Tomo Vran v Galeriji Lek
»Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Prašájte raj’ oblak nebá,
prašájte raji val morjá,
kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.«
Nekaj dni pred slovenskih kulturnim praznikom, 2. februarja, je z verzi Prešernove pesmi Kam goste Galerije Lek na odprtju razstave del akademskega slikarja Toma Vrana pozdravila voditeljica Eva Longyka Marušič.
Prešernovo Kam je uglasbil Kamilo Mašek, zapel pa jo je Komorni moški zbor Lek pod vodstvom maestra Milivoja Šurbka.
Komorni moški zbor Lek je tudi v preteklem letu tvorno deloval na področju ljubiteljske kulture. Sodeloval je na reviji Ljubljanski zbori ter imel nekaj koncertov. V 38. letu delovanja se bo zbor potrudil nadaljevati z dobrim pevskim delom in pevci so prepričani, da jim bo s programom, ki ga pripravlja maestro Milivoj Šurbek, ponovno uspelo.
Voditeljica je na kratko predstavila umetnika in k besedi povabila umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika Iztoka Premrova ter akademskega slikarja Toma Vrana. Po sproščenem pogovoru pa je goste v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila Mojca Pavlin iz Korporativnega komuniciranja. Letošnje leto zaznamujejo obletnice – konec letošnjega leta praznuje svojo sedemdeset letnico akademski slikar Tomo Vran, prav tako kot Lek, član skupine Sandoz, ki letos praznuje 70 let delovanja in razvoja. Prav tako letos praznujemo 20-letnico Novartisa. Mojca Pavlin je poudarila, da se ob teh pomembnih obletnicah z neizmerno hvaležnostjo spominjamo generacij lekovcev pred nami. Ustvarili so trden temelj, na katerem lahko sedaj gradimo. Hvaležni smo jim za znanje in izkušnje, ki so prispevale k temu, da smo postali ključni del najuspešnejše farmacevtske družbe na svetu, družbe Novartis, ki vlaga v zaposlene in razvoj, v slovensko okolje in si prizadeva za dobrobit prebivalcev Slovenije. Zahvalila se je Tomu Vranu, da nam je izkazal čast, da lahko z njegovimi umetniškimi deli začnemo praznovanje v Galeriji Lek ter mu čestitala ob njegovem jubileju.
Ob koncu programa smo zaželeli vse najboljše Iztoku Premrovu, ki je praznoval rojstni dan, pevski zbor pa je za vse naše slavljence zapel pesem Završki fantje.
Po uradnem odprtju razstave je Eva Longyka Marušič povabila goste tudi na ogled Farmacevtsko-medicinske zbirke Bohuslava Lavičke, ki je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je v zloženki k razstavi tokrat zapisal:
»Tomo Vran si je svojo življenjsko temo izbral in se z njo podal na samostojno slikarsko pot po kratkem obdobju obravnavanja figuralike, ki je zaznamovala njegov likovni izraz takoj po končani akademiji. Na to obdobje spominjajo njegove grafične podobe, serigrafije iz cikla Galeb Jonathan Livingstone. Po tistem se je kmalu zavedel, da mu figuralika ponuja premalo svobode v slikarstvu in da ga je začela utesnjevati. Zato se je odločil za abstrakcijo, najprej zaradi možnosti svobodnejšega izbiranja barv, kasneje tudi zaradi lažjega in učinkovitejšega izražanja svojih neposrednih čustev in občutij. Podobno kot drugi slikarji pred njim je tudi Vran v abstrakcijo »zajadral« s pomočjo postopnega reduciranja elementov krajinske motivike. Pokrajina s svojim barvnim bogastvom mu je ponudila najbolj naravno možnost prehoda v povsem abstraktno slikarsko izražanje. Sam je tudi dejal, da mu risba in linija nista mogli ponuditi tega, kar mu je ponudila barva, in s tem prepričanjem se je podal v abstrakcijo.
