Metka Erzar

Galerija Lek, 13. marec 2007 – 10. april 2007

Utrip kamna

Ustvarjalni opus mlade akademske slikarke Metke Erzar zaznamuje raznovrstnost likovnih pristopov, vsebin in sredstev, s katerimi avtorica doseže zanimive in prepričljive končne učinke, izražene v njenih delih.

Na te komponente umetničinega ustvarjanja je na odprtju razstave njenih del opozoril Iztok Premrov, umetnostni zgodovinar in likovni kritik. V svoji iskanjih Metka Erzar uporablja različne pristope; že priprava njenih platen ni običajna, ampak sestavljena v kolaž različnih materialov. Tudi pri slikanju ne uporablja običajnih barv, ampak barve za tekstil, ki dajejo njenim slikam poseben barvni ton. Ob koncu pa svojim slikam prida še reliefno podobo, ki jo ustvari iz marmorina, materiala, ki ga je prav tako ustvarila sama iz marmornega prahu in veziva. Še primerna osvetlitev in njena dela zasijejo kot dokončana zgodba, predstava nežnih podob, ki so je bili 13. marca deležni tudi obiskovalci odprtja razstave v Galeriji Lek.

Večer, poln likovnih, vtisov, poetičnega prispevka Metke Erzar, ki se je izkazala tudi kot umetnica govorjene besede, nastopa dveh mladih kitarskih virtuozov – Simona Krajnčana in Aljoše Vrščaja ter lahkotnega povezovanja Blažke Műller Pograjc je izzvenel v polno umetniško doživetje.

Na užitje del Metke Erzar ste vabljeni do 10. aprila, vsak delovnik med 9. in 19. uro ter v soboto med 9. in 13. uro.

Metka Erzar

Vladajoči slogovni pluralizem v likovni umetnosti današnjega časa vsakemu delujočemu likovniku daje neskončne možnosti iskanja svobodnega izraza v vsebinskem, formalnem in tudi tehnološkem pogledu. Od umetnika samega je odvisno, kako se bo poskušal uveljaviti, s kakšnimi sredstvi, s kakšnimi lastnimi izvirnimi odločitvami, za katerimi so bodisi pretehtani postopki ali pa morda iskanje naključnih učinkov. Načeloma je vse dopuščeno, vendar mora biti umetnikov rokopis jasno izrisan, da odkrijemo v njem vrednote izvirnega, vsebinsko zanimivega nagovora in elemente likovnih sestavin, ki krepijo njihovo vlogo. Za mnoge umetnike danes zgodba, torej notranja vsebinska zasnova, nima več nobene pomembne vloge, za druge je nepogrešljiva in je sestavni del likovne zasnove. Brez nje “se slika ne more začeti”.

To zadnje velja tudi za slikarko Metko Erzar, ki v svojih slikarskih kompozicijah seveda uveljavlja določene simbole in podobe, ki nas vodijo k razmišljanju o klasični sliki s poudarjeno vsebino. Čeprav je tudi mnogo abstraktnih elementov, so vendarle podrejeni nekemu splošnemu občutju ali občutenju prostora, ki ga slikarka potrebuje, da v njem razprede določeno zgodbo. Prepričana je, da umetnik v svoji duši išče refleksije zunanjih vtisov, da narava s svojimi pojavnimi oblikami vpliva na razvoj tematike, vendarle je vse odvisno od umetnika, kako občuti, kako izpove.

Najprej za to potrebuje primerno podlago. Metka Erzar se najpogosteje odloči za kombinirane kolažno sestavljene slikarske osnove. Sestavi jih iz razrezanih kosov platna, z dodatki različnih papirjev in drugega – in šele ko je podlaga dovolj razgibana, se začne pravi slikarski postopek. Vendar tudi pri njem ne uporablja običajnih barv, torej akrilnih in oljnih barv, ampak barve za tekstil. Končno podobo sliki pa ustvari z reliefnimi elementi, v katerih uporablja zmes marmorin, sestavljeno iz marmornega prahu in veziva. Gre ji torej tudi za plastične elemente in strukture, z njimi se vrača k principu mozaičnosti, ki jo spremlja že od začetnih del, in k nečemu, kar sama poimenuje “utrip kamna”.

