Sašo Vrabič v Galeriji Lek

V torek, 17. oktobra 2017, smo v Galeriji Lek odprli razstavo akademskega slikarja Saša Vrabiča. Večer je otvorila voditeljica Eva Longyka Marušič z besedami: »Dober večer, spoštovani gostje, dragi prijatelji v imenu družbe Lek. Danes bo v prostorih Galerije Lek sozvočje z umetninami Saša Vrabiča ustvarjala skupina Bassless.«

Člani skupine Karin Možina, Nastja Vodenik, Klemen Brezavšček, Kristjan Virtič in Matej Virtič so za prvo skladbo izbrali Moje sonce in s svojim razigranim nastopom prinesli sonce tudi med obiskovalce razstave.

Navezava na glasbo ni bila naklučje, saj je glasba poleg slikanja slikarjeva druga strast in do letošnjega leta je sodeloval prav v omenjeni skupini. Skupina je Bassless je a capella skupina iz Ljubljane, ki deluje od aprila 2013. Izvajajo priredbe širokega spektra žanrov: pop, rock, disco, dance, funk, jazz, blues, ter lastno avtorsko glasbo. Izrazit in prepoznaven glasbeni izraz, ki velikokrat vsebuje zanimive vložke popularne komercialne in ritmične techno glasbe, začinijo z elementi melanholičnega jazza in s tem zadovoljijo še tako izostreno uho glasbenih sladokuscev. Izbrane skladbe največkrat odenejo v svojo neklasično preobleko, tu in tam pa vendarle presenetijo s klasičnim a capella aranžmajem.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je predstavil slikarja, v pogovoru sta se s Sašem Vrabičem pogovarjala o umetnikovem ustvarjanju.

Več o razstavi in ustvarjanju umetnika je Iztok Premrov zapisal v zloženki k razstavi:

»Svoje slikarstvo je Sašo Vrabič že takoj po končani akademiji umestil v bližino množičnih medijev. Navduševala ga je neskončna vrsta podob, ki jih človeku ponujajo televizija in drugi elektronski mediji, video, medmrežje. Z zanimanjem se je posvetil zgodbam in slikovnim zapisom, ki jih je razbral na malem zaslonu, in se ob njih tudi že odločil, da bo figuralika predstavljala rdečo nit v njegovem slikarskem izražanju. Še danes so figuralni prizori in portreti tisto, kar ga najbolj intenzivno privlači v slikarskem izražanju. V letih intenzivnega ustvarjanja so se pri Vrabiču zvrstile številne črno-bele ali barvne zgodbe, ki so pripovedovale o sodobnem človeku v kontekstu časa in družbenih razmer. Osnovno izhodišče mladega slikarja je bilo poiskati in najti razumljivo ter vsem jasno slikarsko pripoved, ki temelji na realističnih oziroma fotorealističnih osnovah. Zgodbam in načinu pripovedi, ki jih je razvil kot mlad slikar, Vrabič sledi še danes, vendar pa se je v njegovih pripovedih marsikaj spremenilo. Iz osnovnega navdušenja nad množico elektronskih podob, ki jo je nekritično sprejemal kot osnovo za lastne teme in pripovedi z nekakšno »otroško« radovednostjo in čudenjem, je kasneje pristopil k povsem drugačnim temam, zaznamovanimi z angažiranim pristopom in s kritičnim pogledom.

Na svoj način je začel likovno komentirati medijsko poplavo informacij, s katerimi prihaja nešteto pasti za »prejemnike« in uporabnike. Opazoval in komentiral je, kako se v javnem prostoru razblinja naša zasebnost, kako je intimni svet sodobnih prebivalcev našega planeta vse bolj razkrit in razpoznaven, kako se ga da nadzorovati in zlorabljati v sistemih medmrežja, prek socialnih omrežij in pametnih telefonov. To poseganje v zasebnost, predvsem pa zasvojenost sodobnega človeka s sodobnimi sredstvi komuniciranja je Vrabič na svojih slikah vse bolj angažirano razkril in umetniško pokomentiral. Razkril je, da se splošna kultura človeka razbija in da do nas prihaja množica informacij, ki niso vselej verodostojne, ampak so lahko tudi zavajajoče, in to mu je v slikarstvu odprlo vrsto aktualnih tem. Slikar vendarle pazi na to, da so njegove zgodbe premišljene in niso le »udarec na prvo žogo«. Smisel njegovih likovnih komentarjev je nekako skrit v ozadju, treba se je potruditi in ga izbrskati. Vsekakor je sporočilnost ena izmed bistvenih vrednot Vrabičeve umetnosti. Slikar poskuša biti čim bolj razumljiv in jasen, njegova kritična poanta pa čim bolj nedvoumna. Čeprav so prizori na njegovih slikah povsem vsakdanji, z njimi razkriva pasti sodobnega časa in tistih visokotehnoloških orodij, ki še stopnjujejo našo zasvojenost ter odvisnost in hkrati s tem še bolj razgaljajo našo intimo, način vedenja oziroma potrošniško obnašanje.