Z leti jo je vse bolj intenziviral in zaokrožal, danes je zrelemu umetniku edino pravo izhodišče in posledično je abstraktna podoba nekaj, s čimer se lahko slikar dokončno poistoveti. Seveda pa mu je znotraj krajinskih izhodišč, ki so botrovala njegovemu dokončnemu poletu v abstrakcijo, največ ponudilo slikovito morsko okolje, v katerem je zrastel in se razvil v slikarja. Slovenska Istra, Koper s širšo okolico, slikovite podobe, kamor koli se ozreš, sama modrina. »Če pogledaš dol, v morske planjave, je vse modro, če pogledaš gor v nebo, spet ena sama modrina. Je povsod naokoli!« Tako slikar opisuje dejstvo, da je modra barva postala njegov zaščitni znak. »Z modrino se je najlažje poistovetiti,« je še danes ena izmed njegovih trditev. Seveda pa je v svojem slikarstvu posegel tudi po drugih tematskih in kolorističnih izhodiščih. V novejšem ustvarjanju pogosto posega po kozmičnih dimenzijah. Vse te oblike povsem svobodnega izražanja so v Vranovem slikarstvu ves čas vodilna moč. V umetniku sprožajo doživetja, ki jih na eni strani zaznamujeta igrivost in neposrednost, na drugi pa se na njegovih slikah pojavlja tudi bolj premišljeno strukturiranje likovnih elementov, ki nakazuje bolj pretehtano zasnovane kompozicijske enote. To sta tudi dve najbolj izraziti skrajnosti, ki jih Vran izpostavlja v svoji slikarski tvornosti. Lahko rečemo dve nasprotji, ki pa jih v eno povezujejo značilne in izrazite barve ter odločne in neposredne poteze, na katerih temelji Vranov slikarski izraz. Prvine slikarske gestualnosti je avtor še intenziviral na najnovejših slikah in jim dodal igrive elemente spontanega prelivanja barvnih plasti.
Ena izmed osnovnih značilnosti Vranovih podob je odprt in širen prostor, v katerem se pojavljajo spontane oblike in fragmenti izmišljenega sveta. V središču podobe se lahko pojavi izrazito prevladujoča forma, ki jo slikar zasnuje z eno samo neprekinjeno potezo ter ji da vodilni naglas. Še vedno pa se slikar rad prepušča zanimivim naključjem med ustvarjalnim postopkom, ko se zredčene in zmehčane barvne plasti začnejo med seboj poigravati in prelivati druga v drugo. Z vsem tem samo še utrjuje vodilno vlogo barve v svojem bogatem in obsežnem slikarskem opusu.«
Tomo Vran
Slikar in grafik Tomo Vran se je rodil 29. decembra 1946 v Ljubljani. Že leta 1950 se je s starši preselil v Koper, kjer živi in ustvarja še danes. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo in grafika, pri profesorjih Maksimu Sedeju, Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku, diplomiral pa je leta 1972 pri prof. Marjanu Pogačniku. Dve leti je poučeval umetnostno zgodovino na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru in Piranu, nato šest let vodil oddelek za industrijsko oblikovanje na Inštitutu Tomos v Kopru, od leta 1980 pa deluje kot svobodni umetnik.
Član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je od leta 1972, od leta 1994 je bil dva mandata tudi njen predsednik in od 1989. deset let komisar Intarta. Dve leti je bil član Sveta za kulturo pri vladi RS, leta 1999 pa je bil izvoljen za predsednika Kulturniške zbornice Slovenije in je to funkcijo opravljal do leta 2006. V evropskem merilu je bil v Bruslju leta 1999 izvoljen za podpredsednika European Council of Artists (ECA) – Evropskega sveta umetnikov. To funkcijo je opravljal dva mandata, novembra 2005 pa je bil v ECA ponovno izvoljen za člana predsedstva.
Od leta 1981, ko je v Trstu prvič samostojno razstavljal, pa do danes je pripravil že več kot osemdeset odmevnih samostojnih predstavitev v Evropi in Kanadi, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. V zadnjih letih je bila najodmevnejša njegova razstava v Sevilli, v kraljevi palači Real Alcazar, ki se le redkokdaj odpre za razstave. Od leta 2000 je v sklopu Ljubljanskega festivala selektor Mednarodne likovne delavnice, ki se vsako leto odvija v ljubljanskih Križankah in na Ljubljanskem gradu.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj doma in v tujini. Je nosilec častne diplome Španije, podeljene od svetovne fundacije Chabrera. Njegove slike so v vrsti stalnih zbirk ustanov in muzejev in tudi pri več zasebnih zbiralcih.
Razstava je na ogled do 4. marca.