Motivika, ki jo zadnje čase pogosto spremlja, so vrtinci. V simbolnem pogledu vrtinci ponazarjajo nenehno spreminjanje, ki spremlja človeka, so podoba začaranega kroga, v katerem se nenehno vrtimo. Sorodna temu motivu je podoba drevesa z lističi, nekakšna večna krošnja, ki tudi ponazarja zgoščeno pripoved o našem mišljenju in čustvovanju. Slikarka to imenuje notranje človekovo drevo in je po njenem “obrnjeno” navznoter. Načeloma ji gre za preprostost in univerzalne vrednote, kot je na primer “imeti rad”. Pogost in izrazit motiv njenih novejših slik je tudi ptica, ki ni le konkretno živo bitje in ni le estetski element lepote v neki kompoziciji, ampak ima tudi specifičen pomen – umetnica z njim neposredno ponazarja lastno lebdenje (v življenju, prostoru, umetnosti). Je izraz njene lastne neprizemljenosti, kajti umetnica ne pristaja na statično življenjsko izkušnjo, želi biti v gibanju, napredovati in to izraziti s slikarsko govorico. To se pokriva tudi s starejšimi pojmovanji simbolike ptic, ki so vmesna, torej povezovalna bitja med nebom in zemljo. Slikarkin glavni protagonist pri teh reliefnih kompozicijah je svetloba; ta jim poudarja formo, torej jim daje moč, vizualno učinkovitost. Njene slike so občutljivi organizmi, na koncu jih osmisli pravilna svetloba, ki iz njih povleče skrivnosti. In te skrivnosti so sestavljene iz različnih materialov, ki jih slikarka na način kolaža vgradi v svoje kompozicije. So stare krpe, potiskani papirji, notni zapisi in podobno. Vse, kar ji pomaga razgibati nosilec slike, ji pride prav, izkoristi za podlago svojih zgodb. Z njimi transformira osnovni pomen in išče novega, nov kontekst, ki jo likovno zadovolji. Vsaka slika zase je nekakšen mozaik slikarkinih želja in prizadevanj. Torej tudi navadne ali celo zavržene stvari na sliki dobijo svoje pravo mesto v naslikani podobi, v izraženi zgodbi.

Različna barvila za svilo in laki, ki jih Erzarjeva uporablja v svojem slikarstvu, drugače prodirajo v kolažno pripravljeni nosilec, pri tem se sprošča vrsta naključnih likovnih iger, ki jih slikarka sprejme za svoje in jih pusti v kompozicijah prav kot poseben izraz njene svobodne volje.

Iztok Premrov

Metka Erzar

Rojena je bila v Ljubljani leta 1974. Srednjo šolo je končala v Novi Gorici leta 1993, nato pa nadaljevala s študijem umetnosti v Benetkah, kjer je februarja 1999 diplomirala pri prof. Gaetanu Mainentiju. V diplomski nalogi je obdelala srečanje “Stazione di Topolo – Postaja Topolove”. To srečanje v mali vasici Topolo v Nadiški dolini predstavlja pomemben mednarodni kulturni dogodek. Nenavadna tehnična spretnost ji omogoča, da obvladuje grafiko, kiparstvo, slikarstvo in inštalacije. Od leta 2000 je članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, od 2002 pa tudi članica ZDLSU v Ljubljani.

Od leta 1995 je imela več samostojnih razstav doma in v tujini (Italija, Hrvaška), svoja dela pa je predstavila tudi na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Španiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Živi in dela v Šempetru pri Gorici.

Samostojne razstave

2006

• Credo – Užitki ustvarjanja, dvorec Coronini, Šempeter pri Gorici
• Vita, Pallazzo Locatelli, Cormons, Italija

2004

• Prisluhni reki, Mestna galerija Nova Gorica, Nova Gorica, Slovenija
• Paviljon Poslovnega centra HIT, Nova Gorica, Slovenija

2002

• Figure del presente, Galeria regionale d’Arte Contemporanea Luigi Spazzapan, Gradisca d’Isonzo/Gradišče ob Soči, Italija
• Iskanja, Gradnikova domačija, MMM ART 2002, Medana, Slovenija

2001

• Pepel in olje, Galerija Pivka, Pivka, Slovenija

2000

• Drevo življenja, Galerija Artes, Nova Gorica, Slovenija
• Ljubezen med nebom in zemljo, MIC – Mladinsko-informacijski center, Ljubljana, Slovenija

1998

• Ponižnost solze – L’umilta della lacrima, Beneška galerija, San Pietro al Natisone/Špeter, Italija
• Portici inattuali, Sitran d’Alpago, Italija
• Stazione di topolo – Postaja topolove, Topolo, Italija

1997

• Mestna galerija Fontikusa, Grožnjan, Hrvaška

1996

• Festival ex ponto, Ljubljana, Slovenija

Sodelovala je na več kot sedemdesetih skupinskih razstavah.