Klavdija Zupanc - Vzporedna svetova

V svojem diplomskem delu Knjiga umetnika je zapisala: »Moje misli v naravi živijo.« To lahko razumemo kot njen umetniški credo, ki mu je na svoj način zvesta še zdaj, ko jo v njenem likovnem svetu žene k novim ustvarjalnim dosežkom prepričanje, da je ustvarjanje iskanje svobode. In te doseže Klavdija Zupanc največ s svojimi raziskovanji v grafiki, konkretno v sitotisku. Stremi k prepoznavnosti svojih grafičnih listov, na katerih se »poigrava« in hkrati čvrsto gradi večinoma abstraktne barvne kompozicije. Njena tehnološka posebnost je, da sita, s katerih odtisne posamezno barvno komponento na papirno osnovo, »poslika« z rakli. Z njihovo pomočjo uresničuje motiviko s skic, ki jih je naslikala s čopiči, in s tem na grafikah, zlasti pri najbolj izrazitih gestualnih potezah, ohranja slikarske občutke. Njena slikarska senzibilnost se tako prenaša v grafični odtis kot primarna izrazna prvina.

Kar je posebej zanimivo, je dejstvo, da Zupanc v grafiki izhaja iz lastno razvite grafične abecede, ki jo tvori nekaj osnovnih likovnih tvorb, s katerimi snuje svoje razgibane in včasih izrazite barvne zgradbe. To primerja s snovanji pisateljev, ki imajo za roman na voljo petindvajset črk, sama pa lastno likovno izrazoslovje zgradi z omenjenimi elementi iz svoje »grafične abecede«, ki ji ponujajo nešteto opcij. Poglavitni smoter avtorice je, da grafike, zasnovane na ta način, obdržijo temeljno slikarsko spontanost in sproščenost, h kateri veliko prispevajo barve. Te so ob dinamičnih oblikah tista končna pika na i. Pri njenem večstopenjskem postopku nastajanja grafičnih listov je treba omeniti še fazo, ko umetnica s pomočjo računalnika »očisti« končni motiv podobe in ga pripravi za nanos na sito. Ker so barve kritne, mora skrbno načrtovati sosledje odtisa posamezne barve, da dobi želeni učinek kompozicije vseh barvnih sestavin. Kot sama pravi, je pri tem črna barva vezni element, s katerim uravnovesi vse ostale. V raziskovanje na grafičnih listih umetnico žene predvsem želja po doseganju likovne razpoznavnosti. V prvi vrsti ji je do tega, da zaživi njena občutljivost, s katero reagira na to, kar se dogaja v svetu. Z naslovi svojih del želi nakazati, v katero smer razmišlja in hkrati umetniško deluje. Zdi se ji, da s svojimi deli ustvarja nekakšne vzporedne svetove. Kot mnoge grafike tudi njo navdušuje draž tovrstne likovne tehnike, pri kateri, kot sama pravi: »Do konca ne veš, kako se bo izcimila tvoja ideja, presenečenja so lahko tako negativna kot pozitivna!«

Klavdija Zupanc s svojo dosledno abstraktno artikulirano grafično govorico zaokrožuje svojo ustvarjalno identiteto. S specifično naravnanim postopkom so njen končni domet natančno izvedeni večbarvni sitotiski, ki jim vdahne potrebno čutnost, tako v kompozicijskem kot v kolorističnem pogledu. Z njimi uresničuje svojo temeljno željo doseči izrazno neposrednost svojega vzporednega likovnega sveta.

Iztok Premrov