Bojan Kovačič
Galerija Lek, 9. februar 2010 – 9. april 2010
Grafike Bojana Kovačiča v Galeriji Lek
Dan po slovenskem kulturnem prazniku 9. februarja smo odprli prvo letošnjo razstavo v Galeriji Lek. Tokrat je v gosteh Bojan Kovačič, akademski slikar in grafik specialist, redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Za glasbeni del večera je skrbel glasbenik, kitarist in skladatelj Igor Leonardi z 21- strunsko harfo (imenuje se kora) iz Zahodne Afrike.
Delo umetnika je predstavil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov.
Mnogi grafiki navajajo, da je ena izmed najbolj mikavnih lastnosti grafičnih tehnik njihova procesualnost. Tako proces nastajanja grafičnega odtisa temelji na avtorjevih predvidevanjih, med katere se pogosto vrinejo naključja, ki dajejo ustvarjalcu vse možnosti, da jih upošteva ali zavrne. Tudi grafik Bojan Kovačič razvoj svojih motivov postavlja na dve osnovni izhodišči – na to, kar predvidi, in na to, kar mu proces nastajanja novega lista prinese med njegovim nastajanjem. Zanj je značilno, da se še pred pripravo same plošče in končnih grafičnih postopkov, njene obdelave in odtisa zelo dolgo ukvarja z motivom v fazi skiciranja. To pomeni, da si za snovanje motiva vzame toliko časa, kolikor se mu zdi potrebno, da ga v tej predpripravi pripelje do zaželene podobe. Šele ko v fazi risarske zasnove in predpriprave doseže zaželeno stopnjo, pomakne razvoj motiva naprej, v pripravo plošče, se pravi matrice, s katere se motiv z odtisnjenjem spet “vrne” na papir. Bojan Kovačič je izredno izkušen grafik in globoki tisk je njegova nesporna vodilna grafična disciplina. Grafična umetnost je tudi njegova najmočnejša oblika likovnega izražanja. In kakor koli rečemo, da je pretehtana in premišljena, v njegovi grafični umetnosti vselej pride do izraza tudi čustveni naboj avtorja. Ob elementih pretehtanosti vselej zaživijo tudi elementi spontanost in neposrednosti. Posebno še na njegovih najnovejših listih, ki so izjemno tankočutni zapisi umetnikovih notranjih vzgibov in stanj. Njihovo neposrednost doseže tudi z natisi v živ rob papirnega nosilca, kar je značilnost njegovih zadnjih grafičnih ciklov.
Če je dolga predpriprava potrebna za to, da umetnik nekako izčisti in izpopolni obravnavani motiv že v fazi skiciranja, se Kovačiču kasneje to absolutno obrestuje, kajti pred ploščo stopi pripravljen in odločen, kaj storiti. Njegovi grafični listi vselej nastajajo v valovih, neki osnovni motiv začenja dobivati spreminjajočo se podobo, in tako se rodi naslednji in še naslednji list. Na neki način umetnik torej programira, natančno načrtuje, kar želi upodobiti in odtisniti, vendar se pri svojih bogatih izkušnjah z grafičnim delom natančno zaveda, da mora del svoje ustvarjalne vneme prepustiti intuicijam in emocijam, kajti s tem stopnjuje primarnost vtisa svojih grafičnih pripovedi. Vselej opazni elementi ekspresivnosti Bojanu Kovačiču prinašajo razpoznavno in avtorsko grafično izrazoslovje, ki temelji na risbi, barvah in specifičnih razmerjih med upodobljenimi elementi. In čeprav se zdi, da je abstraktni izraz tisti temeljni cilj, ki ga Kovačič želi doseči z vsakim novim listom, je vendarle na vsakem izmed njih opaziti neko dovolj očitno zgodbo, za katero stojijo nekakšna bizarna figuralika ali vsaj asociacije na človeške like. Bojan Kovačič pa pri svojem grafičnem ustvarjanju uveljavlja še eno pomembno načelo, to je načelo kontinuitete. Zdi se, da je vsak nov nastajajoči cikel pri njem vsekakor posledica prejšnjih in da svoje grafične ustvarjalnosti ne more razvijati naprej, ne da bi nekako upošteval to, kar je razvil v preteklosti. Zato je njegov opus izjemno sklenjena celota in deluje kot neprekinjen lok od njegovih začetkov do trenutne situacije. Seveda pa gre za izredno samosvojo grafično ustvarjalnost s specifičnimi naglasi in z likovno problematiko, ki ima vsa znamenja omenjene razvojne kontinuitete tako v pogledu čisto likovnih elementov kot vsebine.
Ena izmed najbolj specifičnih Kovačičevih grafičnih prvin je večkrat “groba” obdelava plošče, pri kateri uporabi udarce z orodji, kot so sekira in ostri predmeti. S tovrstnimi intervencijami je zaznamoval že svoje zgodnje grafične liste v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (v ciklu Sekira in cink) in tudi v tem pogledu vzdržuje kontinuiteto do danes. Grafika z vsem bogastvom izraznih možnosti Kovačiču daje dovolj “ustvarjalnega” prostora, da z njo izrazi vse tisto, kar ga vznemirja v življenju ter v umetnosti, in v njej vidi neskončni ustvarjalni poligon za uresničevanje svojega umetniškega poslanstva.
Bojan Kovačič
Akademski slikar in grafik specialist, redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Bojan Kovačič je bil rojen 18. 8. 1949 v Sežani. Leta 1975 je diplomiral na Akademiji di Belle arti di Brera v Milanu, Italiji. Leta 1977 je končal grafično specialko pri profesorjih Bogdanu Borčiču in Marjanu Pogačniku na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini: v Italiji, Belgiji, Angliji, Čilu, Mehiki, ZDA, Franciji, na Hrvaškem, Nizozemskem, Japonskem in v Avstraliji. Prejel je tri nacionalne nagrade, med njimi granpri na Bienalu slovenske grafike Otočec, Novo mesto, in eno mednarodno nagrado. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in na tujem, nekaj grafik je tudi v znani zbirki Albertina na Dunaju. S svojimi grafikami je sodeloval na številnih mednarodnih grafičnih bienalih v Zagrebu, Bradfordu, Beogradu in Ovadi (Italija). Imel je tudi več kot dvajset samostojnih razstav v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Sežani, Novem mestu, Velenju in Kostanjevici na Krki ter večkrat na Dunaju v Avstriji. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Razstava grafik Bojana Kovačiča bo na ogled do 9. aprila.