Telesni simptomi pri raku pljuč

Telesni simptomi zaradi bolezni

Bolniki z rakom pljuč se najpogosteje srečujejo s simptomi, ki so povezani z dihali, ob razširjeni bolezni pa tudi s simptomi v drugih organskih sistemih ali sistemsko prizadetostjo.

Najpogostejši simptomi pljučnega raka so: kašelj, oteženo dihanje v mirovanju ali ob naporu, izkašljevanje krvavega izpljunka, utrujenost, bolečina, izguba apetita in hujšanje. Vsak posamezni simptom je smiselno opredeliti po jakosti, trajanju, času in pogostosti pojavljanja; ugotoviti je treba, kaj simptom sproža in kaj ga olajša. Za vsak simptom je treba izključiti možne popravljive vzroke, kot so: plevralni izliv (nabiranje tekočine v rebrni mreni – plevri), poslabšanje kronične pljučne bolezni, vnetja itd. Če je simptom posledica rakave bolezni, je zdravljenje izbire specifično onkološko zdravljenje..

• Kašelj se pojavlja pri kar do 75 odstotkih vseh bolnikov s pljučnim rakom in je lahko suh ali produktiven (bolnik izkašljuje sluz). Če kašelj moti vsakodnevne aktivnosti ali  je prisotno izkašljevanje krvi, je treba o tem obvestiti zdravnika. Od zdravil se za lajšanje kašlja uporabljajo zdravila za pomirjanje kašlja ali zdravila, ki olajšajo izkašljevanje..
• Oteženo dihanje lahko močno omeji bolnikovo telesno aktivnost, hkrati pa vzbuja strah in paniko. Za lajšanje oteženega dihanja si lahko bolniki pomagajo z odpiranjem oken, dvigom vzglavja, tudi s tehnikami sproščanja. Od zdravil se običajno uporabljajo opioidi, anksiolitiki, različna inhalacijska zdravila in tudi kortikosteroidi.
• Utrujenost je pogosto prisotna ves čas zdravljenja in se tudi po počitku običajno ne izboljša. Pogosto je povezana tudi z depresijo in nespečnostjo, poslabšajo pa jo lahko še druge kronične bolezni. Kombiniranje različnih ukrepov lahko pripomore k izboljšanju utrujenosti: prilagoditev telesne aktivnosti, hrane, počitka in spanja, uporaba tehnik sproščanja itd.
• Bolečina se lahko pojavi zaradi mesta, kjer so nastali primarni tumor ali njegovi zasevki. Glede na jakost in vrsto bolečine se zdravnik odloči za vrsto zdravljenja. Večinoma je bolečino mogoče dobro nadzorovati s protibolečinskimi zdravili, včasih pa se za zdravljenje bolečine uporablja tudi lokalno zdravljenje (obsevanje, operativni posegi, blokade ...)
• Hujšanje je najpogosteje povezano z izgubo apetita, občasno pa tudi posledica ovir v poteku prebavne poti. Najbolj resna posledica izgube telesne teže je kaheksija.  Kaheksija je huda splošna oslabelost in shiranost oziroma izguba telesne mase, ki je bolnik ne more nadomestiti samo s prehrano. Če bolnik izgublja težo, naj čez dan zaužije več manjših, raznolikih in energijsko bogatih obrokov. K izboljšanju stanja lahko pripomorejo posvet v prehranski ambulanti, prehranski dodatki in zdravila ki spodbujajo apetit.

Telesni simptomi, povezani z zdravljenjem

Priporočljivo je, da se bolnik pred začetkom zdravljenja natančno pogovori s svojim zdravnikom o načrtovanem zdravljenju, njegovem poteku in učinkovitosti ter neželenih učinkih (takojšnjih in zapoznelih). Pred pričetkom zdravljenja bolniki dobijo poleg ustne razlage pogosto tudi pisno gradivo za ukrepanje v primeru težav. Navodila je treba strogo upoštevati, saj se tako lahko prepreči hujše zaplete. Kakšne neželene učinke bo imel bolnik, je težko napovedati.

Po operaciji se običajno pojavijo težave prehodnega značaja, ki pa lahko postanejo kronične. Najpogosteje so prisotni bolečina in motnje občutenja v predelu rane, lahko pa tudi krvavitev, vnetje rane, oteženo dihanje, hripavost in kašelj. Čas okrevanja je pri bolnikih različen in lahko traja tudi do 3 mesece.

Sistemsko onkološko zdravljenje lahko povzroča različne težave: od slabosti in bruhanja pri klasični kemoterapiji do kožnih sprememb pri novejših tarčnih zdravilih ter motenj v delovanju ščitnice pri imunoterapiji. Večina neželenih učinkov zdravljenja je dobro obvladljiva z upoštevanjem navodil in z uporabo podpornih zdravil (npr. zdravil proti slabosti). Po zaključenem sistemskem zdravljenju neželeni učinki običajno izzvenijo v nekaj tednih, posamezni neželeni učinki pa so lahko trajni.

Obsevanje (radioterapija) povzroča predvsem lokalne težave na mestu obsevanja in sosednjih tkivih. Stopnja okvare tkiva je odvisna od odmerka in časa izpostavljenosti obsevanju. Najpogosteje se pojavijo: kožne reakcije, oteklina, vnetje sluznic, izguba las, pa tudi utrujenost in izguba apetita.

Pomembno je, da bolnik na novonastale težave opozori zdravnika ob naslednjem pregledu, v določenih primerih pa je treba zdravniško pomoč poiskati takoj:

• po operaciji v primeru krvavitev iz rane, vnetja rane, izkašljevanja krvi, težkega dihanja, nenadni hudi bolečini;
• po sistemski terapiji ob zvišani telesni temperaturi, tekočem odvajanju blata, oteženem požiranju ali dihanju, kožnem izpuščaju ali mehurčkih, ki se hitro širijo, nenadni hudi bolečini, vztrajanju slabosti in bruhanja kljub predpisanim zdravilom, pojavu oteklin po telesu, zmedenosti;
• po obsevanju ob oteženem požiranju, hudi driski, vztrajanju slabosti in bruhanja kljub predpisanim zdravilom, odprti rani na mestu obsevanja.

Prispevek je pripravila Jasmina Hauptman, dr. med., spec. internistične onkologije.