Karel in Rok Zelenko
Galerija Lek, 8. marec – 4. april 2005
Karel in Rok Zelenko
Znani slikar in grafik Karel Zelenko si je za osnovno načelo svoje likovne ustvarjalnosti izbral geslo: “Bodi to, kar si, in pri tem vztrajaj.” Temu načelu dejavno sledi še danes. Tako ga nikoli ni zapeljalo aktualno dogajanje in različne spremembe v umetnosti doma ali na tujem. Vselej je vztrajal pri iskanju samolastne likovne tematike in uporabljal umetniško govorico, s katero je lahko izrazil svoja specifična hotenja. Zato je tudi ostal zvest izhodiščni lirično naglašeni realistični likovni pripovedi, ki ga je razveseljevala tako v slikarski kot grafični praksi. Nikoli se ni oddaljil od svojih načel in pogledov in se ni približal novim tokovom, ki so v slovenski umetnosti vreli na dan po vzoru tujega umetniškega dogajanja. Ostal je obdan s svojim figuralnim in krajinskim svetom, s katerim še zdaj izpolnjuje svoje likovno poslanstvo.
Za njegovo slikarstvo in grafiko je značilna usmerjenost h klasičnim temam in motivom – portretu, krajini, figuralnim prizorom. Znotraj tega pa je gotovo opazen umetnikov poseben občutek za človeka, ki pri njem nastopa v različnih vlogah in ob različnih priložnostih. Zelenko je občudovalec narave, še najbolj se zdi, da ga navdušuje istrski svet, saj je že dolga leta umetniški prebivalec Grožnjana. In iz tega okolja so njegove lirične podobe istrskih mest, pokopališč in razigranega dogajanja ob pustnem času. Karla Zelenka zanima vse, kar se mu je “zgodilo” na njegovi poti skozi prostor in čas ter posebej vtisnilo v spomin. Dogodke pogosto obdela s kritičnim ali z rahlo ironičnim odnosom. Zato se včasih dotakne tudi ekoloških tem, največkrat pa se njegova umetnost vrti okrog liričnih, nežno ljubezenskih prizorov, ki so kar nekakšna stalnica njegove umetnosti.
Za Zelenkove je znano, da so ena najbolj obsežnih umetniških družin pri nas. Tako je šel najprej po očetovi in mamini poti sin Rok in postal slikar. In tudi njega je kmalu osvojil istrski ambient. Po končani akademiji se je tudi Rok odločil za krajino in figuraliko, intenzivno se ukvarja s portreti. Njegov barvni svet je seveda bolj razigran in odprt od očetovega, njegovi motivi so bolj ekspresivni ali pa razigrani. Rok Zelenko se večkrat ubada z urbanimi temami, navdušuje ga barvna fascinacija velemestnih luči in napisov, vrvež, ki vlada na ulicah, hitrost in drvenje. Mesto ima v njegovem slikarstvu poseben pomen. Na drugi strani pa ga njegova mediteranska duša, ki se že vrsto let oplaja v istrskem okolju, kjer umetnik živi in ustvarja, žene k motiviki iz slikovitega obmorskega sveta. Izziv mu je bogata arhitekturna dediščina slovenskih mest v Istri in njihovo razgibano življenje. Tako je eden izmed motivov tega slikarja Pretorska palača v Kopru, ki jo upodablja ob različnih svetlobnih razpoloženjih. Se pravi, njegovo pozornost priteguje mestni utrip, v katerem opazi vse, od najdrobnejšega detajla do celote. Slikarske kompozicije Roka Zelenka so dinamične in polne najrazličnejših dogodkov, na drugi strani pa so njegove portretne študije umirjene in posvečene modelu.
Slikarja priteguje barvitost, kajti s to prvino gradi svoje slikarske podobe in jim vdihuje življenje. Tudi njegovo slikarstvo slogovno načeloma izvira iz realizma, a umetnik ga večkrat preseže v različne smeri, tudi proti abstrakciji. Slikar si ne omejuje svojega prostora in tem, temveč poskuša vselej širiti meje svojega likovnega sveta, in sicer z odpiranjem novih tem in odkrivanjem novih dogodkov. To prehajanje iz teme v temo mu po svoje ponuja priložnost za izpovedovanje vsega tistega, kar umetnik občuti okoli sebe in kar se mu zdi vredno upodobiti. Umetnik nepretrgano zori ob iskanju vse bolj prepričljive in izrazito osebne razvojne poti; na njej se ustavlja le zato, da bi z opazovanjem odkril novo snov, ki jo nato izbere in dodela v svoji duši. Tako postane zrela za rojstvo nove slikarske podobe.
Iztok Premrov
Biografiji avtorjev
Karel Zelenko je bil rojen 1925 v Celju. Šolal se je na umetno-obrtni šoli v Ljubljani in v Gradcu. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 končal grafično specialko pri prof. Božidarju Jakcu, naslednje leto pa še slikarsko specialko pri prof. Gabrijelu Stupici. Nato je bil zaposlen v keramični industriji v Kamniku. Med letoma 1954 in 1959 je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1960 z družino živi v Ljubljani kot samostojni umetnik. Kot predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov je bil leta 1965 med soustanovitelji likovne kolonije Mesto umetnikov in galerije Fonticus v Grožnjanu, kjer imajo Zelenkovi zdaj družinsko galerijo. Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko, ilustriranjem in s keramiko.
Njegova dela se nahajajo v zbirkah Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine in Mednarodnega grafičnega in likovnega centra (vsi v Ljubljani) ter v številnih zasebnih zbirkah v Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Maroku, Franciji, Srbiji in drugod. Doma in v tujini je imel več kot sedemdeset samostojnih razstav. Prejel je tudi več nagrad, med pomembnejšimi sta nagrada Prešernovega sklada leta 1964 in nagrada vstaje slovenskega naroda leta 1974. Leta 1978 je bil odlikovan z redom dela, z zlatim vencem.
Rok Zelenko je bil rojen leta 1951 v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo in se nato vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Na slikarskem oddelku je pod mentorstvom prof. Janeza Bernika tudi diplomiral. Od leta 1977 do 1998 je živel v Grožnjanu v Istri, sedaj pa že od leta 1998 stalno živi v Izoli. Ukvarja se s slikarstvom, keramiko in z ilustracijo. Imel je blizu 90 samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah.
Leta 1986 je v okviru dejavnosti galerije Fonticus na osnovi arhivskega gradiva pripravil razstavo Zgodovinska dediščina Grožnjana in leta 1999 izdal zbornik Grožnjanska kronika – Slovenci v mestu umetnikov. V zadnjih letih je sodeloval pri več projektih Delavnice za arhitekturo arhitekta Borisa Zulijanija.