Franko Vecchiet
Galerija Lek, 15. november 2007 – 14. december 2007
Abstraktni kolažni zapisi kot umetnikov dnevnik
V četrtek, 15. novembra, je bilo v Galeriji Lek odprtje razstave del slikarja in grafika Franka Vecchieta. Avtor, ki prihaja iz Trsta, se je predstavil s svojo zadnjo serijo kolažev, ki predstavljajo nekakšen umetnikov dnevnik, v katerem so lahko obiskovalci razstave zasledili njegovo dnevno beleženje občutij ob spremljanju aktualnih dogodkov preko tiska.
Delo Franka Vecchieta je na odprtju razstave podrobneje predstavil umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je opozoril na to, da: “Avtor svoj ustvarjalni postopek lepljenja kolažev postavlja v nasprotni položaj postopku branja in listanja revij ter časopisov. V prvem gre za zbiranje različnih vtisov in informacij, v drugem za razdajanje in oddajanje teh vtisov na neko skupno likovno površino”.
Razstava del iz novejše serije kolažev slikarja in grafika Franka Vecchieta bo na ogled do 14. decembra.
Franko Vecchiet
Novejša serija kolažev, ki jih ustvarja slovenski Tržačan Franko Vecchiet, je svojevrstna kombinacija igrivega in neobremenjenega snovanja ter na drugi strani premišljenega likovnega nagovora. Čeprav so to izrazito abstraktne likovne tvorbe, pri katerih na prvi pogled ne razpoznamo konkretnega motiva, so ti kolažni zapisi vendarle nekakšen umetnikov dnevnik, morda tudi barometer občutij, ki jih slikar beleži in zaznamuje s svojimi kolažiranimi intervencijami na platnu. Gre v prvi vrsti za to, da umetnik dnevne vtise, ki jih “nabira” v tiskanih medijih, iz katerih nato jemlje črno-bele ali barvne izrezke, sestavlja v nove pomenske in vizualne zveze ter tako ustvarja vsekakor zanimive podobe. Morda gre tudi za premišljeni koncept njegovih odzivov na to, kar prinaša dnevni in revialni tisk. Sam pravi, da se revije z barvami odzivajo na letne čase in njihov odziv sprejme tudi on. Zakaj gre? Umetnik ugotavlja, da so spomladanske revije polne rožnatih in sinjih odtenkov, jesenske pa izrazitih toplih, rdečih in rumenih barv. To njegovo dnevno listanje in nato sestavljanje ter lepljenje papirnih “mozaikov” se torej izraža s podobnimi barvami, saj umetnik črpa barvni svet neposredno iz revij in časopisov. Njegove lepljenke nimajo prostorskih ambicij, so brez kakršne koli perspektive, vsaka točka na njih ima enako vrednost. Ni izrazitih močnejših poudarkov, vse je usklajeno, umirjeno in v harmoniji, povsod vladajo podobne strukture. Ti spontani lepljeni dnevni vtisi so po avtorjevem mnenju vsekakor dokument trenutka, čeprav prihajajo nekako sami od sebe. V ozadju vsega so seveda avtorjeve impresije, ki jih slikarju ponujajo tiskani mediji, on pa se z njimi ukvarja, jih razporeja in lepi po lastni senzibilnosti. Pravila igre torej vendarle postavlja avtor. Po njegovem je to registriranje časa in dejstev, ki jih ponuja širše okolje. Estetski elementi se pojavljajo sami po sebi, so verjetno že del slikarjevega podzavestnega ravnanja, ne toliko premišljene zasnove oziroma natančno koncipiranega osnutka. Avtor se prepušča lastni senzibilnosti in vsak dan tke svoje intimne zapise, s katerimi se ob določenem času odziva na določeno razpoloženje. Te njegove intenzivne dnevne likovne “zapise” lahko razumemo kot tihi pogovor s samim seboj, predvsem pa tudi kot dialog z okoljem, v katerem živi in ustvarja. Seveda lahko navedemo v predhodnih izkušnjah izhodišča konstruktivizma, ampak tu ni trdnih in načelnih izhodišč, vse je prepuščeno trenutnemu odzivanju. To so kot nekakšni sprehodi po neomejeni pokrajini, ki ponuja monotone in umirjene poglede. Ni večjih in izrazitejših poudarkov, je ravnina, ki se razteza povsod naokoli in “sprehajalcu” ponuja podobne izseke. Mednje se tu in tam uvrstijo tudi letrizmi, ki so seveda posledica slikarjevih odzivov na zanimive naslove v prelistanih tiskovinah.
Avtor svoj ustvarjalni postopek lepljenja kolažev postavlja v nasprotni položaj postopku branja in listanja revij ter časopisov. V prvem gre za zbiranje različnih vtisov in informacij, v drugem za razdajanje in oddajanje teh vtisov na neko skupno likovno površino. V tem pogledu bi lahko bil umetnikov končni cilj: neskončno dolga slika, ki bi se nenehno dopolnjevala z novimi vtisi in se nizala iz sedanjosti v prihodnost, torej neskončnost. Vedno bi jo bilo mogoče dopolniti z novimi vtisi, z novimi doživetji. Bila bi podobna večnemu krogotoku letnih časov ali gibanju časa sploh. Franko Vecchiet je s temi kolaži v svojem dokaj razgibanem likovnem opusu postavil nova pravila likovnega delovanja. Umetnik se zaveda položaja, s katerega opazuje svet okoli sebe, ga komentira in likovno interpretira, sam sebi pa tudi dopušča, da je njegova likovna pripoved lahko povsem sproščena in neobremenjena, odvisno od trenutka, v katerem se porodi in uresniči.
Iztok Premrov
Življenjepis
Franko Vecchiet je bil rojen v Trstu leta 1941. Po maturi na slovenskem klasičnem liceju v Trstu je nadaljeval študij na višji šoli za grafiko v Urbinu. Obiskoval je likovne tečaje v Benetkah in Parizu pod vodstvom H. Goetza in W. Hayterja in se izpopolnjeval tudi na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1970 je bil med ustanovitelji Skupine U. V osemdesetih letih je v Trstu vodil Galerijo Tržaške knjigarne. Za seboj ima številne samostojne razstave v Italiji, Sloveniji in drugod po svetu. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah doma in v svetu, razstavljal pa še na Mednarodnem grafičnem bienalu v letih 1985, 1987 in 1989, 1991, 1993, 1995, 1997, 1999, 2001, 2003 in 2005 v Ljubljani in bil gost lanske delavnice Genius loci, Lera, ki jo pripravljajo Obalne galerije iz Pirana. Najnovejša razstava je, poleg te v Galeriji Lek, samostojna razstava del v Galeriji HIT v Gorici in v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju.
Med njegovimi nagradami je treba omeniti nagrado Prešernovega sklada (1989). Leta 2004 je zmagal na mednarodnem natečaju za realizacijo mozaika pred Severno postajo v Gorici ob priključitvi desetih novih članic Evropski uniji. Dejaven je tudi kot likovni pedagog na Mednarodni šoli za grafiko v Benetkah in kot gostujoči profesor v tujini (ZDA, Akademija likovnih umetnosti v Parizu). Je avtor številnih strokovnih člankov, razprav, knjig in grafično-pesniških map. Živi in ustvarja v Trstu.