Darko Slavec

Galerija Lek, 18. december 2007 – 1. februar 2008

Sonce, soncu, s soncem

V čarobnem in hladnem zimskem večeru, čeprav brez snega, se je odvilo odprtje zadnje letošnje razstave v Galeriji Lek. V torek, 18. decembra se je s svojimi deli v njej predstavil slikar in grafik Darko Slavec.

Tokrat je umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je prispeval spremno besedilo v pripravljeni zloženi, delo umetnika postavil v širši okvir. Tako je spregovoril tudi o simboliki vesolja, sonc in mističnega, vsega, kar je skozi stoletja privlačilo ljudi.

Pridih mističnosti sta na odprtju prispevala tudi Lado Jakša s svojo izvirno glasbeno poetiko in Blažka Műller Pograjc.

Razstava del slikarja in grafika Darka Slavca bodo na ogled do 1. februarja 2008.

Upodobljiva neskončnost

Darko Slavec je že kmalu po opravljenem rednem in podiplomskem študiju na akademiji dovolj trdno začrtal lastna slikarska izhodišča in s tem tudi smeri razvoja svojega slikarstva. Po dobrih dveh desetletjih se je le še potrdilo, da od teh osnov ni bistveno odstopil. To tudi pomeni, da je z nepretrganim slikarskim ustvarjanjem le še poglabljal in dograjeval svojo značilno slikarsko govorico in znotraj nje na eni strani negoval popolnost slikarskega izražanja, na drugi pa skrbel za razvoj njene duhovne razsežnosti.

Seveda ne smemo spregledati njegovih hiperrealističnih slikarskih izhodišč v zgodnjem obdobju; ob njih je Slavec vztrajal pri izročilu žlahtne slikarske govorice evropskih mojstrov od renesanse naprej. Vendarle pa je vsemu temu moral poiskati ustrezno sodobno vsebino. Logično je bilo, da se je pri tem najprej oprl na še vedno klasičen motiv tihožitja in nato na figuralne kompozicije, vse to pa je sčasoma začel umeščati v neki neskončni kozmični prostor, ki je vse bolj postajal središče njegovih likovnih iskanj in odločitev.

Do izraza je začela prihajati tudi slikarjeva nagnjenost k mističnosti življenja v vesolju, kar se je utelesilo z njegovimi nenavadnimi pogledi v kozmična prostranstva, pri katerih – na sicer nekoliko drugačen način od prvotnih – vztraja še danes. Seveda ga pri tem nenehno spremlja želja po odkrivanju naših duhovnih vrednot, ki so povezane z občudovanjem Univerzuma. Darko Slavec jasno sledi svojim vzvišenim ciljem, kajti z izjemno spoštljivim odnosom do vsega se loti svojega slikarskega poslanstva in to spoštovanje velike Narave lahko zlahka občutimo ob njegovih kompozicijah kot neke vrste plemenitost.

Omenjen je bil hiperrealizem kot ena izmed slogovnih opor Slavčevega slikarstva, ob njem pa vsekakor ne smemo prezreti nadrealističnih izkušenj tega nenavadnega likovnega samotarja. Kajti globlje ko vstopamo v naslikane in izmišljene prostore Slavčeve umetnosti, vse bolj smo prepričani, da se resničnost, ki jo zaznamujejo konkretni predmeti, nenehno spreminja v nadresničnost. Slikarjeve prispodobe kozmosa dajejo priložnost za nove pomenske zveze.

Prepletu vseh teh slikarskih in miselnih komponent je postopoma dodajal občutenja monumentalnosti kot enega izmed pomembnejših naglasov svojega slikarstva. V Slavčevem slikarstvu so se odprli svobodni prostori brezčasja, se povezali z neskončno vrsto vprašanj o človekovem bivanju in delovanju, tudi umetniškem, vse skupaj pa je umetnik nato še odel s plaščem duhovnosti. Pri tem je hotel razčistiti dve temeljni vprašanji: kje so meje človeškega razuma in domišljije in na kakšen način se stikata človek in religija? Odgovorov na obe vprašanji je nemalo, kar nam umetnik dokazuje z vsako novo podobo. Hkrati nas tudi opozarja, da brez poznavanja teh posameznih komponent ni mogoče razumeti njegovih velikih oljnih slik ali manjših del na papirju oziroma tudi ni mogoče poiskati tiste drobne ločnice med kaotičnim in nadzorovanim v njegovem slikarstvu.

Najnovejši čas je prinesel vrsto svežih potez v njegovo slikarstvo. Spoprijel se je z motivom sonc in to v akvarelni tehniki. S to izjemno občutljivo in zahtevno likovno tehniko se je lotil iskanja vzorcev, ki ustvarjajo naravne sisteme. Površina sonc je hkrati lahko površina zemeljskih tal v določenem letnem času, gre za iskanje harmonije med mikro- in makrokozmosom. V zadnjem ciklu Med demonskim in božanskim pa je Slavec združil izkušnjo fotografije in jo nadgradil z lastnimi slikarskimi intervencijami ter tako dosegel podobne rešitve, ki jih je dolgo razvijal v slikarstvu. Skratka Slavčev likovni svet je enovit in dosleden, kajti slikar se za njegovo avtonomnost bori ves čas, od začetka do danes.

Iztok Premrov

Darko Slavec

Darko Slavec, akademski slikar specialist in grafik specialist, se je rodil 10. junija 1951 v Postojni. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1975 pri prof. Jelisavi Čopič. Po diplomi se je vpisal na slikarsko specialko in diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Istega leta se je vpisal še na grafično specialko in diplomiral leta 1980 pri prof. Bogdanu Borčiču. Do zdaj je pripravil 104 samostojne razstave ter sodeloval na 120 skupinskih razstavah doma in v tujini. Zaposlen je kot redni profesor za risanje in slikanje na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poučuje 21 različnih predmetov s področja likovne umetnosti, oblikovanja in fotografije. Je soustanovitelj Visoke strokovne šole za risanje in slikanje v Ljubljani in profesor na tej šoli od njene ustanovitve 1990. Vodi številne seminarje o oblikovanju z računalnikom, oblikovanju spletnih strani, likovni analizi otroške risbe in slike ter digitalni in analogni fotografiji. Med letoma 1997 in 2003 je bil mentor na likovni šoli Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.

Živi in dela v Ljubljani, svoj atelje ima na Resljevi 18.