Govorica barv Saše Šušteršič v Galeriji Lek

»Ena lastovka sicer še ne prinese pomladi, pravi pregovor. Je pa res, da so zdaj zunaj že take barve in sončni dnevi, da narave nič več ne more ustaviti, tudi kakšen izdihljaj zime ne. Pomladno pa je zagotovo že v Galeriji Lek, kjer se s svojimi barvitimi umetninami tokrat predstavlja akademska slikarka Saša Šušteršič,« je razstavo v torek, 31. marca, odprla voditeljica Eva Longyka Marušič.

Uvodu voditeljice se je pridružila tudi glasbena gostja Maja Katona s pesmijo Lastovka, ki jo sicer prepeva Elda Viler. V nadaljevanju večera smo lahko prisluhnili še skladbi Saving all my love for you, ki jo v originalu poje Whitney Houston, otvoritev pa smo zaključili s pesmijo Mojmirja Sepeta Zemlja pleše.

Prav poseben pečat večeru je dal nagovor slikarke Saše Šušteršič, ki je za to razstavo pripotovala z oddaljenega otoka Reunion v Indijskem oceanu. V njem je izpostavila, da je njeno delo plod srčnega opazovanja narave ter podpore njene družine in prijateljev.

O razstavi in ustvarjanju umetnice je več povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

Vidim barvo, vidim sliko

Kako vsemogočna in nepopisno zanimiva je narava s svojim bogastvom živih in neživih oblik, se lahko vprašamo vselej, ko se srečamo z deli tistih likovnih ustvarjalcev, ki jih narava neposredno navdihuje pri njihovem delu in jim hkrati ponuja neizčrpno zakladnico tem ter motivov za njihove izpovedi in pripovedi. V tem pogledu je v evropski umetnosti mogoče slediti kontinuiteti vse od zibelke naše civilizacije, antične Grčije. Že takrat so umetniki globoko spoštovali lepoto, ki jim jo je ponudila narava, pa tudi njene številne skrivnosti. Čeprav se je od takrat pa do danes v odnosu med človekom in naravo izjemno mnogo spremenilo, še danes lahko najdemo med ustvarjalci takšne, ki prisegajo na njeno enkratno veličino, lepoto in privlačnost.

Slikarka Saša Šušteršič si je že pred leti postavila za izhodišče svojega slikarstva to, kar ji ponuja narava in kar spontano doživlja ob tem, ko jo opazuje in raziskuje. Sama pravi: »Narava me vedno prevzame. Navdušim se nad nečem, kar opazim v njej, morda tega običajni človek sploh ne bi zaznal, jaz pa v tem koščku vidim nekaj impresivnega, nekaj lepega. Skratka, naravi zaupam! Iz tega potem črpam. Najprej vidim gradivo, potem ugledam sliko …«

Sliši se preprosto in jasno, vendar tudi zagonetno. Kaj se dogaja v umetničini duši, kaj je tisto, kar jo v naravi pritegne, da se ji želi približati, jo do potankosti razpoznati in nato naslikati. Sama trdi, da so njena glavna moč barve. Šušteršičeva je od nekdaj utemeljevala svoje slikarske izpovedi s koloritom, in ko se ji je zdelo, da je to likovno prvino razvila do želene stopnje, je začela slikati kar z rokami. Opustila je nanašanje barv s čopiči in se prepustila slikanju s prsti, z dlanjo. To ji je ponudilo še tesnejši in pristnejši stik z barvo kot osnovnim izraznim likovnim sredstvom. Da pa bi bil njen osebni stik z naravo, v kateri je poiskala osnovo za svoje s svetlobo ožarjene podobe, še bolj neposreden, je v barve umešala cvetove in lističe, ki jih je pobrala z grmičev. Začela je s čajnimi listi, ki so ji zmešani z barvilom na določenih predelih slike ustvarili nekakšno reliefno strukturo. Razgibali so dokaj enovite površine z roko nanesenih barv.

