Dževad Hozo

Galerija Lek, 5. junij – 15. julij 2003

Dževad Hozo

V vseh pogledih izredno tankočuten likovni ustvarjalec, Dževad Hozo, grafik, ki se je izoblikoval na ljubljanski akademiji, s svojo izjemno globoko izraznostjo vselej preseneča likovno občinstvo, tudi poznavalce. Avtor ima izredno razpoznavno likovno govorico, ki že od nekdaj po vsebinski plati temelji na nizanju in povezovanju elementov kulturnega izročila s sodobnimi znakovnimi interpretacijami in po formalni plati na spoštovanju zlahtnega izročila grafične umetnosti in njenih klasičnih tehnik.

To ima gotovo korenine še v umetnikovem stiku s profesorji, predstavniki tako imenovane ljubljanske grafične šole, a že takrat, v zgodnjih samostojnih poskusih, je Hozo znal odpreti povsem izvirno poglavje, oplemeniteno z izročilom bosenske kulture in vzhodnjaškega sveta. Ne moremo pozabiti, s kakšno inventivnostjo je v svojo umetnost vnesel podobe znamenitih stečkov, nagrobnike muslimanskih pokopališč, s kakšno prefinjenostjo se je loteval figuralike in s kakšno zanesljivosjto je tvoril izvirno znakovnost svoje grafične govorice.

Na tej osnovi je zgradil lastno umetniško izkušnjo, ki gotovo združuje filozofska vprašanja z likovnimi. Je nekakšen grafični epik, ki niza zgodbe, ki pa so vsekakor izredno angažirane refleksije na dogajanja v družbi, predvsem nagnjene k obravnavanju človeka in njegove usode ali bolje rečeno usodnosti njegovega bivanja. Hozova grafična umetnost je svet znamenj bivanja, ki kljubujejo smrti.

Ker sta človek in usodnost njegovega bitja od nekdaj v ospredju zanimanja tega velikega bosenskega likovnega tvorca, je logično, da ga je po umetniški in človeški plati močno prizadelo tudi najnovejše bosensko dogajanje, predvsem njegove grozljive razsežnosti. Veliki umetniki so se vselej odzivali na takšne grozljive epopeje in gotovo lahko zaznamo, da je omenjena vojna še izostrila in poglobila umetnikov čut za usodo človeka. Metež norosti in nasilja, ponovni ples smrti so v Hozovih novejših ciklih doživeli izraziti opomin.

Tako so grafike iz cikla 40 grafičnih podob Sarajeva 1992-94, pred vsem pa iz cikla 1001 noč potem dramatične interpretacije vsega, kar se je zgodilo in dogajalo v občutljivi, a nepopustljivi umetnikovi duši. To so angažirane in pretresljive podobe umetnikovih samoizpraševanj o bistvu našega življenja in o nesmiselnosti vsega, kar je povezano z nasiljem, ki ga prinese vojna vihra, predvsem pa o tisti silni izpraznjenosti, ki v človekovi duši nastopi potem, noč pozneje. V grafičnih prispodobah , s katerimi umetnik tako prepričljivo izraža svoja najglobja občutenja, se nadaljuje njegova epska pripoved o trpljenju človeka in trpljenju naroda.

Vse to zmore Dževad Hozo tako občuteno prenesti na papir, s preizkušenimi zasnovami figure in znamenj, s kolažnimi elementi in odtisti zmečkane pločevine, z barvnim stopnjevanjem in izjemnim občutkom za dramatično razpoloženje. Žlahtnost njegove grafične govorice se je zopet na najvišji kakovostni ravni ujela z njegovo globoko izpovednostjo.

Iztok Premrov

Življenjepis

Dževad Hozo se je rodil 10. maja v Titovem Užicu. V Bihaću je končal gimnazijo in se istega leta (1957) vpisal na študij zgodovine umetnosti na beograjski filozofski fakulteti. Študij je prekinil in se je leta 1958 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi je leta 1963 vpisal grafično specialko pri prof. R. Debenjaku.

Že med študijem je potoval v Pariz in na Poljsko, pozneje pa se je študijsko izpopolnjeval še na potovanjih po Italiji, Nemčiji, Avstriji, Maroku in Švici. Leta 1966 je dobil status svobodnega umetnika in to ostal vse do l. 1973, ko je postal docent za grafiko na novoustanovljeni Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu kot vodja katedre za grafiko.

