Mihailo M. Petković
Galerija Lek, 7. november – 6. december 2006
Opazovalec naj išče svojo zgodbo sam
S temi besedami je tokratni gostujoči avtor mag. Mihailo M. Petković iz Srbije, na odprtju svoje razstave v Galeriji Lek v torek, 7. novembra 2006, k ogledu svojih del povabil navzoče obiskovalce.
Likovna kritičarka iz Novega Sada, mag. Tijana Palkovljević je razstavo naslovila V iskanju skrivnega pomena. Kot je poudarila na odprtju, je s tem želela poudariti komplekstnost likovnosti avtorja. Ta je sicer v začetku svojim delom določal nek točen pomen, jih naslavljal in tako usmerjal opazovalce k točno določenim zgodbam. Kasneje, v svojem nadaljnem razvoju umetnika, pa se je temu odpovedal in se prepustil zgolj eksperimentiranju, ustvarjanu abstraktne umetnosti v maniri “art informela”. Uporabljati je začel široko paleto barv, najrazličnejše neslikarske materiale, kot so časopisni izrezki, najrazličnejši vozli (ki jih splete sam), žaklovina, pesek itd.
Opazovalci, tako tudi gostje na odprtju v Galeriji Lek, med katerimi je bila gostja z Veleposlaništva Republike Srbije Aleksandra Stanković, se živim, čutnim ritmom njegovih slik, težko uprejo. Zgodbe, ki jih v njih najdejo pa mnogokrat, kot je povedal Mihailo M. Petković, navdihujejo tudi njega pri nadaljnjem ustvarjanju.
Tokratno odprtje ni bilo posebno samo zaradi gostujočega avtorja iz Srbije, ki je tokrat prvič razstavljal v Sloveniji, ampak tudi zaradi odličnega nastopa vrhunskega klarinetista Andreja Zupana in harmonikarja Žarka Vojinovića.
Razstava del Mihaila M. Petkovića, ki bo na ogled do 6. decembra 2006, je bila pripravljena v sodelovanju z beograjsko galerijo Pero.
Mihailo M. Petković
je bil rojen leta 1958 v Beogradu. Leta 1979 se je vpisal na fakulteto za likovne umetnosti in študij končal leta 1984 v razredu profesorja Živojina Turinskega. Pri njem je čez dve leti končal tudi magistrski študij. Med letoma 1986 in 1988 je poučeval na Osnovni šoli Vuka Karadžića v Beogradu.
Razstavlja od leta 1982, od 1985. pa je član ULUS. Razstavljal je na več skupinskih (Oktobrski salon, Jesenski salon, Pomladni salon, razstave po izboru likovnih kritikov in muzejskih kustosov) in samostojnih razstavah doma in v tujini (Nemčija, Nizozemska, Francija). Je dobitnik nagrade "Petar Lubarda" Fakultete za likovno umetnost, nagrade Ministrstva za kulturo na razstavi "Perspektive XI-XII" in odkupne nagrade z razstave Samostojnega sindikata slikarjev. Njegove slike so v zbirkah Narodnega muzeja v Beogradu (srbsko slikarstvo XX. stoletja, stalna postavitev), Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu (zbirka Abstraktno slikarstvo devetdesetih let) in v galerijskih ter zasebnih zbirkah.
Seznam samostojnih razstav
1986 | Beograd, Galerija FLU, magistrska razstava, slike
1989 | Beograd, Galerija KNU, slike
1990 | Beograd, Galerija Vizualne komunikacije, slike in kolaži
1991 | Beograd, Galerija Andrićev venac, slike
1992 | Beograd, Galerija Grafički kolektiv, risbe in kolaži
1994 | Beograd, Galerija ULUS, slike
1995 | Beograd, Galerija Zvono, slike in risbe
1996 | Pariz, Galerija Jugoslovanskega kulturnega centra, slike
2000 | Beograd, Salon Muzeja sodobne umetnosti, slike
2003 | Beograd, Galerija Grafički kolektiv, slike
2004 | Ohrid, Galerija Narodnega muzeja Ohrid, slike
2004 | Beograd, Galerija Pero, slike
2005 | Novi Sad, Galerija Pro Arte, slike
V iskanju skrivnega pomena
“Za največji del sodobne umetnosti materija ne pomeni več samo telo dela in ne samo to, temveč je tudi njegov cilj predmet estetskega diskurza.”
Umberto Eco, Zgodovina lepote
Slike Mihaila M. Petkovića prevzemajo s kompleksnostjo: zapletene so s svojim likovnim jezikom, bogate z barvitim diskurzom in intrigantske s simboli, razporejenimi po platnu. Od opazovalca zahtevajo veliko pozornosti.
Na njegovih delih je vse kompleksno, začenši z zapleteno strukturo platna, ustvarjeno z nanašanjem raznovrstnih materialov, časopisnih listov, jute, koščkov platna oziroma niti in vrvi, prepletenih v tridimenzionalnih oblikah. Te so nato spretno združene s platnom, preko barvitega ognjemeta širokega barvnega spektra, kontrasta monokromatične osnove odtenkov barve prsti in akcentov čistih barv, vse do poudarjenih potez raznovrstnih jakosti in značajev. Intrigantski je tudi simbolni jezik: številke, znaki, izpisane besede ali naslovi časopisnih besedil, ki so postavljeni na platneno podlago kot podlaga za barvo.
Vse to opazovalca potegne v strukturo slike in ga napeljuje k iskanju pomena ali zamisli Petkovićevih del. Vendar pa njegove slike nimajo naslovov, s čimer jim sam umetnik odreka tematsko plast. Njihov namen ni ne pripovedovanje ne predstavitev umetnikovega videnja in doživljanja pojavnega sveta, temveč, po Petkovićevem pričevanju, pomenijo čisto eksperimentiranje z likovnimi elementi.
Petković, ki se je šolal na beograjski Akademiji umetnosti v razredu Živojina Turinskega, je svoj likovni izraz povezal s slikarstvom “art informela”. Vsekakor je za njega slikarstvo materije samo osnova za raziskovanje likovnih elementov: barve, svetlobe, linij in znakov. Z natančnim kombiniranjem teh elementov teži k uresničitvi svojega estetskega ideala. Na njegovih platnih ni nič naključnega – nobena linija, poteza, barva, znak ali pa korak naprej v prostor. Vse je plod pazljivega opazovanja in kombiniranja.
Mihailo M. Petković natančnost eksperimentov in logiko raziskovanja izpopolnjuje z močno čustvenostjo in tako svoje slike povzdiguje v višje sfere estetskega doživljanja. Sila potez, intenzivnost barv, naklon svetlobnega snopa in skrbno izbran simbol ali znak so neposredno povezani z umetnikovim čustvenim navdihom. Materija in struktura platna ostajata prevladujoči značilnosti Petkovićeve likovnosti, vendar postaja čustvenost nosilec estetskega diskurza njegovih slik. Zato se iskanje skritega pomena v likovno kompleksnih in čustveno nabitih slikah Mihaila M. Petkovića neizogibno spreminja v individualni umetniški užitek vsakega opazovalca.
Mag. Tijana Palkovljević