, ki zajema ilustratorsko, slikarsko in pedagoško delo je predstavil likovni kritik Iztok Premrov. Več o življenjski in umetniški poti Štefana Planinca, ki je med drugim po treh Levstikovih nagradah za mladinsko ilustracijo, na zadnjem slovenskem bienalu ilustracije dobil tudi nagrado za življenjsko delo, pa je zbranim predstavila Eva Longyka Marušič. Odprtje sta s svojim glasbenim nastopom obogatila Andreja Marčun na flavti in Sebastian Albreht na kitari.

Razstavo del Štefana Planinca si v Galeriji Lek lahko ogledate do 19. junija 2009.

Svetovi

Štefan Planinc je veliki slikarski fantast in samotni jezdec na krilih svoje neverjetne domišljije. S to razstavo risb se javnosti po premoru spet predstavlja kot izjemen risar. Znova dokazuje, da si je pri svojem najnovejšem delu z risbo nesporno postavil najbolj zahtevna likovna merila, kajti risba je temeljna prvina in vrednota likovnih ambicij in ciljev tega žlahtnega likovnega ustvarjalca. Za Planinca je nasploh značilno, da iz okruškov resničnosti prepričljivo snuje samosvojo nadresničnost. Doslej je ustvaril vrsto slikarskih in risarskih ciklov, nekakšnih prasvetov, stkanih iz čistih sanj in nenavadne fantastike, ki se odpirajo v vse smeri neskončnosti vesolja, v katerem znanstveniki skoraj vsak dan odkrijejo kakšno novo neznanko. Podobne neznanke v svoji dosledni, svojstveno angažirani in nikoli niti za trenutek zastali slikarski in risarski ustvarjalnosti Planinc razkriva že od srede petdesetih let prejšnjega stoletja, torej že več kot pol stoletja. Njegova likovna izpovednost je bila zagonetna že na samem začetku in neverjetno zanimiva in napeta ostaja še danes. Podzavest, fantastika, sanje, neverjetno in neresnično v njegovih delih vztrajajo kot tisto ključno gradivo, iz katerega raste njegov ustvarjalni opus nenehno naprej in navzgor. Za tega slikarja je vsekakor značilna tudi povezanost z besedno umetnostjo, z literaturo. Sam pravi, da se je v mladosti odločal že o tem, da postane romanopisec ali celo pesnik. Tako v eni svojih pesmi nazorno razlaga svoj odnos do sanj in sanjskega sveta, ki je nenehno navzoč v njegovem slikarstvu, tudi v najnovejšem risarskem ciklu Svetovi: “Oh, kako so sanje izgubljeni predmeti! Oh, kako so v daljavah sanjski predmeti!”

Očitna nadrealistična nagnjenja nesporno prihajajo do izraza tudi v najnovejših risbah s tušem, ki so spet plod izjemno vsebinsko razgibanega, literarno domišljenega in risarsko virtuoznega ustvarjalnega dela tega avtorja. Prepletajo se elementi zavestnega in podzavestnega. Zavestno je njegova risba zgrajena kot niz natančno določenih potez, ki morajo biti v popolnem ravnovesju. Planinc želi doseči videz popolne risarske perfekcije, ki ne dopušča napak in zdrsov. Na posamezni risbi mora vladati neki notranji red, ki uravnovesi tudi navidez kaotične situacije. Resnični svet Planinca zanima le kot zunanje izhodišče, kot niz zanimivih pojavov, ki pritegnejo slikarjevo pozornost. Ko se začne ustvarjalni postopek, pa zaživijo podzavest, domišljija, sanje. Razpoznavamo elemente pokrajin, figuralike in prostora, a zgodba, ki jo pred našimi očmi razvija avtor, je nenavadna in neverjetna. Zanimivo, kako pri teh zapletenih risarskih kompozicijah deluje belina papirja – kot velikanska in neskončna kulisa, pred katero se dogajajo različni, tudi grozljivi prizori in zgodbe, ki se nadaljujejo iz ene podobe v drugo.

Z najnovejšimi risbami je Štefan Planinc po svoje obnovil in strnil vse tiste bistvene značilnosti svojega likovnega dela, ki jih lahko opazujemo od začetka njegovega veličastnega likovnega opusa. Ti risarski zapisi so ponoven dokaz izredno prepričljivega mojstrstva slikarja, ki mu likovno delo pomeni vse in zanj živi z vsem srcem.

Iztok Premrov

Biografija

Štefan Planinc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Že na realki je pokazal izredno nadarjenost za likovnost (prof. Nikolaj Omersa). Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji obiskoval tudi slikarsko sekcijo KUD France Marolt, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. G. A. Kosu (1954). Študij je nadaljeval na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Prav na pobudo prof. Preglja je začel resno ilustratorsko delo pri založbi Mladinska knjiga, časopisih in revijah. Šele potem je začel samostojno slikati. S svojo prvo samostojno razstavo del se je predstavil ljubljanskemu občinstvu leta 1960 v Jakopičevem paviljonu. Po letu 1962 so začeli nastajati njegovi slikarski cikli Prasvet, Ceste (1968), Zoon politikon (1970), Silfe (1974), Španski ciklus (1988), Novi prasvet (1990), Nazaj v prasvet (1994). Leta 1965 je dobil nagrado Prešernovega sklada, 1970 Župančičevo nagrado in 1984 Jakopičevo nagrado. 1974 je začel pedagoško delo na ALU v Ljubljani, sprva kot docent, kasneje je postal redni profesor (1984). Imel je več kot štirideset samostojnih razstav. Izjemno dolg je seznam njegovih ilustracij in knjižnih oprem, več kot 60 je knjižnih ilustracij in več kot trideset knjižnih oprem. Za mladinsko ilustracijo je dobil tri Levstikove nagrade (1958, 1959, 1963). Na 8. Slovenskem bienalu ilustracije 2008/09 so mu podelili nagrado za življenjsko delo.

Založba Arkadija je v zbirki Arkade leta 2002 izdala monografijo o Štefanu Planincu avtorja Milčka Komelja, ki je doslej najcelovitejši prikaz Planinčeve življenjske in ustvarjalne poti ter njegovega izredno bogatega likovnega opusa.