Slikarja izziva tudi nenehna tekmovalnost kot eden izmed izstopajočih pojavov sodobnega življenja in bivanja. Ljudje težijo k perfektnosti, k popolnosti in umetnik to jemlje kot grozljiv diktat sedanjosti. Zato ta vsesplošna prizadevanja po perfekciji Vrabič izpostavi tako, da v svojem likovnem svetu dosledno uveljavlja izčiščenost podob in svojevrstno slikarsko virtuoznost. In čeprav se ukvarja z majhnimi, na videz nepomembnimi dogodki ter z ljudmi iz množice, njihove zgodbe absolutno odsevajo omenjeno strašljivo podobo današnjega sveta. Na slikah se sprašuje, kje se brišejo meje med javnim in zasebnim. Z radovednostjo spremlja ljudi v urbanem okolju, natančno opazuje njihovo početje in v njem išče priložnost za svoje naslikane zgodbe in posledično za svoje kritične opazke. Slikar Vrabič je skrajno odprt do sveta, vznemirja ga bežanje časa in človeški živ žav kot njegova posledica. Gradi na videz povsem vsakdanje podobe, ki so hkrati »vroče teme« njegove nenavadne likovne angažiranosti. Gledalci se na koncu sami odločajo, kaj bodo iz podob izbrali, s čim se bodo poistovetili in na kateri ravni bodo sprejeli in dojeli njihova sporočila.«

Po pogovoru je skupina Bassless nastopila še z dvema skladbama. Prva je bila Isn't it good to be in love everyday, ki jo je napisal Sašo Vrabič. Na koncu so izvedli zanimivo priredbo pesmi Isn't she lovely, ki jo v originalu izvaja Stevie Wonder, nastopu se je pridružil tudi Sašo. Vsi obiskovalci so navdušeno zaploskali tako Sašovem pevskem kot tudi umetniškem talentu.

Po nastopu je voditeljica Eva slikarja povprašala še o vizualni in zvočni umetnosti. V sproščenem pogovoru sta se dotaknila njegovega glasbenega ustvarjanja, saj je od leta 2002 do 2017 sodeloval s skupino Perpetuum Jazzile, večinoma kot vokalni prekusionist, od 2013 do letos tudi z Bassless.

Voditeljica je goste povabila na ogled razstave in možnost ogleda zakladov Lavičkove zbirke, po kateri obiskovalce popelje skrbnik zbirke Davor Poljanšek ter na koncu v Bistrò Galerija na druženje.

Sašo Vrabič

Rojen je bil leta 1974 v Slovenj Gradcu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral slikarstvo in leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Leta 2001 je opravil magisterij iz umetnosti na oddelku za grafiko pri prof. Lojzetu Logarju. Ukvarja se s slikarstvom in z drugimi oblikami vizualne ter zvočne umetnosti.

V aktivnih dvajsetih letih delovanja je ustvaril 40 samostojnih razstavnih projektov, sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah, projektih, projekcijah in delavnicah v več kot tridesetih državah Evrope, obeh Amerik in Azije. Sodeloval je na več odmevnih razstavah, kamor so ga povabili prepoznavni selektorji in kustosi, kot so Francesco Bonami, Victor Missiano, Peter Weibel, Igor Zabel, Christine Van Assche, Tomislav Vignjević idr.

Njegova dela hranijo v mnogih zbirkah, med drugimi v Muzeju sodobne umetnosti Ljubljana, Umetnostni galeriji Maribor, Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Galeriji Velenje, Parlamentu Republike Slovenije, Mestni galeriji Nova Gorica ter v drugih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini. Avtorja zastopa Galerija Y.

Več o avtorju na www.vrabic.si.

Nagrade in priznanja

Samostojne razstave in projekti

Razstava v Galeriji Lek je na ogled do 1. decembra 2017.