Življenje, tako kot je - fotografije Stojana Kerblerja

5. februarja, nekaj dni pred slovenskim kulturnim praznikom, smo v Galeriji Lek odprli razstavo fotografij z naslovom Življenje, tako kot je avtorja Stojana Kerblerja, mojstra fotografije.

Goste je v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc, podala nekaj podatkov o avtorju ter predstavila Komorni moški zbor Lek, ki je goste razveselil s tremi pesmimi pod taktirko maestra Milivoja Šurbka.

Več o bogati ustvarjalni poti Stojana Kerblerja in številnih prejetih nagradah ter priznanjih a je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

»Če hočemo bolje spoznati fotografski svet Stojana Kerblerja, mojstra fotografije, potem se moramo sprehoditi skozi njegovih pet ključnih fotografskih ciklov. To so: Portreti s ptujskih ulic (1971), Haložani (1974), Koline (1982), Dvorišča (2008) in Tovarniška fotografija (1965–2007). V njih je zajet mogočen fotografski opus, ki seveda še zdaleč ni zaključena celota, saj nas Kerbler znova in znova preseneča s svežimi deli, ki sodijo bodisi v to ali ono vsebinsko ali formalno celoto. Če jih gledamo s stališča raznolikosti, potem lahko izluščimo dve temeljni razpoznavni prvini – prva izhaja iz ljudi, njihovih portretnih likov in žanrskih prizorov, druga pa iz arhitekturnih oziroma urbanih ambientov našega najstarejšega mesta, Ptuja, v katerem Kerbler ves čas biva in deluje.

Portreti s ptujskih ulic so spontani zapisi o ljudeh, ki jih je Kerbler ujel med njihovo pojavnostjo na ulicah. Ptuj je znan po svojih sejmih in prav na njih in ob njih je fotograf našel vrsto priložnosti ujeti obraze zanimivih ljudi in jih ovekovečiti. Očarljiva je spontanost teh podob, preprostost, nenarejenost, pristnost in nevsiljivost. Zdi se, da so ti zapisi nekaj najbolj naravnega, nekaj, kar niti najmanj ne moti portretiranca in kar daje avtorju ustvarjalen polet. Išče nove in nove pripovedi na obrazih, v očeh, in to ne zadovolji le avtorja, ampak tudi nas, gledalce teh slik. Zanimivo, Kerbler sam najbolj pogosto uporabi izraz slikati in slika za vse, kar je ustvaril kot fotograf.

Nekakšno logično nadaljevanje odkrivanja podob ljudi v njihovem vsakodnevnem okolju prinese tudi naslednji Kerblerjev cikel, Haložani. Skupaj z avtorjem vstopimo v živo kmečko življenje, med vsakdanje dogodke in dnevne postaje vsakdanjih ljudi od otroštva do smrti. Ponovno nas Kerbler osvoji s svojo pronicljivo iskateljsko dušo, s tem, kako na najbolj naraven način stopi v stik s portretiranci in jih upodablja take, kakršni pač so. »Vselej sem slikal življenje tako, kot je,« pravi zase Stojan Kerbler in to svojo maksimo lahko potrdi tudi z vsako izmed svojih fotografskih podob, ki jih je že neštetokrat predstavil javnosti. S ciklom Koline je fotograf stopil še bližje v domačnost sveta ljudi na podeželju, med njihove običaje. Največja vrednota teh fotografij je gotovo bila odkrivanje minljivosti sveta. In na to je avtor še posebej ponosen, saj je s svojimi fotografskimi zapisi ohranil vrsto že pozabljenih prizorov iz kmečkega življenja in jih tako za večno ohranil v svoji fotografski galeriji. Seveda pa jih je nadgradil s svojo izrazno kakovostjo.

Ko se je povrnil k nekdanjim temam iz tovarniškega življenja, se je povrnil k izvorom svoje profesionalne fotografije. Tovarni, ki mu je vse življenje dajala kruh, je pripravil svojevrsten poklon, predvsem likovno dovršen. S ciklom Dvorišča pa je Kerbler stopil najdlje od vseh svojih, do takrat ustaljenih značilnosti svoje fotografske govorice, zavezane človeškim likom. Namenoma se je odločil za drugačno tematiko in drugačna izrazna sredstva. Praznim dvoriščem je »dal možnost«, da nam povedo svoje zgodbe. In v teh skritih kotičkih temnih mestnih predelov je kot prej pri ljudeh spet našel znamenja neke preteklosti in izgubljenega časa.
Kerbler je iz raznolikosti sveta, v katerem je iskal svoj fotografski navdih, znal izluščiti vse tisto, s čimer se je lahko kot avtor poistovetil, in to daje njegovemu fotografskemu izrazu in slogu jasno ter izrazito razpoznavnost. Za to je potreboval le resnično življenje in pristne ljudi, do katerih je vselej ostal pošten in odkrit, in taka je tudi njegova fotografija, ves čas dosledno črno-bela.«

Stojan Kerbler

Stojan Kerbler se je rodil leta 1938 na Ptujski Gori v učiteljski družini. Leta 1957 je maturiral na ptujski gimnaziji, diplomiral pa leta 1965 na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Istega leta se je zaposlil v Tovarni glinice in aluminija (zdaj Talum) kot energetik. Upokojil se je leta 2000.
S fotografijo se ukvarja že od dijaških let. Med študijem je bil eden izmed ustanoviteljev Fotogrupe ŠOLT, leta 1965 pa se je včlanil v Fotoklub Maribor. Je tudi član Društva oblikovalcev Slovenije, v številnih fotografskih klubih doma in na tujem pa so ga imenovali za častnega člana.

Stojan Kerbler je fotograf, mentor, žirant, dokumentalist in raziskovalec slovenske fotografije. Živi in dela na Ptuju in Ptujski Gori, kjer je od leta 2007 stalna razstava njegovih fotografij.
Do danes je razstavljal na 1411 skupinskih razstavah v nekdanji Jugoslaviji in v mednarodnem kulturnem okolju v 55 državah sveta. Imel je 154 samostojnih razstav v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, Bolgariji, Avstriji, Poljski, Španiji, Sovjetski zvezi, ZDA, Japonski, Hrvaški in Italiji. Za svoje delo je prejel 543 nagrad in priznanj, od tega 128 na mednarodnih razstavah. Leta 1972 je prejel naziv mojster fotografije, 1979 nagrado Prešernovega sklada za cikel Haložani, 1981 nagrado Tošo Dabac in istega leta letno nagrado Foto zveze Jugoslavije. Med dobljenimi priznanji so še Valvazorjevo priznanje (1994), Ažbetova plaketa (1995), nagrada Janez Puhar (2002) in mnoge druge. Leta 2010 je prejel državno odlikovanje red za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke, dve leti kasneje pa nagrado trend za življenjsko delo. Izšlo je tudi več monografij o Kerblerju in dve mapi njegovih fotografij, ki jih je izdala tovarna Talum.

Razstava je na ogled do 1. marca 2013.