Skupinski portreti

Galerija Lek, 13. april – 10. maj 2004

Tihomir Pinter

Tihomir Pinter se je tokrat odločil za razstavo svojih portretnih fotografij, ki predstavljajo skupine ustvarjalcev.

Podobe ljudi, ki skupaj nastopajo kot glasbeniki, likovniki ali pisatelji, je upodobil kot skupinski portret, ki kaže njihovo medsebojno povezanost, enovitost skupine.

Portret je podoba človekovega obraza z njegovimi značilnostmi. Če gledamo fotografijo, nam je jasno, da je to nekaj iz preteklosti, vendar je hkrati za prihodnost, za večnost. Fotografski portret beremo v smislu njegove prvinske prepoznavnosti, pa tudi v vlogi fotografsko zanimive zgradbe, sestavljene iz razmerij svetlejših in temnejših sledi na ploskvi papirja. Tihomir Pinter je fotograf, ki združuje najboljše iz portretne tradicije, njegovi portreti so vedno doživetja, obrazi, ki klasično razstavljeni kot likovni objekti v galeriji ali umeščeni v knjigah dobesedno izžarevajo svojo notranjost. Fotografirati je zanj več kot delati, to je biti … Nagnjenost k fotografskemu izražanju nosi v sebi; že njegov oče in brat sta se ukvarjala s fotografijo. Koncept njegove fotografije je preprost, namenoma dokumentaren in ne glede na to, da so posamezni cikli fotografij poimenovani zgolj z njihovo skupno namembnostjo, je v vsaki posamezni fotografiji sijajno zajet čas, ki odhaja. Njegovi portreti so hkrati pričevalni in človeško zgovorni, skoznje avtor ohranja njihovo resničnost, pa tudi sanje, iluzije in želje. Različni načini upodabljanja človekove podobe skozi zgodovino umetnosti pričajo o spremembah razumevanja samega sebe in našega odnosa do sveta. Pinterjeva fotografija, kot dokument časa, je končna in sklenjena, nazorna in jasna in lahko je samo takšna, kot je. Nič je ne more spremeniti.

Za Pinterjevo fotografijo sta bistvenega pomena jasna idejna zasnova in analitičen način obravnavanja tematike, postavljene v ciklusih, osredotočenih na drugačne značilnosti pri slikarjih, kjer igra bistveno vlogo tudi sam prostor ateljeja, kot pri glasbenih poustvarjalcih in ustvarjalcih ali, recimo, pri književnikih. Vztrajen in sistematičen kot je, ima pri fotografiranju vedno v mislih nekakšno končno podobo, ki je lahko knjiga, razstava, tematsko sklenjen cikel. Likovne umetnike je upodobil pri delu; nastale so fotografije kot dokumenti o tem, v kakšnem okolju je nastajala umetnina in kako deluje umetnik: v tem primeru prostor okoli osebe – nered, red, orodja, vsi detajli – pove več o portretirancu. Popolnoma drugačno pa je soočenje z umetniki, katerih delovno okolje je pusto za fotografa, zato je za književnike izbral čisti portret. Estetika njegove fotografije je v naturalistični neposrednosti in ostrini črno-bele razvidnosti, globinske predstave. Vsi portretiranci so ujeti v fotografijo s črno-belo tehniko, ki ji zaradi poudarjene sporočilnosti ostaja zvest. Črno-bela fotografija je neprimerno bolj učinkovita, kot bi bila barvna. Ne odloča barva, kdaj pritisne na sprožilec, temveč svetloba, kader in kompozicija, ki se zgodi v pravem trenutku.

Skupinski portreti so podobe skupin z njihovimi značilnostmi. Pri fotografiranju večjega števila članov skupin Pinter najraje uporablja odprto kompozicijo, diagonalno postavitev v prostor (Štirje pesniki, Trio Luwigana, Ljubljanski godalni kvartet, Slovenski kvartet klarinetov, Kvintet Slowind, Kvartet Tartini … ). Člani glasbenih skupin, ki so postavljene z obrazom naravnost pred fotografsko kamero, so največkrat predstavljeni skupaj s svojimi inštrumenti (Klavirski trio Syringa, Kvintet Prokofjev, Trio Amael, Trio Lorenz … ) ali s kakšnim drugim posebnim poudarkom, ki dopolnjuje podobo skupine (Kvartet Feguš z likom Kristusa na steni v ozadju, člana Demolition group z belim plastičnim stolom). Predvsem pri manjših skupinah je portret prežet z notranjo svetlobo, ki kaže na večjo povezanost med fotografiranima osebama (Duo Duma, Duo Grafenauer-Bekavec, Duo Bertoncelj-Haas pri odprtem klavirju). Poleg tega razstava predstavlja tudi zgodovinsko zanimivo soočenje dveh likovnih skupin – Grupe 69 na vrtu in skupine Irwin z vedno navzočim značilnim križem.

