Todorče Atanasov v Galeriji Lek

V torek, 9. aprila, smo odprli razstavo del akademskega slikarja in grafika Todorčeta Atanasova z naslovom Medprostor.

Goste je v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc in na kratko predstavila avtorja, ki se je rodil v Makedoniji, že vrsto let pa živi in ustvarja v Ljubljani.

Prijeten večer sta z dinamičnim nastopom popestrila Maja Savnik (violina) in Martin Logar (električni klavir).

Več o umetniku in njegovih slikah je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

»Figuralika je bila vselej eno najmočnejših tematskih izhodišč Todorčeta Atanasova in zdi se, da je avtor še danes temi tesno zavezan. Vsekakor je mogoče ugotoviti, da jo je v desetletjih likovnega ustvarjanja temeljito pregnetel, posodobil in v vseh ozirih dodelal. Tudi v najnovejšem slikarjevem ciklu Medprostori se ženske figure na poseben način pojavljajo v pokrajini, so dominantne vsebinske in likovne prvine. Atanasovu v tem primeru beseda “medprostor” simbolno označuje dvogovor teles s prostorom, s svetom, ki jih obdaja. Čeprav se Atanasov v svoji likovni umetnosti ni nikoli odločil za povsem dosleden prestop v abstraktno izražanje, je vendarle na teh svojih najnovejših slikah iz zadnjih dveh let najbolj abstraktno izoblikoval “pokrajino”, torej tisto slikovito okolje, ki v tem primeru obdaja gola ženska telesa in jih po svoje poudarja.

Na vprašanje, ali so v teh golih ženskih podobah navzoče prvine erotike, odgovarja, da v nekem pogledu to drži, vendar je to oblika prikrite in tihe erotike. Bolje rečeno, gre za občudovanje ženskega telesa v različnih pozah in za iskanje razmerij med telesom in elementi tako ali drugače opredeljenega okolja, ki je največkrat v vlogi ozadja podob. Po zemeljskih barvah, okrah in rjavo rumenih tonih nam to ozadje ponuja vtis, da je del resničnosti, nečesa, kar bi avtor lahko doživel v neposrednem stiku z naravo, a sam trdi, da je vsekakor izmišljeno. Gre torej za neko obliko “mentalne, duševne pokrajine”, v kateri razgaljeno žensko telo pripoveduje svojo zgodbo, s svojo navzočnostjo osmišlja naslikani prostor. In to, kar slikar zdaj imenuje “medprostor”, po njegovem predstavlja najbolj svobodno in neprisiljeno izraženo likovno prvino. Pri tem si Atanasov seveda pomaga z omenjenimi sredstvi abstraktnega ali v abstraktnost usmerjenega likovnega izražanja, kar mu dejansko prinaša zaželeno sprostitev. Seveda z različnimi prostorskimi plani in z razpostavitvijo ženskih aktov slikar “gradi” bližino in globino, skrbi za to, da je podoba barvno in drugače razgibana. Zelo blizu mu je ploskovitost, tej se redko odpove, in z nizanjem različno oblikovanih in barvno naglašenih ploskev, ki se na koncu zlijejo v celoto kot učinkovit mozaik, slikar doseže predvideno modelacijo, ki postane zrela za dialog s telesom, za pogovor o večnih vrednotah, predvsem o lepoti. Avtor začne uživati šele, ko slika zažari v svoji lepoti in ko se njena zgodba razkrije očem. In še nekaj je zelo značilno za njegovo razumevanje smisla likovne umetnosti – to je, kot sam pravi, da golo telo postane vezni element ali po njegovo “lepilo”, ki sestavi razigrano površino najrazličnejših ploskev v učinkovito celoto. Kot spreten tkalec, umetnik sestavi barvne “krpe” v slikovito likovno preprogo ozadja podob, pred katerim nato razpostavi gola telesa kot razmislek o njihovi eksistenci ali zgolj pojavnosti. Tovrstno tkanje zgodbe o telesih ga zabava, izpolnjuje njegove umetniške ambicije. Vsekakor sprošča njegovo energijo v pravi smeri.

Posebej rad se Atanasov poigrava s svetlobo; določene partije slike nenadoma osvetli, kot bi se jih dotaknil močen žarek svetlobe, ki prodre skozi odprtino v oblaku. To se na intenzivnih barvnih površinah odraža kot nenavaden vizualni čudež. Na slikah, pri katerih je ustvaril intenzivni preplet teles in jih postavi povsem v ospredje, v prvi plan, v neko višjo stopnjo razigranosti in nenavadne razgibanosti, je mogoče razpoznati slikarjevo željo po razkritju sozvočja med telesi in vegetabilnimi oblikami, ki so bile znane v evropskih slogovnih obdobjih od gotike do secesije. Torej slikar spet razmišlja v neki novi smeri, ki jo bomo morda že v kratkem lahko temeljiteje spoznali.«

Todorče Atanasov se je zahvalil Leku za možnost razstavljanja ter sodelujočim v Galeriji Lek za vso organizacijo in prijaznost.

Todorče Atanasov

Todorče Atanasov, akademski slikar in grafik, se je rodil avgusta leta 1953 v mestu Sveti Nikole v Makedoniji. Rušilni potres v Skopju deset let kasneje je botroval temu, da je prvič obiskal Slovenijo in Ljubljano. Spet deset let kasneje se je vrnil v slovensko prestolnico kot študent Akademije za likovno umetnost. Leta 1977 je diplomiral pri prof. Janezu Berniku in pri njem zaključil slikarsko specialko. Pet let kasneje (leta 1982) je končal še grafično specialko pri prof. Bogdanu Borčiču. Je dobitnik študentske Prešernove nagrade za slikarstvo. V svojem več kot tridesetletnem delovanju v kulturi in umetnosti je sodeloval na številnih grafičnih bienalih in slikarskih srečanjih doma in v tujini. Je aktiven član Društva slovenskih likovnih umetnikov, Društva likovnih umetnikov Ljubljana in Makedonskega kulturnega društva. Poleg likovnega ustvarjanja se tudi pedagoško udejstvuje. Več kot deset let poučuje slikarstvo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) v Ljubljani. V letih 2011 in 2012 je kot strokovni selektor in spremljevalec sodeloval tudi pri likovnem natečaju Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Kot svobodni umetnik živi in ustvarja v Ljubljani.

Samostojne razstave

Sodeloval je na več kot osemdesetih skupinskih razstavah in številnih likovnih kolonijah doma in po svetu.

Dosežki, nagrade

Razstava je na ogled do 7. junija 2013.