Ilustracije Zvonka Čoha v Galeriji Lek

Na zasneženi torek, 4. decembra, smo v Galeriji Lek odprli razstavo ilustracij Zvonka Čoha.

Voditeljica Eva Longyka Marušič je pozdravila goste v imenu Leka, člana skupine Sandoz. Povedala je, da je akademski slikar Zvonko Čoh avtor približno sto ilustracij v knjižnem in periodičnem tisku ter avtor ali soavtor več risanih filmov, med njimi prvega slovenskega celovečernega risanega filma Socializacija bika iz leta 1999. Zanj je skupaj z Milanom Eričem prejel nagrado Prešernovega sklada, za svojo bogato ustvarjanje pa je bil nagrejen še s številnimi priznanji in nagradami.

Podrobneje je umetnika predstavil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

»Med posebnostmi sodobne slovenske ilustracije, ki je bila od nekdaj izjemno pomembna likovna zvrst in so jo njeni avtorji vsekakor gojili kot enakovredno drugim likovnim zvrstem, je tudi ilustracija Zvonka Čoha. Podobno kot mnogi starejši ilustratorji je tudi Čoh oprl svoje ilustratorsko ustvarjanje na izbrušeno in dodelano likovno govorico, saj ilustriranje jemlje kot proces in izvedbo zelo zahtevne likovne naloge. Sam celo pravi, da ilustracij ne riše, ampak jih slika, in to je dejstvo, ki ga ne smemo prezreti, ko iščemo osnovne vrednote njegovih likovnih izdelkov. Avtor namreč svojemu deležu v konkretni knjižni ali revijalni izdaji pač išče odgovarjajočo vlogo.

Ob ilustracijah mnogokrat razmišljamo o razmerjih med »vodilnim« besedilom (to je največkrat tudi povod za ilustracijo) in med tako ali drugače zasnovanim prispevkom ilustratorja. Ta razmerja so najrazličnejša; pri Zvonku Čohu se zdi, da kot ilustrator poskuša to svojo vlogo sprejeti kot skrajno angažirano, zato so njegovi ilustratorski dosežki tako intenzivni in vizualno ter vsebinsko učinkoviti.

Morda ni odveč poudariti, da se v njegovi ilustraciji pojavljajo dinamični izrezi, ali če rečemo s filmskim jezikom – dinamični kadri. Avtorjeva izkušnja z animiranim filmom (najbolj znan je gotovo animirani celovečerec Socializacija bika v soavtorstvu z Milanom Eričem) je gotovo razpoznavna na njegovih ilustracijah, za katere so značilni intenzivna, impulzivna in prepričljiva likovna sredstva, prekipevajoča risba in izredno poudarjen kolorit. Ena najbolj tipičnih Čohovih vsebinskih prvin je tudi duhovitost, kar gotovo izvira iz njegovih značajskih potez.

V razvoju slovenske povojne ilustracije dvajsetega stoletja je bilo kar nekaj različnih linij in usmeritev. Eno so gotovo prispevale ilustratorke, ki so bile usmerjene v nežen in skorajda materinsko občuteni likovni svet, lep in otroku prijazen, hkrati pa tudi poučen. Druga linija je bila moška in je bila razpeta med vse bolj osebnim slogom, takim, ki je tudi sicer izviral iz ilustratorjevega (beri slikarjevega) sloga. S tem je bila nakazana neka nova pot v ilustraciji, pot, ki je vodila k neidealizirani podobi sveta. Približala se je realnosti sveta in v njem odkrivala ne le lepoto, ampak tudi druge, manj prijetne plati. Od avtorjev je zahtevala angažiran odnos do literarne teme, nekateri so jo poskušali zapeljati celo v dobronamerno karikaturo. Torej je to hkrati pomenilo tudi prenašanje najbolj učinkovitih likovnih prvin iz njihove slikarske prakse v polje ilustracije. Morda je pri Čohu treba še enkrat posebej opozoriti na filmsko izkušnjo, saj je iz animiranega filma v ilustracijo prenesel neko nenavadno dinamičnost, značilno za »gibljive slike«. Sam to dejstvo opaža pri različnih elementih, najprej pri »kadriranju« prizora, pri rezih in izrezih, pri prostorskih planih in konec koncev pri vprašanju svetlobe. Čoh ugotavlja, da so v renesančni umetnosti slikarji motive gradili od teme proti svetlobi, sam pa dela obratno. Ob dejstvu, da so njegove ilustracije »naslikane podobe«, je seveda vprašanje svetlobe ves čas v ospredju njegove pozornosti. Kako se predmeti obnašajo, ko nanje posije sonce? Kako na sončni žarek reagirajo barve?

Če sprejmemo njegovo razlago, da svoj ilustratorski svet ustvarja popolnoma spontano, brez skic in drugih priprav, da je to nekakšen »a prima vista« likovne nadgradnje besedila, šele potem nam postane jasno, kako prefinjen in po svoje drzen je Zvonko Čoh v svojih ilustracijah. In če k temu dodamo še eno izmed njegovih najbolj razpoznavnih prvin – duhovitost, je še bolj jasno, zakaj ga občuduje staro in mlado.«

Dogodek sta z glasbo začinila klarinetist Boštjan Gombač, ki igra tudi druga pihala in nenavadne inštrumente, tokrat je zaigral poleg klarineta in pojoče žage še na theremin ter harmonikar in skladatelj Janez Dovč.

Biografija

Zvonko Čoh se je rodil leta 1956 v Celju. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku in nato opravil še specialistični študij pri profesorju Štefanu Planincu. Že med študijem se je začel ukvarjati z ilustriranjem in umetniškim animiranim filmom. Je avtor in soavtor več risanih filmov (Poskušaj migati dvakrat, 1981 – soavtorstvo z Milanom Eričem, Poljubi mehka me radirka, 1984). Z Milanom Eričem sta tudi soavtorja prvega slovenskega celovečernega risanega filma Socializacija bika, 1999, za katerega sta prejela nagrado Prešernovega sklada. Sicer pa je Zvonko Čoh avtor številnih ilustracij, ki so izšle v knjižnih izdajah (približno sto) in v periodičnem tisku. Redno ustvarja za založbo Mladinska knjiga in za revije Ciciban, Cicido, Kekec in Galeb. Najraje pa ilustrira knjige Andreja Rozmana Roze, na primer Rimanice za predgospodiče, DZS, 1993, Mali rimski cirkus, MK, 2001, Urška, MK, 2010. Med njegovimi znanimi ilustracijami je več izdaj Enci benci na kamenci (slovensko ljudsko izročilo), pa zgodb o Kekcu ter številne druge; samo za založbo Mladinska knjiga je Čoh ilustriral več kot petdeset knjig.

Za svoje delo je poleg omenjene nagrade prejel še nagrado zlato pero Beograda, 1983, Levstikovo nagrado (1988 in 1999), leta 1995 priznanje Hinka Smrekarja in leta 2002 nagrado Hinka Smrekarja ter dve plaketi Hinka Smrekarja 2006 in 2010, leta 2003 nagrado najlepša slovenska knjiga za otroke in leta 2004 ter 2011 nagrado izvirna slovenska slikanica. Leta 2004 je bil uvrščena na Častno listo IBBYIBBY Honour List v Cape Townu.

Razstava je na ogled do 1. februarja 2013.