Jelena Gankina - Obrazi

Dialog

Slikarka Jelena Gankina je želela v Galeriji Lek s svojimi deli prikazati izjemno pozornost do podjetja, v katerem je dobro desetletje izpolnjevala vrsto strokovnih nalog. Njena naklonjenost podjetju, predvsem pa izredno precizna razmišljanja o sebi kot slikarki in svojem profesionalnem ustvarjanju so spodbudila predstavitev njenih najnovejših slikarskih del v obliki dialoga s kustosom razstave.

Fascinantno se mi zdi, da ste se za študij  slikarstva odločili v svojem zrelem obdobju, tako rekoč že ob koncu vaše  poklicne kariere. Kako ste v napetem obdobju iskanja potrditve svojih želja, da  dokončate slikarsko izobrazbo na najvišji ravni, premagovali vse ovire?

Risanje je bilo moje edino redno početje nekje do 12. leta, ko me je začela zanimati tudi glasba. Potem je bilo zanimanj čedalje več (biologija, tuji jeziki), z risanjem pa sem se ves čas in povsem naravno ukvarjala v prostem času. Študirala sem farmacijo, kljub prepričanju mojega slikarskega mentorja, da sem rojena ravno za slikarko. Sledila je zanimiva znanstvena kariera, služba, ki me je veselila zaradi raznolikosti in stalne potrebe po novem znanju in razvoju. Ko sem le utegnila, sem se udeleževala likovnih delavnic, več od tega pa ob naporni službi ni bilo mogoče. Med dopusti, posebej zadnjih 10 let, sem precej slikala ter risala in se ob tem zavedala svojih slikarskih pomanjkljivosti; jasno sem videla, da potrebujem razvoj, redno učenje slikanja in risanja. Ob koncu delovne dobe, ko sem začela razmišljati o nadaljnjem življenju brez službenih obremenitev, sem se hitro odločila, da začnem študirati slikarstvo. Da, to je bila moja zrela odločitev, naravna in zavestna. Glede samega študija lahko rečem, da sem v njem neizmerno uživala, ne glede na ves potreben napor in večje ali manjše krize, ki sem jih doživljala. Vsak teoretski predmet posebej je bil zame okno v čisto nov svet, ki sem ga odkrivala zase, dnevna večurna praksa risanja in slikanja pa je počasi brisala moje napake in širila moja ustvarjalna obzorja. Napor sem jemala za nekaj samoumevnega za ta študij, kot nujen pogoj za napredovanje in uspeh.

Lastna podoba je ena izmed temeljnih motivnih  odločitev v vaši ustvarjalnosti. Ob vsem drugem zahteva odkrit odnos do samega  sebe in svojih hotenj. Kako torej poteka vaš notranji dialog, na podlagi  katerega nastane samopodoba?

Preden sem začela študirati, nisem preveč razmišljala o motivih slik in namenu, ki si ga v bistvu želim doseči s sliko. Slikala sem to, kar sem videla. Med študijem se je vse spremenilo: za vsako sliko potrebujem obdobje razmišljanja, kratko ali dolgo, da jasno razumem, kaj bi rada izrazila na sliki in ustrezno izoblikujem motiv. Ker v glavnem 'slikam čustva', je zame nujno jasno razumevanje človeških emocij, občutij in njihovega zunanjega izraza, 'notranjega in zunanjega gibanja' po izrazu velikega poznavalca umetnosti Izidorja Cankarja. Notranji pogovor pomaga razjasniti 'notranje gibanje' in to, na kakšen način ga bom izrazila. Seveda ni rečeno, da bo slika po temeljitem notranjem dialogu dobra, vendar brez tega zagotovo ne bo tako dobra, kot bi lahko bila.

Vprašanje iskrenega likovnega ustvarjanja je  seveda tudi vprašanje trdne motivacije in poleg emotivnih tudi premišljenih  odločitev.

Motivacija za slikanje je pri meni vedno notranja potreba, da preidem v aktivno stanje odklopljenega od vsakdanjega življenja duha; stanje, ki ni nič drugega, kot ustvarjalna evforija. To je težko pojasniti: zelo težak in pogosto mučen ustvarjalni proces prinaša neizmeren užitek. Verjetno je to podobno vzpenjanju na goro, mogoče je tudi, da sta obe početji pogojeni z istim notranjim biokemijskim stanjem človeškega organizma, značilnim za občutenje užitka.

V vaših delih sta si umetniški pripoved in  izpoved povsem blizu, kako se po vaše prepletata v uspešno naslikani podobi?

Zdi se mi, da lahko vsaka slika izraža sožitje pripovedi in izpovedi, ne glede na to, kaj prikazuje. To je odvisno od želje slikarja in tudi izrazne moči njegovega slikarstva. Vsak portret tako ali drugače pripoveduje zgodbo o portretirancu, vendar je istočasno izpoved avtorja. Tudi negibno cvetje v vazi ne pripoveduje samo o sebi, temveč razkriva slikarjevo dušo, ki se vidi v kompoziciji, potezah čopiča, avtorskem slogu.

Ali vas umetniško ustvarjanje na določen način  spreminja in kako se ob vaših reakcijah spreminja sama ustvarjalnost?

Umetnost me zelo spreminja, ker se s poslušanjem, razmišljanjem in opazovanjem vedno bolj poglabljam v psihologijo ljudi. Proučujem človeške reakcije, da jih čim bolj izrazito poustvarim na platnu. Prepričana sem, da zaradi tega postajam bolj razumevajoča; bolj in bolj se zavedam kompleksnosti človeških odzivov na različne situacije. Tudi moje slike se spreminjajo pod vplivom tako mojih notranjih sprememb, kot tudi zaradi rastoče želje po razvoju barvne palete, uporabi različnih likovnih medijev, spremembi slikarskega sloga, iskanju novih izraznih možnosti, novih motivov. Upam, da bo rezultat teh sprememb moj nadaljnji slikarski napredek.

Iztok Premrov in Jelena Gankina