Robert Lozar v Galeriji Lek

Z belokranjsko ljudsko skladbo Pastirče mlado v izvedbi slovenskega mandolinskega kvarteta smo v torek, 19. aprila, odprli razstavo del akademskega slikarja Roberta Lozarja.

Po uvodni skladbi je goste v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc in predstavila člane kvarteta mandolin, ki ga sestavljajo: Tanja Pirc – 1. mandolina, Dejan Podgorelec – 2. mandolina, Jernej Demšar – mandolončelo (mandola) in Matej Kragelj - kitara. Člane kvarteta poleg ljubezni do mandoline in mandolinske glasbe veže tudi skupna točka: Orkester Mandolina Ljubljana.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je predstavil Roberta Lozarja, v pogovoru sta se dotaknila tehnike in motivov umetnikovega ustvarjanja.

Več o razstavi in delu umetnika je v zloženki k razstavi zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov:

»Motiv »slike v sliki« je že od nekdaj razburjal evropske slikarje. Nekje od zgodnjih renesančnih slikarjev s severa Evrope se je slika začela uveljavljati v figuralnih prizorih, najprej v sakralnih, kasneje tudi profanih. Slika je torej predstavljala tako ali drugače naglašeni objekt v prostoru, v katerem se je sicer dogajala neka središčna zgodba, ki jo je določal figuralni prizor. V bohotnem baročnem slikarstvu je postala slika »okrasni predmet«, ki je bil del opreme bogate dvorne notranjščine, v katerem se dogajajo vsakdanji prizori iz življenja plemičev. Priljubljena je postala tudi avtoportretna podoba slikarja ob nastajajoči sliki na njegovem slikarskem stojalu. Kasneje se pojavijo cele naslikane galerije, obložene s slikami od tal do vrha zidov, ki si jih ogleduje in ob njih uživa izbrana družba. Skratka, slika kot del druge podobe ima dolgo predzgodbo in do danes ni izgubila aktualnosti.

Robert Lozar se s to temo intenzivno ukvarja na svojih najnovejših platnih, s katerimi se po dveh ali treh bolj realističnih ciklih spet obrača k abstraktni likovni govorici. Motiv slike v sliki ga priteguje predvsem zaradi možnosti ustvarjanja določenih iluzij, ki mu jih v teh primerih ponuja naslikani prostor. Problem prostora ga v slikarstvu zanima ves čas ustvarjanja, zdaj tudi s stališča, za katerega sam trdi, da mu je v simbolnem smislu omogočil vstop v sliko, vstop v njeno prostorskost. Omenjena abstraktna tematika, ki jo izraža s pomočjo izrazitih barvnih prvin, v najnovejšem času tudi s skrajno pastoznimi nanosi barve, ima osnovni izvor v pokrajini. Lozar pravi, da verjetno vsaka njegova slika deluje kot pokrajina, tudi zaradi tega, ker jo ustvarjajo prostorske komponente. Asociiranje na krajinsko tematiko je torej nenehen izziv za tega belokranjskega slikarja. O lastnostih pokrajine zgovorno pričajo ustaljeni vzorci, npr. reka (Kolpa), drevesa, oblaki, preplet zelenin in modrin, ki se mešajo z belino, po kateri je njegova rodna pokrajina dobila ime. Seveda je umetnikova zaloga teh krajinskih elementov še iz mladosti, vedno pa se mednje nekako pririne tudi figura. »Vsemu temu se nima smisla izogibati, ker so del tebe, kajti že od nekdaj sem izhajal iz konkretnih pogledov na pokrajino,« pravi Lozar.

Lozarjev tehnološki postopek je sestavljen iz več faz, ki potekajo od spodaj navzgor, če gledamo s stališča gradnje oziroma plastenja barv. Najprej je risba, potem so lazurni nanosi barv, nato se pojavi kreda, potem pride do korekturnih odvzemov določenih barvnih plasti in struktur. Na koncu pridejo debeli, pastozni nanosi, kot nekakšen končni »pokrov« podobe. In v tem postopku se dogajajo ustvarjalne odločitve, ki so posledica tega, da ustvarjalca slika potegne vase. Lozar razlaga: »Veliko razmišljam o sliki, večina stvari pa pride spontano. Če ti iščeš, ne boš našel, slika te mora najti! To je bistveno. Lahko imaš ne vem kakšen načrt, pa ga ne boš izpolnil. Mora ti med slikanjem nekaj "kapniti" in nenadoma se pojavi najlepša forma.«

Iz tega ustaljenega repertoarja form je Lozar na najnovejših slikah prišel tudi do radikalnega zaključka, da je slika v sliki lahko tudi »prazna«, kot nedotaknjeno platno. Obešena na fiktivni zid nas s svojo senco prepriča, da je absolutno del prostora. Vsekakor je Robert Lozar s ciklom svojih najnovejših podob strnil vse svoje dosedanje likovne prvine in iskanja, seveda s ciljem, da z njimi odkrije še nove poti svojega slikarstva.«

Robert Lozar, življenjepis

Rojen je bil 3. novembra 1967 v Novem mestu. Leta 1993 je diplomiral pri prof. Metki Krašovec na  Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. 1992. je prejel študentsko Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1995 do 2000 je bil odgovorni oziroma glavni urednik revije Likovne besede. Od 1994 ima status samozaposlenega na področju kulture.  Atelje ima v Gradcu v Beli krajini.

Leta 2006 je prejel delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS.

Od leta 2015 je podpredsednik Umetniškega sveta ZDSLU v Ljubljani. 

Samostojne razstave

Skupinske razstave

Robert Lozar je s svojimi deli sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.

Bibliografija (avtorske objave)

Samo pritisni na gumb, Pogledi, 9. september 2015
Ni je več, Likovne besede, št. pomlad 2015
Zalivanje sekvoj, Pogledi, 24. junij 2015
Kocka, kocka, kockica, Pogledi, 12. november 2014
Kje so gledalci, bralci, poslušalci, Pogledi, 22. januar 2014
Prestopiti ali ne prestopiti, Pogledi, 7. avgust 2013

Razstava je na ogled do 27. maja 2016.