Mira Resnik in Pavla Krajnc

Galerija Lek, 5. julij 2007 – 3. september 2007

Mira Resnik in Pavla Krajnc

Odprtje razstave del likovnih umetnic Mire Resnik in Pavle Krajnc je v četrtek, 5. julija v Galerijo Lek privabilo toliko obiskovalcev kot že dolgo ne. Zbrali so se tako svojci, prijateljelji, znanci kot stalni obiskovalci naših razstav, skratka vsi, ki so si želeli ogledati dela obeh slikark. Vzdušje je bilo naravnost navdihujoče, nekaj utrinkov z odprtja pa si lahko ogledate tudi vi. Razstava bo na ogled do 3. septembra. Vabljeni!

Vsaka razstava je za avtorja poseben dogodek, saj na ogled postavi svoje misli v materializirani obliki. Tokrat nas v poletnih dneh s svojimi likovnimi snovanji nagovarjata slikarki Mira Resnik in Pavla Krajnc. Slikata ljubiteljsko, vendar z resnim študijskim in raziskovalnim pristopom in z vso odgovornostjo.

Mira Resnik intenzivneje slika od leta 1989. Udeležila se je številnih tečajev in delavnic risanja ter slikanja in likovne teorije pri slikarjih ter na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Od leta 2000 razstavlja na skupinskih in tudi že na samostojnih razstavah.

Lani se je udeležila ekstempora v Piranu. Za svoja likovna dela je med drugim prejela certifikat zlata paleta na ljubljanskem magistratu.

Če nas je slikarstvo Mire Resnik v preteklosti nagovarjalo predvsem s figuraliko, katere glavni protagonist je bil ženski lik z mačko, lahko v najnovejšem opusu opazimo jasen odmik od te teme. Figuro je omejila na njene detajle, oblike rok in nog. Letrizmi, s katerimi je obogatila komunikacijo med rokami, na prvi pogled delujejo kot dekorativni dodatek v smislu grafitov, ko pa se posvetimo njihovi vsebini, nas slikarka preseneti s svojo izpovedjo tudi skozi besedo, saj so to avtorska besedila.

Roke imajo simboličen pomen, o čemer govori že naslov prikazanega cikla “Midva”. To je slikarkin poklon odnosu do njenega življenjskega sopotnika, to so njuna skupna iskanja, njuna komuniciranja. Beseda komunikacija izvira iz latinskega cum unum, kar pomeni kot eno … Stalnica v slikarstvu Mire Resnik je barvna ekspresivnost. Pastozno nanesene barve v tehniki akrila na platnu spregovorijo v kombinacijah različnih kontrastov – bodisi komplementarnega, barva proti barvi, simultanega kontrasta, odvisno od konteksta. Ker barva zahteva zase veliko prostora (barva je avtonomna likovna prvina), avtorica oblike skrči na čim bolj preproste.

Odnose med figuro in ozadjem rešuje s pomočjo svetlo-temne polaritete. Motiv je spodbuda in ne cilj njenega delovanja. Analizira ga s pomočjo usmerjenega likovnega mišljenja in ga nato sintetizira v svoje aranžmaje. Mira Resnik zelo energično in brezkompromisno uporablja intenziven kolorit. Zaveda se, da značaj in učinek barve določata njen položaj glede na sosednje barve. Nikoli ne glejmo barve same, temveč vedno v povezavi s celoto, torej z barvami, ki so okrog nje.

Cikel “Midva” dopolnjujeta tudi dve novejši grafiki.

Pavla Krajnc se je osnov slikarstva učila pri akademskem slikarju Mirku Rajnerju, pri katerem se še vedno izpopolnjuje. Pohvali se lahko s samostojno razstavo v Kulturnem domu v Gornji Radgoni. V izhodiščih za svoja dela se naslanja na pokrajine v Sloveniji. Pri njenih likovnih nagovorih lahko govorimo o klasičnem krajinarstvu v tehniki olja na platnu. S tem sledi tradiciji plenerističnih slikarjev, saj njen “atelje” predstavlja naravno okolje kot “živ model”. V delno reduciranih podobah realnosti gledalec prepozna motive mrtvic ob Muri, prostrana zlata polja, jesensko obarvane gozdne združbe, Radgonske gorice, Veržejsko polje, alpske prizore Špikove skupine, Mangarta z Belopeškim jezerom in detajlov s slovenske obale …

Rahlo zamolklo toplo barvno lestvico poživlja s premišljenimi vnosi sijoče rumene, ki je slikarki še posebej pri srcu. V hladnejši koloristični maniri pa motivom primerno upodablja gorske prizore.

Pri kompozicijskem oblikovanju se avtorica poslužuje klasičnih tehnik prostorskih pomagal, kot so kadriranje v različnih planih, poudarjanje globine prostora s pomočjo diagonalnih linij v upodobitvi kolovoza ali žitnih polj, zakonitosti barvne perspektive.

Vendar so pravila in zakonitosti le kažipot pri ustvarjanju likovnih umetnin. To je poudaril tudi veliki Leonardo da Vinci v svojem Traktatu o slikarstvu: “Če boš pustil, da te pri ustvarjanju vodijo pravila, ne boš ničesar ustvaril, le zmedo boš naredil v svojih slikah.” S tem je Leonardo svojim bralcem odvzel breme znanja in jih spodbujal, naj sledijo intuiciji.

