Albin Polajnar
Galerija Lek, 19. januar 2007 – 10. februar 2007
Slavospev Bohinju
V Galeriji Lek se je začela nova razstavna sezona. Tudi v letošnjem letu se bo v njej s svojimi deli predstavilo veliko priznanih in zanimivih avtorjev. Program bo raznovrsten, tako kot nekaj zadnjih let, pripraviljenih pa je 11 razstav.
Prva med njimi je razstava del akademskega slikarja Albina Polajnarja iz Bohinjske Bistrice. Več kot 60 let s svojimi deli poje slavospev rodnemu Bohinju. Sava, Bohinjsko jezero, gore, ki obkrožajo Bohinjski kot, gorske vasice, vse to v različnih letnih časih so motivi, ujeti na njegovih platnih. Slikar, ki šteje več kot 80 let je še do predkratkim slikal v živo, v naravi. Zadnja leta je ta način slikanja zanj postal prenaporen, ampak svojemu ustvarjanju se še ne misli odpovedati. Sedaj si pomaga z motivi, ujetimi v fotografije.
V svoji hiši v Bohinjski Bistrici si je moč ogledati še več njegovih del, vse od najzgodnejših let, ko je devetnajstleten s prefinjenimi potezami naslikal Bohinjsko jezero.
Pomemben del njegovega ustvarjanja je bilo tudi prenašanje bogatega znanja mladim nadobudnežem v osnovni v osnovni šoli v njegovem domačem kraju.
Na odprtju razstave del Albina Polajnarja v torek, 23. januarja – v prestolnico je prispel s prvim snegom kot se za pravega bohinjca tudi spodobi – je njegovo delo predstavil dr. Cene Avguštin, likovni kritik, ki ima za seboj obsežno umetnostno-zgodovinsko delo in spremlja avtorja že vse od začetka njegovega ustvarjanja.
Večer, ko se je končno napovedala zima, so s svojim ubranim petjem zaokrožili pevci Lekovega moškega komornega zbora in tako tudi oni začeli svojo novo pevsko sezono. V letošnjem letu jih čaka veliko novih izzivov, v Galeriji Lek pa jih bomo zagotovo tudi še slišali.
Dela Albina Polajnarja si lahko ogledate do 10. februarja. Vabljeni.
Albin Polajnar
Komaj kje bi našli slikarja, ki je svoji rojstni pokrajini namenil toliko pozornosti, znanja in ustvarjalnosti kot akademski slikar Albin Polajnar. Bohinj, od koder prihaja, je dežela, ki ni obdarjena samo z lepoto narave, temveč tudi z zakladi zemlje in s prastarimi izročili.
Njena bogastva so poznali že prazgodovinski lovci in za njimi Kelti, Rimljani in nazadnje naši slovenski predniki. Prihajali so z juga, s Primorske, pot s severa pa so novim prišlekom dolgo preprečevale globoke soteske, skozi katere se je prebijala Sava. Tako je Bohinj, obdan z visokimi gorami, dolgo ostal samosvoj, le z redkimi potmi povezan s preostalim svetom. Na prastarih planinskih pašnikih v skritih dolinah, ob zelenkasto-modrih globinah jezera in v lesenih kočah so se rojevale pripovedke in pravljice.
V takem domišljijsko bogatem ozračju je rasel naš slikar. Lesketajoča se gladina jezera z gorami, bleščečimi v soncu in zamračenimi v viharju, zelene in spet s snegom pokrite planine, globoka rečna korita in topla domačnost ter pripovednost bohinjskih domov so s svojimi barvami, svetlobo in z domišljijo oblikovali Polajnarjevo otroštvo in ga napravile za slikarja.
Bohinj je dežela svetlobe in barv; svetlobe, ki se na vsakem koraku spreminja, tudi takrat, ko se pod večer v tem gorskem svetu luč sonca naenkrat sprevrže v mrak. Dežela barv. Kdo bi preštel vse njihove odtenke v jasnem poletnem dnevu, v prikriti luči jesenskega sonca ali njihovo ostrino nad belo odejo zime. Barve so se znova in znova razraščale v slikarjevih očeh, presegle modrino neba, belino zimske pokrajine, otoplile gole stene in še bolj obelile gmote oblakov, podelile mavrični lesk jezeru, ki mu je slikar, njegovi barvni in svetlobni, nemalokrat dramatično obarvani spremenljivosti odmeril posebno mesto na razstavi. In še so rasle barve in prekrile slikarjeva platna s svojim divjim metežem. Zato ni čudno, da so slikarja že prvi ocenjevalci njegovih del uvrstili med foviste.
Toda moč barve Albina Polajnarja ni samo površinska, ampak ima svoje korenine. V množici nenavadnih, včasih kar nasprotujočih si barvnih tonov se rojevajo spomini. Občutek imamo, da pokrajina na sliki ni sama; da vode, gore, hiše, gozdovi, celo oblaki skrivajo v sebi vtise iz slikarjevih mladih let, zdaj temne in strašljive in spet svetle kot sončen dan.
Slikarjeva doživetja so tako dobila njegovemu občutju, razpoloženju in značaju ustrezno podobo, v kateri se skriva preteklost Bohinja, ovita v meglene zavese izročila. Tega sveta slikar ni nikoli popolnoma spoznal. Zato je moral njegovo podobo neprestano dopolnjevati: zdaj barvo, svetlobo ali kompozicijo, zdaj z novimi materiali ali drugačno tehniko. S pozlačenimi in plastično učinkujočimi barvnimi nanosi se je spreminjal značaj krajine in ta je postajala vedno bolj domišljijska. Bleščeče ogrinjalo, v katerega je slikar ovil svoj Bohinj, ne predstavlja le večnega boja med lučjo in temo ali zunanje obogatitve slike, temveč pomeni mnogo več. Elementarno, prvinsko podobo bohinjske krajine je umetnik z zlato gloriolo povzdignil v nadčasovno sfero, kot bi ji za vedno želel vtisniti pečat enkratnosti.
dr. Cene Avguštin
Albin Polajnar
Albin Polajnar je bil rojen leta 1924 v Bohinjski Bistrici. Po vojni, leta 1946, se je kot scenarist zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču. Študiral je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, nato pa na Akademiji primenjenih umetnosti v Beogradu, kjer je diplomiral leta 1958. Po končanem študiju je bil do leta 1980 zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli v Bohinjski Bistrici. Od leta 1980 deluje kot svobodni umetnik.
Na svoji dolgi in plodoviti slikarski poti je imel številne samostojne razstave doma in v tujini, sodeloval pa je tudi na prenekateri skupinski razstavi, predvsem v sklopu ALPALIK-a in Sodobnih likovnih prizadevanj na Gorenjskem. Za svoje delo je med drugim prejel Linhartovo plaketo Kulturne skupnosti Radovljica in Prešernovo nagrado Gorenjske.