Med belo in črno – razstava Roberta Černelča v Galeriji Lek

V torek, 5. maja, smo v Galeriji Lek odprli razstavo del akademskega slikarja Roberta Černelča.

Na začetku nas je v filmsko glasbo popeljal kvartet mandolin s skladbo Moonriver. Voditeljica Blažka Müller Pograjc je v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila umetnika in goste ter predstavila kvartet mandolin. Tanja Pirc, Dejan Podgorelec, Jernej Demšar in Matej Kragelj, ki sestavljajo kvartet mandolin so nadaljevali s skladbo Poslednji Mohikanec. Na koncu programa se jim je pridružil klarinetist Andrej Zupan s skladbo Ne čakaj na maj.

O razstavi in ustvarjanju umetnika je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

»Likovno ustvarjanje slikarja Roberta Černelča je tesno povezano z njegovo filmsko izkušnjo. Umetnik je namreč tudi režiser, avtor filmskih in video projektov. Nedavno so v sklop velike razstave ob petinšestdesetletnici Umetnostne galerije Maribor (ta galerija ima tudi eno pomembnejših zbirk slovenske video umetnosti) uvrstili njegov video Abadon. Seveda pa je treba takoj poudariti, da ima Černelč povsem specifičen odnos do svetovne filmske ustvarjalnosti in med njo še posebej do nemega filma. Prvič zato, ker je bil nemi film črno-bel, kar se sklada z njegovim novejšim slikarstvom, in drugič, ker je po njegovem mnenju največ prispeval k razvoju filmske umetnosti.

Kot mladi likovnik se je najprej uveljavil s slikami, na katerih je ob robu abstraktnega izraza razvijal svojevrstno gestualnost, podkrepljeno s pastoznimi nanosi barve. Debel nanos barve je dobesedno zgnetel v zanimive strukture, nekakšen imaginarni prostor, znotraj katerega so se pojavljali obrisi človeških likov. Množica barv se je v njegovem slikarstvu polagoma zavila v popolno črnino, še vedno so v ospredju razpredene strukture in v njihovem ozadju tiha slutnja človeške navzočnosti.

Popoln zasuk v slikarstvo, ki izhaja iz občudovanja konkretnih filmskih prizorov in motivov, je novejšega datuma in se dogaja na dveh likovnih ravneh oziroma v dveh tehnoloških pristopih, v sliki in v risbi. Vsaka posebej temeljita na nekoliko drugačnih izhodiščih. Avtor pojasnjuje svoj specifični slikarski odnos tako: »Ko se ukvarjaš s filmom in bi rad bil slikar, imaš samo tri možnosti. Prva je, da slikaš pod vplivom filmskega jezika, to pomeni, da moraš dobro poznati gradnjo filma in da ga razumeš; druga stvar je, da naslikaš specifičen filmski moment, torej trenutek znotraj njegove pripovedi; tretja možnost pa je, da naslikaš lastno doživetje filma.« In to zadnjo rešitev je izbral za svoje podobe iz filmskega sveta, vendarle spet na poseben način: »V filmskem jeziku poznamo termin elipsa, to je izpust časa in prostora. To me je pritegnilo tako, da sem začel razmišljati, kako bi naslikal pol ali pa sekundo dogajanja na filmu. Znano je, da film sestavlja 24 sličic v sekundi, torej 12 v polovici sekunde. Jaz sem poskusil izbrati prvo, šesto in dvanajsto, to so tri slike, med katerimi so zamiki. Ko te naslikam, se čuti, da so vzeti trenutki zabrisani in s tem ujamem čas.«

Njegove tako naslikane podobe so same po sebi izredno dinamične, seveda so neostre in fokusirane na bistvo prizora, ki lahko izvira iz neke figuralne postavitve, lahko pa je to tudi ponazoritev določenega prostora. Ker izhaja iz črno-belega filmskega gradiva, so njegove podobe načeloma sive, torej med eno in drugo barvo, posebno pozornost pa posveča svetlobi, ki jo, kot sam pravi, raztegne čez vso sliko in celoto tako uravnoteži.

V najnovejšem času se Robert Černelč intenzivno ukvarja z risbo kot izrazno možnostjo. V ospredju je spet njegovo opazovanje dogajanja gibljivih slik, kot radi rečemo filmu. S svojimi risbami je vzpostavil neki nov moment. Pri gledanju filmskih posnetkov mu ne gre za to, da bi jih kakor koli interpretiral, ampak poskuša zabeležiti svoja doživljanja in podoživljanja ob tem. Z risbami si prizadeva odgovoriti na vprašanje, kaj film sproža v nas in kako lahko slikar dopolni tisto, kar vidi in doživi.

Vsekakor nam avtor sam odgovori tudi na to, v čem je smisel njegovih likovnih stvaritev, ko opozori na pomen in kakovost režiserjeve naloge: »Režiser ne sme pripovedovati, ampak mora povedati!« To slikar gotovo terja tudi od samega sebe.«
Goste je pozdravil tudi avtor razstave Robert Černelč, ki je skozi zanimiv pogovor z Iztokom Premrovom razložil potek nastanka razstavljenih del.

Robert Černelč se je rodil leta 1970 v Murski Soboti. Leta 1995 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, in študiral pri prof. Emeriku Bernardu. Študij je uspešno končal leta 1999 in v istem letu posnel celovečerni video Deževanje. Leta 2000 je nadaljeval študij slikarstva na magistrski stopnji in ga uspešno končal leta 2002 pri profesorjih Hermanu Gvardjančiču in Sreču Draganu.

Prvo pomembnejšo samostojno razstavo je imel v Galeriji Murska Sobota leta 2002 na povabilo tedanjega kustosa galerije Roberta Inhofa. Istega leta je bil sprejet na magistrski študij filmske režije na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Ljubljani in ga leta 2004 končal s kratkim igranim filmom Črvi pri profesorjih Miranu Zupaniču, Karpu Godini in Franciju Slaku. S svojimi slikarskimi, video in filmskimi deli se je udeležil številnih razstav in festivalov doma in v tujini ter zanje dobil vrsto domačih in tujih nagrad. Leta 1999 je dobil študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo, leta 2000 nagrado Majskega salona. Med pomembnejše samostojne razstave spadata razstava njegovih slik v Mestni galeriji Piran leta 2009 (kustos razstave Andrej Medved) in razstava v Galeriji Equrna v Ljubljani.

Za kratki igrani film Črvi je leta 2004 na Festivalu slovenskega filma dobil nagrado vesna za debitanta leta, leto kasneje na Filmskem festivalu Zlin na Češkem pa nagrado za najboljši kratki film. Leta 2005 je dobil Čermeljevo nagrado.
Od leta 2004 deluje kot samostojni ustvarjalec na področju slikarstva, videa in filma.

Razstava je na ogled do 5. junija.