Klavdij Palčič v Galeriji Lek
Teden pred slovenskim kulturnim praznikom 1. februarja smo v Galeriji Lek odprli razstavo slik priznanega likovnega umetnika iz Trsta Klavdija Palčiča.
Večer je potekal v prijetnem vzdušju z voditeljico Blažko Müller Pograjc. Glasbena gosta multiinstrumentalist ter skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo Boštjan Gombač ter harmonikar in skladatelj Janez Dovč sta v spremljajočem kulturnem programu dogodku odtisnila glasbeni pečat, ki bo marsikateremu obiskovalcu še dolgo zvenel v ušesih.
Goste je v imenu Leka pozdravila Katarina Klemenc, direktorica Korporativnega komuniciranja. Poudarila je, da smo v Leku počaščeni, da gostimo razstavo enega vodilnih slikarjev v tržaškem okolju Klavdija Palčiča, ki je lani praznoval sedemdesetlenico in se s to razstavo pridružujemo čestitkam ob njegovem jubileju.
Slikarja je predstavil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, v zloženki k razstavi pa je o delu umetnika zapisal:
Tržaški slikar Klavdij Palčič tudi z najnovejšimi slikami ostaja zvest svoji izjemno vehementni, čustveno podloženi in barvno razgibani likovni govorici, v katere središčni legi je največkrat človek. Slikarja je od nekdaj zanimalo, kaj se dogaja z nami v prostoru ter času, in naše izkušnje je vselej primerjal z zgodovinskimi. Zato v njegovih razgibanih slikarskih kompozicijah lahko opazujemo razvoj neke nikoli dokončane zgodbe, ki temelji na človeških izkušnjah od prvih civilizacij naprej in njihovega ponovnega doživljanja v naši sočasnosti. Palčičeve slike lahko še najbolje opredelimo z oznako, da gre za prispodobe preteklosti in sedanjosti in da za njimi vsekakor stoji umetnikovo angažirano spremljanje dogajanja v svetu. Tistega, ki je že zapisano v našem spominu, in tistega, ki ga opazujemo danes, ta hip skozi osebno izkušnjo in številne sodobne medije, ki nam približajo še tako oddaljeni dogodek na svetu v nekaj trenutkih. In ko želi čim bolj natančno opredeliti smisel oziroma pomen slike, v njen likovni kontekst zapiše ustrezno besedo.
Klavdij Palčič se nikoli ni »sramoval« svojih čustev in občutenj. V duši ostaja enako mlad in zvedav, kot je ves čas svojih prepričljivih in osebno zaznamovanih slikarskih podob. V njih ohranja svojo otroško radovednost, svojo mladostno občutljivost in za svojo zrelo temperamentnost skrbi kot za punčico svojega očesa. Njegov slikarski svet zato ohranja tisto iskreno in doživeto izpovednost, ki jo slikar jemlje kot svojo temeljno nalogo pred samim sabo in pred celotno stvarnostjo. Seveda mu pri tem vselej pomaga pogled nazaj, v zgodovino človeštva, v antične in druge mite, kar se konec koncev odslikava kot nekakšna osebna slikarjeva mitologija. Človeško telo, največkrat golo, ki ga vključuje v svoje razgibane slikarske kompozicije, nam govori in pripoveduje o tem in onem: o ljubezni, trpljenju, nemoči, hrepenenju, strahu, skratka o tistih naših najbolj elementarnih čustvih, ki naše »misleče« in »pokončno« bitje spremljajo že iz pradavnine.
Seveda je Klavdij Palčič zaznamovan z Mediteranom, katerega otrok je. Od tod silna čustva, temperamentne in razgibane podobe, od tod močne, odprte barve, od tod svetloba in napetost, od tod poudarjena erotika, a tudi kontemplacija. Kontrasti so nekaj samosvojega in povsem normalnega za Palčičeve slike, na katerih največkrat lebdeče človeško telo v neopredeljenem, skorajda abstraktnem prostoru išče svoj pravi jaz. Slikar je kot veliki inscenator, ki na odru vseh naših ničevosti in prevzetnosti išče odgovor na preprosto vprašanje: »Zakaj?« Ta sorazmerno zapleteni, predvsem pa vizualno bogati umetniški svet, ki ga nenehno obravnava slikar Palčič, se je kalil v številnih likovnih izkušnjah, najprej seveda v risbi, nato v barvi, nato v iskanjih polne forme, v scenografiji in še kje. In skupek vseh teh izkušenj prinaša slikarju zaželeno polnost in sporočilno prepričljivost. Njen predpogoj je izčiščen in razpoznavni osebni slikarjev slog. Ta še vedno izvira iz nezamenljive risbe, ki jo avtor virtuozno nadgrajuje še z drugimi učinkovitimi likovnimi sredstvi. Jasno je, da mora pri tem zaupati v lastno izpovedno moč, obrtno dovršenost in likovno jasnost, kajti brez njih za slikarja ni popolne podobe.
Klavdij Palčič
Klavdij Palčič je bil rojen v Trstu leta 1940. Že v času srednješolskega in univerzitetnega študija je sodeloval pri razstavah in na likovnih natečajih. Po končanem študiju na umetnostnem liceju v Benetkah (1964) je sprva poučeval risanje in umetnostno zgodovino na srednjih šolah v Trstu in Gorici. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil član tržaške skupine umetnikov »Raccordosei – Arte Viva«, v sedemdesetih pa je ustanovil in vodil grafični atelje. Njegova likovna ustvarjalnost je vsestranska – Klavdij Palčič se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom, z grafiko, gledališko scenografijo in kostumografijo ter z ilustriranjem knjig za otroke in mladino ter pesniških zbirk.
Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo in scenografijo.
Klavdij Palčič je izjemno veliko razstavljal v italijanskem, slovenskem in mednarodnem kulturnem okolju, kjer se je pojavljal z osebnimi razstavami in v sklopu skupinskih. Večkrat je bil gost tudi Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Kot gledališki scenograf je sodeloval z gledališči v Trstu, Benetkah, Ljubljani in na Dunaju. Po Avgustu Černigoju in Lojzetu Spacalu je Klavdij Palčič nedvomno eden izmed vodilnih slovenskih slikarjev v tržaškem kulturnem okolju. Slovenska kulturno-gospodarska zveza mu je ob sedemdesetletnici pripravila niz različnih razstav v Trstu, med njimi obsežno slikarsko-kiparsko, ki je obiskala še Čedad.
Razstava je na ogled do 11. marca.