Pa vendar je resen študij barv in kompozicije čudovito sredstvo, s katerim se lahko človek kultivira, saj vodi do izpolnjevanja notranjih potreb. Razumevanje notranjih potreb pa pomeni doživeti zakone naravnih procesov.

Petra Vencelj

Pavla Krajnc

Rojena sem bila v majhnem kraju Vodice pri Ljubljani. Trdna volja po nadaljnjem izobraževanju me je vodila na Kamniško gimnazijo, kamor sem se vpisala sama, ne da bi za to vedeli doma.

Po končani gimnaziji sem želela študirati arhitekturo, vendar sem se nato odločila za agronomijo. To je določilo mojo življenjsko pot, saj sem na fakulteti spoznala svojega življenjskega sopotnika Milka ter se po prvem službovanju v vrtnariji v Kamniku, preselila na ravninsko Štajersko, natančneje v majhno obmejno mesto Gornja Radgona.

Najprej sem se zaposlila v takratnem Kmetijskem kombinatu v Gornji Radgoni, nadaljnja poklicna pot me je pripeljala v družbo Lek, v obrat v Lipovcih, kjer sem bila vse do takrat, ko sem sklenila svojo poklicno pot.

Menim, da mora imeti človek v vsakem življenjskem obdobju cilje in ideale; tudi če so ti kot nedosegljive zvezde, se mora orientirati po njih in stremeti k temu, da jih doseže.

Tako je v meni še vedno tlela želja po slikarskem izražanju. Od nekdaj sem si želela prenesti na platno pokrajine, ki nas obdajajo, večkrat sem vzela v roke čopič in barve ter poskusila … in ugotovila, da samo želja ne zadošča. Zato sem vstopila v slikarsko šolo akademskega slikarja Mirka Rajnarja, ki jo obiskujem še danes.

V krajinski sliki sem združila svojo nagnjenost do arhitekture, to je smisel za perspektivo in ljubezen do narave in pokrajine.

Za ustvarjanje potrebujem “živ model”, kar pomeni, da se moram odpraviti v naravo, in moje slike zato večinoma upodabljajo prekmurske ravnice, vendar pa se, če je le mogoče, odpravim tudi na rodno Gorenjsko in si poiščem motive gora, ki so mi že od malih nog dajale voljo in trdnost, da vztrajam pri zastavljenih ciljih.

Sem članica Likovnega društva Gornja Radgona in likovnega društva Mavrica iz Murske Sobote, s katerima sem sodelovala na številnih skupinskih razstavah in v mnogih likovnih kolonijah.. Razstavljala sem tudi v Nemčiji v Bruchsalu (Hildesheim) Samostojno razstavo sem imela v Kulturnem domu v Gornji Radgoni, prav tako z naslovom Slovenske pokrajine. Že nekaj let sodelujem v slikarski koloniji Ex tempore – Hortus Niger v sosednji Avstriji..

Mira Resnik

Rojena v Kamniku davnega leta 1954. V tem lepem mestu živim od rojstva. Osnovno šolo sem obiskovala v Kamniku, nato srednjo tehnično šolo, kemijska smer, v Ljubljani, kjer sem tudi študirala na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Leta 1978 sem tam tudi diplomirala. V Leku sem zaposlena že več kot 20 let.

Resneje slikam zadnjih devet let. Sem članica Likovnega društva Tone Kranjc v Kamniku, v katerega sem večkrat skupinsko razstavljala. Z društvom ali samostojno sem od leta 2003 do 2006 sodelovala na raznih likovnih srečanjih, bienalih in ex-temporih kot npr. v Piranu, Kamniku, Izoli, Trbovljah itd. Za svoja dela sem bila že večkrat nagrajena..

Svoje slikarsko znanje redno izpopolnjujem na tečajih risanja in slikanja pri akademskih slikarjih, udeležila sem se tudi dveh semestrov risanja človeške figure na Likovni akademiji v Ljubljani. Zanima me tudi grafika, predvsem tehnika jedkanice. Pravkar sem končala tretji semester tehnike globokega tiska v Narodni galeriji v Ljubljani, pod vodstvom prof. Bojana Kovačiča. Veseli me tudi oblikovanje gline, predvsem malih glinenih skulptur človeškega telesa.

Samostojne razstave:

  • MI2 = MIDVE, samostojna razstava, Terme Snovik, november-december 2004
  • Hotel Ajda, Moravske Toplice, september 2006
  • Elektronabava, Poslovni center, Črnuče, december 2006
  • Galerija Štiblc, Mežica, januar 2007
  • Knjižnica Komenda, maj-september 2007

Nagrade:

  • 1.-3. mesto na razstavi likovnih del udeležencev Območnega srečanja likovnih skupin Mengeš 2002
  • priznanje za grafiko Zlata paleta 2006 in 2007
  • priznanje za realistično in abstraktno slikarstvo Zlata paleta 2006 in 2007
  • certifikat kakovosti na razpisu za Zlato paleto 2006 za sliko “Boginja”