Tihomir Pinter je absoluten realist, vendar je v njegovih portretih istočasno resničnost in neresničnost, navzočnost in odsotnost ter iluzija, ki ustvarja novo resničnost. To je njegov način izražanja, to je njegov jezik. Njegova kamera išče v notranjosti ustvarjalcev, ki so mu odprli svoja vrata, kar je bilo za marsikoga največkrat težko. Poseg v intimnost ni enostaven, pomembno je, da ima fotograf dar za opazovanje in sproščen pogovor ter si vzame dovolj časa, da umetnike ujame v objektiv in iz njih iztisne njihove fizične in psihološke značilnosti, da z njimi vzpostavi dialog, ki ga kot likovno izjemno občutljiv fotograf s svojo značilno govorico sporoča. Da zna vzpostaviti odnos med umetniškim objektom in fotografskim aparatom.

Tatjana Pregl Kobe

Življenjepis umetnika

Tihomir Pinter se je rodil 19. januarja leta 1938 madžarskim staršem v Bjelovarju na Hrvaškem. Leta 1965 je diplomiral na Fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Po študiju se je posvetil kemiji prehrane in analizi živil ter iz te usmeritve leta 1973 opravil magisterij. Od leta 1975 je doktor farmacevtskih znanosti.

S fotografijo se je začel ukvarjati že leta 1956. Ko je na razstavi salona Čelik i nafta v Sisku leta 1966 dobil prvo nagrado, ga je to spodbudilo k fotografskemu prikazu železarjev ter detajlov iz železa. Kasneje ga je zanimanje za fenomen abstraktnega v likovni umetnosti pripeljalo v ateljeje znanih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Od leta 1970 fotografira v Ljubljani. Cikel teh portretov, ki je bil natisnjen v knjigi Umetnik v ateljeju, je v šestih letih dopolnil in ga razstavil v Moderni galeriji v Ljubljani (1990). Ob tej razstavi je sprejel ponudbo za fotografiranje slovenskih književnikov za Književne liste, prilogo časopisa Delo. Zaključil je tudi cikel portretov sodobnih slovenskih glasbenih poustvarjalcev in ustvarjalcev, gledališčnikov ter slovenskih likovnih umetnikov v zamejstvu. Njegove fotografije objavljajo slovenski časopisi in revije, nepogrešljive pa so tudi v katalogih likovnih razstav in monografij ter v zbirkah slovenskih muzejev in galerij, v zbirkah drugih držav bivše Jugoslavije ter v Kabinetu slovenske fotografije.

Za uspešno delovanje na področju razstavne fotografije mu je leta 1973 Foto zveza Jugoslavije dodelila naziv mojster fotografije, leta 1971 mu je Mednarodna zveza za fotografsko umetnost FIAP podelila naziv Artist (AFIAP) in leta 1975 Excellence (EFIAP).

Od leta 1961, ko se je prvič samostojno predstavil v Salonu fotografije v Beogradu, je imel 83 samostojnih razstav v slovenskih galerijah, v galerijah bivše Jugoslavije, in tudi v Italiji, na Češkem, v Avstriji in Nemčiji. Sodeloval je na približno 570 skupinskih razstavah na vseh celinah. Za razstavljene fotografije in cikluse fotografij je prejel 173 nagrad in priznanj.

Najbolj pogosta tema njegovih fotografij so portreti slovenskih umetnikov. S tega področja je objavil naslednje knjige: Umetnik v ateljeju (besedilo A. Bassin; DZS, 1984), Portreti sodobnih slovenskih književnikov (Studio ETIC, 1993), Sodobni slovenski skladatelji/Contemporary Slovene composers (besedilo Franc Križnar; Prešernova družba, 1997), Pesniki (bibliofilska zbirka Svit, Založba Edina, 2002), Sto slovenskih glasbenikov (besedilo Franc Križnar; Prešernova družba, 2002) in Portreti – Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji (besedilo Damir Globočnik; Mohorjeva družba, 2003).

Je avtor fotografij v knjigi Do zvezd in nazaj (besedilo Berta Golob; MK, 1995) in Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärtnen (Mohorjeva družba, 1998) ter soavtor v knjigah Slovenski književniki (besedilo Gregor Kocjan; Masima, 1994), Sto slovenskih pripovednikov (besedilo Helga Glušič; Prešernova družba, 1996) in Sto slovenskih dramskih umetnikov (besedili Dušan Moravc in Vasja Predan; Prešernova družba, 2001).

Od leta 1970 je član Foto skupine ŠOLT Ljubljana (zdaj Foto klub Ljubljana), poleg tega je član Društva oblikovalcev Slovenije in Društva slovenskih likovnih umetnikov ter Kabineta slovenske fotografije.

Živi in ustvarja v Ljubljani.