Ilustracije Melite Vovk v Galeriji Lek

V torek, 14. junija, smo v Galeriji Lek odprli razstvo ilustracij akademske slikarke in ilustratorke Melite Vovk, ki je ravno ta dan praznovala rojstni dan, tako da je bilo slavje dvojno.

Večer je potekal v prijetnem vzdušju s simpatično voditeljico Blažko Mὒller Pograjc, z glasbo pa ga je popestril eden najboljših mladih slovenskih klarinetistov Blaž Šparovec. Blaž je izredno nadarjen klarinetist. V letošnjem letu je dosegel izjemne rezultate na mednarodnih tekmovanjih in koncertih.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je umetnici najprej čestital za njen jubilej, predstavil njeno delo, v zloženki k razstavi pa zapisal:
»Kar koli je Melita Vovk narisala ali naslikala, je opravila s precejšnjo mero ironije, kajti poslanstvo slikarke in ilustratorke razume predvsem kot angažiran in predan poklic. Ilustriranje je kmalu po prvem nezadovoljstvu nad učiteljevanjem postalo njena osnovna oblika likovnega izražanja in svobodni umetnici je ponudilo možnosti za preživetje: »Ko sem poučevala, sem prišla do spoznanja, da so vsako leto drugi otroci, jaz pa sem zmeraj ista, in zdelo se mi je, da to ni ravno prihodnost zame, biti učiteljica.« In ker je risba Vovkovi že od nekdaj pomenila najbolj ustrezen medij, ga je v ustvarjanju prvih ilustracij dodobra izkoristila (Vida Brest, Ptice in grm, 1955, Španske romance, 1961), v kasnejših delih pa je posegla po inovacijah s kolažiranjem, z vnosom fotografskih elementov in uporabo letraseta (Petdeset basni I. A. Krilova, 1964 in Sto basni I. A. Krilova, 1974). Seveda je bil pomemben umetničin risarski poligon delo za časopise in tako imenovano časopisno ilustracijo, s katero se je dnevno odzivala na dogodke iz člankov.

»Imam neki prirojen čut za to, da vse nekoliko obrnem na satirično plat, malo humorno, ampak ne kot karikaturo. Sem zoper tisto, kar je ljubko in srčkano, kar je zlizano in krasno. Od nekdaj sem šla v grotesknost; pa ne v tisto zlobno in strupeno ali kritičnost, ki hoče za vsako ceno vse izničiti. Šla sem ravno toliko, da se ljudje zavedo, kaj je …« Težko bi bilo bolj natančno opredeliti bistvo njene ilustratorske dejavnosti kot z navedkom misli same Melite Vovk. Izjemno zanimivo pri njej je, kako natančno zna opredeliti svojo ustvarjalnost in kako zgovorno opisati smisel svoje umetnosti, kar ni dano vsakemu izmed likovnikov. Jasno je, da za vsem tem stoji neka nenavadna razumnost, ki so jo v ilustratorskem delu Melite Vovk zaznali likovni strokovnjaki. Seveda pa je slikarka na tem svojem priljubljenem področju združevala izkušnje z drugih področij delovanja, povezanih predvsem z gledališčem. To pomeni tudi, da je imela izjemen posluh za likovne interpretacije literarnih predlog, predvsem pa se je duhovito avtorsko odzivala na teme in jih po svoje »komentirala« ter s tem vsekakor dosegala angažirano sporočilnost.

Marsikje v delu Melite Vovk je opaziti, kako jo je navduševal evropski, posebej še nemški ekspresionizem, bila pa je tudi v stalnem stiku s tem, kar se je v sodobni, tako domači kot tuji umetnosti dogajalo. Znano je, da je nanjo vplival novi realizem, predvsem tudi popart. V prvi vrsti je vseskozi iskala pot k lastnemu izrazu. Sama se je zavedala, kako pomembno je, da avtor tudi z ilustracijami razkrije svoj resnični odnos do sveta; posebej jo je zanimala vsebina medčloveških odnosov.

Tako lahko Melito Vovk in njeno delo za številne knjige od šestdesetih do osemdesetih in celo devetdesetih let prejšnjega stoletja lažje primerjamo s takratnimi sočasnimi moškimi ilustratorji, ki so delo pojmovali drugače od svojih ženskih kolegic »pravljičark«. Ravno zanimanje za medčloveške odnose in angažiran pogled na dogajanje po svetu, kar je posebej prišlo do izraza pri njenih sprotnih časopisnih ilustracijah in tudi drugod, Melito Vovk postavlja na posebno mesto med slovenskimi ilustratorji dvajsetega stoletja.«

Melita Vovk

Melita Vovk se je rodila leta 1928 na Bledu. Maturirala je na gimnaziji Poljane v Ljubljani, študirala pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1951 je diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in nato nadaljevala študij na grafični specialki pri profesorjih Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Študijsko je potovala v Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Anglijo, Italijo, Grčijo, Poljsko, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko in Nizozemsko, kjer je nekaj časa tudi živela. Sprva je poučevala na osnovni šoli na Bledu, nato pa ustvarjala kot svobodna umetnica. Ukvarjala se je s slikarstvom, z grafiko, ilustracijo, gledališko scenografijo in s kostumografijo. Živi in ustvarja na Bledu.

Leta 1957 je prejela Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigi Zgode in nezgode kraljevskega dvora Milana Šege, leta 1965 pa za ilustracije v treh knjigah: Basni, Puhek v Benetkah in Pustov god. Leta 1966 je na Sterijevem pozorju prejela nagrado za scenografijo (skupaj z Urošem Vagajo in Miletom Korunom), za kostumografijo in scenografijo je prejela tudi Borštnikovi nagradi (1974 in 1977). Leta 2010 je na 9. Slovenskem bienalu ilustracije prejela nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.

Svoja dela je razstavljala najprej na skupinskih razstavah Skupine 53, katere članica je bila, potem pa tudi samostojno. Sodelovala je s številnimi slovenskimi gledališči (SNG Drama, Ljubljana, SLG Celje, MG ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče in druga). Ilustrirala je največ za založbo Mladinska knjiga, potem za Pomursko založbo, Prešernovo in Mohorjevo družbo, Za partizansko knjigo, Založbo Borec in mnoge druge, tudi tuje. Vse skupaj je ilustrirala več kot 70 knjig in objavila številne časopisne ilustracije v revijah TT, Tovariš, Ciciban, Pionir itn. Za nizozemskega založnika Tieboscha (Amsterdam 1980) je ilustrirala prevod knjige znamenitega ameriškega satirika Arta Buchwalda, Irwing´s Delight. Slavni Buchwald ji je osebno pisno sporočil, da je izjemno zadovoljen z njenimi risbami.

Razstava je na ogled do 9. septembra 2011.