Po prihodu v Sarajevo se je takoj vključil v umetniško življenje mesta. Sodeloval je pri oblikovanju programa Collegiuma Artisticuma in napisal rokopis o ročnih grafičnih tehnikah, ki ga je kasneje izdal pod naslovom Umetnost multioriginala pri založbi Prva književna komuna, Mostar 1988.

Leta 1976 je diplomirala prva generacija sarajevskih grafikov pod njegovim tutorstvom; l. 1979 je postal izredni profesor na ALU v Sarajevu; l. 1981 je postal dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Sarajevu. Tudi med zadnjo vojno je ostal na svojem delovnem mestu, učil in tiskal grafiko in tako kljuboval norosti okoli sebe.

Leta 1964 je prejel prvo nagrado za plakat v Ljubljani; l. 1965 študentsko Prešernovo nagrado ALU, odkupno nagrado na 6. grafičnem bienalu in odkupno nagrado na rastavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi v Slovenj Gradcu; l. 1966 odkupno nagrado na 4. zagrebški razstavi jugoslovanske grafike, l. 1967 prvo premijo na mednarodni grafični razstavi na Dunaju, 2. premijo na 7. ljubljanskem grafičnem bienalu, odkupno nagrado na razstavi mladih, Sarajevo in priznanje na razstavi Galerija sodobne jugoslovanske grafike v Bitoli, l. 1968 odkupno nagrado ljubljanske Moderne galerije na 5. zagrebški razstavi jugoslovanske grafike, premijo na 4. jesenjskem salonu v Banja Luki, l. 1970 srebrno medaljo na II. mednarodnem bienalu grafike v Buenos Airesu, l. 1974 4. nagrado na mednarodnem grafičnem bienalu v Frechnu, nagrado na 1. mednarodnem grafičnem bienalu v Fredrikstadu, odkupno nagrado na 7. zagrebški razstavi jugoslovanske grafike, priznanje na 1. trienalu jugoslovanske grafike v Bitoli, l. 1975 odkupno nagrado na 8. jesenjskem salonu v Banja Luki, l. 1978 1. nagrado za grafiko na 12. mediteranskem bienalu v Aleksandriji, premijo in odkupno nagrado na 10. zagrebški razstavi jugoslovanske grafike, l. 1980 spominsko plaketo Sarajeva, l. 1982 nagrado Oslobo|enja za likovno ustvarjanje.

Samostojno je pripravil več kot 40 razstav doma in v tujini. Sodeloval je na številnih razstavah jugoslovanske grafike doma in v tujini in na mednarodnih razstavah, med drugimi na 6., 14., 16., 18. in 21. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani, mednarodni grafični razstavi Biella, Profile VI v Bochumu, 4., 10. zagrebški razstavi jugoslovanske grafike v Zagrebu, 5. grafičnem bienalu v Tokiu, 9. bienalu v Sao Paolu, sredozemskem bienalu v Aleksandriji, grafičnem bienalu v Krakovu, 4. bienalu mladih v Parizu, grafičnem bienalu v Bradfordu, Frechnu, Buenos Airesu, Fredrikstadu, 2. mednarodnem bienalu srednjeevropske pobude v Sežani 1993/94, razstavi Grafiki za samostojno Slovenijo v Ljubljani 1991; Dialoghi artisti delle Ex Yugoslavija v Pordenonu 1994, razstavah umetnikov Sarajeva za svobodno Bosno in Hercegovino v Ljubljani, Mariboru (1994, 1995), in na številnih drugih.

V najnovejšem času pa je akademik Hozo svoje strokovne poglede na grafično umetnost sklenil z delom Mojstri grafične umetnosti 1400 – 1950, v katerem znova dokazuje svoje izredno poznavanje grafičnega medija in vse detajle njegovega umetnostnega izraza.

Knjiga Mojstri grafične umetnosti 1400 – 1950 je v vseh pogledih nadaljevanje tega kar je avtor napisal v knjigi Umetnost multioriginala.

Dževad Hozo živi in dela v Sarajevu.