Za večino njenih slik lahko rečemo, da so po izhodišču pejsaži, torej krajinski motivi, vendar je treba takoj reči, da niso niti najmanj realistični. Pokrajino z morjem ali motiv s hribi seveda zaslutimo na teh podobah, kajti vse, kar Šušteršičeva upodobi, je že »očiščeno« nadrobnosti. Iz celote izlušči le tisto, kar je najbolj elementarno, kar da motivu notranjo zgradbo. Prestalo abstrahira, izloči kot nepomembno. V naravi nikoli ne slika ali skicira, vse kar prinese iz narave v atelje, je globok vtis, močno doživetje konkretnega motiva. In iz tega koncentriranega doživetja, ki si ga vtisne v spomin, kasneje nastanejo slike. Torej šele ob neposrednem stiku s platnom ali papirnatim nosilcem njene roke »prevedejo« konkreten vtis v naslikano podobo.

Njene najnovejše slike so nastale na otoku Reunion v Indijskem oceanu, kjer se umetnica popolnoma prepušča ustvarjanju in kot sama pravi, je uspela doseči pomemben napredek, predvsem z zmehčanjem obravnavane likovne materije in s poglobitvijo lastnega odnosa do narave. Svoja občutenja še naprej intenzivira, predvsem pa skozi odkrito govorico barv dosega popolnejšo izraznost. Razumska plat njenega ustvarjalnega dela je povsem podrejena čustveni in v procesu nastajanja slik je še dovolj prostora za naključne elemente, ki se nenadoma prikradejo v podobo. Spontanost teh sproti porajajočih se likovnih prvin daje njenim slikarskim delom vsekakor odločen pečat.

Saša Šušteršič

Saša Šušteršič se je rodila leta 1977 v Ljubljani. Obiskovala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, smer modno oblikovanje. Študij je nadaljevala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na oddelku za slikarstvo. Leta 2001 je diplomirala pri profesorju Emeriku Bernardu. Po študiju se je zaposlila na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer je poučevala med letoma 2000 in 2014. Od leta 2005 do 2008 je poučevala tudi na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart, med letoma 2005 in 2007 na ŠCL splošna in strokovna gimnazija ter leta 2007/08 na SŠ Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. V letih poučevanja je predavala različne likovne predmete. Udeležila se je mnogih šolskih projektov, delavnic v naravi in strokovnih ekskurzij. Med letoma 2003 in 2007 je mesečno z ilustracijami dopolnjevala pesmi Janeza Bitenca v reviji Trobentica. Od srednješolskih let je bila del skupnih razstav, samostojne razstave pa so redno del njene ustvarjalne poti vse od leta 2009.

Septembra 2014 se je preselila na otok Reunion, kjer se želi posvetiti slikarstvu. Tam bo ostala do septembra 2017.

La Réunion

Kulturno in etnično pisan, izjemno gorat, z bujnim rastjem obdan tropski otok, ki prevzame.

Vedno znova v pričakovanju novih vremenskih razmer in z izhodiščnimi pestrimi pogledi. Kot le redko se na eni strani odpre čisti horizont Indijskega oceana in oko ne uzre celine. Tam se prikažejo vsak dan čudoviti zahodi in svetloba prevzame. Včasih se zdi, kot da nebo gori.

V notranjosti pa vedno vznemirljivi zeleni gorski krogi, ki so posledica erupcij, in še danes vulkan Fournaise ponuja izjemne poglede na izbruhe. Gorski vrhovi zaključijo tri kroge, ki skupaj ustvarijo triperesno deteljo in simbolično povežejo otok v srečnega. Včasih izrazito gorato sredino ujamejo meglice in zakrijejo magične poglede.

Urbana umetnost, ritmi salse in sonce postavijo človeka v eksterier, ki preraste v gibanje.

Otok, prepoznan kot prijazen v vseh pogledih, ustvari v človeku drugačen pogled na življenje, stremljenje in smisel za Svet in živo okoli nas.

So stvari, ki so večje od nas, in je svet, ki nas spomni na to.

V pričakovanju spontanosti in ustvarjanja na otoku zdaj postavljam v galerijo Lek delček otoka, ki se je usedel na pravo mesto v srce.

Razstava v Galeriji Lek je na ogled do 4. maja 2015.