Marko Trebušak

Galerija Lek, 17. januar 2006

Izviri žive vode – Marko Trebušak

V torek, 17. januarja 2006, ob 19. uri se nam je na prvi letošnji razstavi v Galeriji Lek s svojimi čarobnimi fotografijami predstavil lekovec Marko Trebušak. O njem in njegovih delih je spregovoril fotograf Janez Pelko, v kulturnem programu pa je nastopil mladi kitarist Simon Kranjčan Fojkar.

Fotografije, predstavljene pod skupnim imenom Izviri žive vode, so nastajale po postopku, ki so ga, kot je na odprtju povedal avtor, začeli uporabljati v 18. stoletju, konec 20. stoletja pa je že skoraj popolnoma izginil. Marko Trebušak in Janez Pelko, prav tako fotograf, sta na odprtju skupaj predstavila proces nastajanja fotografij, ki je po njunih besedah dolgotrajen in zahteva veliko natančnosti in potrpežljivosti.

Razstavo fotografij Marka Trebušaka si lahko ogledate do 6. februarja 2006.

_Marka sem spoznal prek elektronske pošte. Elegantna komunikacija danes, ko venomer zmanjkuje časa. Že po prvih kratkih sporočilih sem vedel, da fant razmišlja drugače kot večina fotografov, da je na neki način svojeglav, lahko bi rekli celo, da je osamljeni jezdec, ki ne priznava norega tempa, ki tudi fotografe sili k instant ustvarjanju tisočerih podobic. Marko je že na začetku spoznal, da se fotografsko ustvarjanje ne razlikuje od ostalih zvrsti umetnosti. Vrhunski izdelki ne nastajajo naključno in v naglici; njegove fotografije so natančno načrtovane, osvetlitev in kompozicija sta dobro premišljeni, zaklop pa sprožen vedno v odločilnem trenutku. Res je, tudi pri fotografiranju pokrajine je pomemben pravi trenutek, ne le pri reporterski fotografiji. Odločilen trenutek je lahko tedaj, ko sonce ravno prav obsije obzorje, ko oblak priplava na pravo mesto, ko morski val zgladi sipino. Še več, odločilen trenutek je, ko Marko ve, da je posnetek v iskalu dovršen, da ni treba več ničesar dodati ali odvzeti, ko začutiš tisto, kar čutijo veliki umetniki. Tedaj Marko stisne sprožilec. Njegovo delo pa s tem še ni končano. Latentne slike pač ne more razstaviti. Marsikdo bi ga označil za tehnofila, saj je pozoren na vsako malenkost pri procesu fotografiranja in razvijanja. Ni vseeno, kateri film uporabi, v kakšnem razvijalcu ga razvije, na kakšnem papirju nam prikaže končni izdelek. Vse tehnično znanje pripomore k brezhibnim, predvsem pa doživetim fotografijam, ki nam ostanejo v spominu še dolgo potem, ko jih z užitkom pogledamo.

Ni naključje, da Marko večino posnetkov naredi na mehovko, za današnje pojme ogromno in nerodno kamero. Ni samo velikost negativa tista, ki definira tehnično kakovost posnetka; tak fotoaparat te res prisili k počasnemu in premišljenemu komponiranju. Tako je treba naravo tudi doživeti: počasi in z užitkom, kot hojo v gore.

Na tokratni razstavi nam Marko razkrije, kako občuti vode.

Voda očiščuje, je skrivnostna, lahko je neukročena in strah vzbujajoča ali pa mirna in kar vabi, da zaplavamo v njej ali vsaj zabredemo vanjo. Lahko je potoček, ob katerem se osvežimo, ali pa slap, ki bi nas brezkompromisno potolkel. Ne le voda, tudi kamni in drevesa, trave in listi dopolnjujejo vzdušje, ki ga avtor doseže s popolno kompozicijo in pravo svetlobo. Njegovih fotografij se ne gleda le z očmi; čuti se jih s srcem, zavest pa jih zanesljivo preslika še v podzavest. Čustva so tista, ki ločijo vrhunsko delo od povprečnega, energija, ki jo seva vsaka fotografija, pa nas navdaja z občutkom, da smo tam že bili.

Marko se je lotil zelo zahtevne teme. Vode, gore in gozdovi so že tolikokrat fotografirani motivi, da je res težko še kaj povedati, še kaj dodati. Avtor je izjemen tudi zato, ker zna pokrajinski fotografiji vtisniti svoj pečat do te mere, da je zlahka prepoznaven, kar pomeni edinstven kljub množici umetnikov, ki se izražajo skozi tako zvrst. Velik izziv je tudi fotografiranje vsem znanih lokacij. Vse prehitro lahko nastane klasična in oguljena razglednica. Vendar ne pri Marku, ki motive prikaže svojstveno, zelo realistično, z ravno pravšnjim pridihom mističnosti, hkrati pa se na daleč izogiba kiču.

Marko je umetnik, ki že na začetku ustvarjalne poti ve, kaj hoče. Kljub predvidljivim motivom nas bo zagotovo še naprej navduševal s svojo izvirnostjo, ko bo nedvomno odličnim fotografijam vtisnil svoj pečat._

Janez Pelko, fotograf

Marko Trebušak se je rodil 16. 5. 1971 v Kranju. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Srednjo kemijsko šolo v Ljubljani in nato na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer je leta 1998 diplomiral. Še istega leta se je zaposlil v Leku, v oddelku za mikrobiologijo, kjer dela še danes. Z ženo in dvema sinovoma živi v Goričanah, blizu Medvod.

Ptice je začel fotografirati leta 1996, ko se je tudi pridružil Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije. Njegova ptičja fotografija je doživela prvi večji skok naslednje leto, ko se je z bodočo ženo in s prijatelji tri tedne potepal po Skandinaviji. Po tem potovanju in prebranih nekaj metrih knjig se je popolnoma osredotočil na fotografiranje ptic. Od rojstva prvega otroka dalje pa se vse bolj posveča krajinski fotografiji. Zadnje leto raziskuje stare tehnike razvijanja fotografij na osnovi paladija in platine ter uporabo velikoformatnega fotoaparata – mehovke.

Leta 2001 je v prostorih Upravne enote v Šentjurju pripravil svojo prvo samostojno razstavo, naslednje leto pa je razstavljal v Zavodu za transfuzijo krvi v Ljubljani. V Galeriji Lek je svoje podobe ptičjega sveta predstavil leta 2003, dve leti kasneje pa je v prostorih Zavoda sv. Stanislava prvič razstavljal krajinsko fotografijo. Od samega začetka sodeluje na fotografskem natečaju “Svoboden kot ptica” in leta 2001 je za fotografijo velikega detla prejel prvo nagrado. Naslednje leto je za fotografijo divjega petelina prejel diplomo na fotografskem natečaju “Dia Kočevje 2002”. Objavil je več potopisnih člankov, člankov o ptičji in naravoslovni fotografiji in strokovnih ornitoloških člankov v revijah Svet ptic, Acrocephalus, Gea in Nature Photographers Online Magazin.

Za vodilo svoje fotografije si je izbral ljudem odpreti oči za svet okoli nas. Ujeti na košček filma neponovljiv trenutek v življenju narave, tako žive kot nežive. Zanimajo ga tako široki pogledi na odprto krajino kot intimne kompozicije, ki jih je ob vsakodnevnem hitenju tako lahko spregledati.