Janko Orač

Galerija Lek, 13. januar 2004 – 9. februar 2004

Ogledalo dveh svetov

S ciklom desetih barvnih lesorezov se je slikar Janko Orač približal svetu, upesnjenem v zbirki pesmi Večnost trenutka Josipa Ostija (Bibliofilska zbirka Svit, Založba Edina, 2003). Slikar srednje generacije slovenskih likovnih ustvarjalcev s pretanjenim občutkom za ubrano barvitost sledi domači tradiciji z vsemi njenimi vizualnimi in duhovnimi prvinami. Podoba rodne krajine mu je od nekdaj dajala vse, saj se je že od samega začetka odločil za nadaljevanje pokrajinske motivike. Rojstni kraj mu pomeni nikoli popolnoma izgubljen predstavni svet, varen prostor, kamor se vedno znova vrača – v podzavestni rajski kraj otroštva, kot bi prisluškoval Ostijevi pesmi: "Otrok v meni pogosto radovedno pokuka pod krilo / noči. Potem se mu ves dan, tako kot v sanjah, / na dnu oči, globokih zelenih vodnjakov, blešči / nešteto zvezd".

Za Janka Orača je umetnost iskanje resnice o smislu bivanja in o bistvu lepote umetnosti. Poleg slikarstva že od začetka devetdesetih let intenzivno ustvarja grafike, natisnjene v majhnem številu in v različnih klasičnih tehnikah, ukvarja pa se tudi z grafičnim oblikovanjem in fotografijo, tako da posamezne likovne zvrsti povezuje enotna ikonografska motivika. Čutno zaznavanje dogodkov, ki je ključno za slikarjevo osebno likovno izpoved, je vse od začetkov osnova za cele cikle njegovih likovnih del. Simbolična krajina, vzvalovana s prizorišča spomina, torej iz osebnega, intimno doživljajskega sveta, vzbuja širok razpon raznovrstnih pomenov. Že v njegovih zgodnjih delih je navzoča metaforičnost krajine, ki preoblikovana v poetično abstraktne oblike izpoveduje natanko določena občutja trenutka, v katerem je nastala. Oračevo slikarsko polje je bilo v tem obdobju ustvarjanja zaprto in ni dopuščalo neposrednega razmerja s svetom. S spontano vehementno gesto naneseni zalomljeni polkrožni loki so dajali vtis arhitektonske zgradbe slike, v katero je vpeto dogajanje v njej sami. Skrite prostorske povezave in pomene je slikar ponujal z večinoma svežimi, močnimi barvami, s čutnostno oblimi oblikami, z mehkimi že v sami potezi slikarjeve roke, ki je namesto čopiča uporabila slikarsko lopatico, pa je vzpostavljal stik z gledalcem, ki se je tako plastično ustvarjenih podob želel dotakniti. V slikah tega časa so tudi sledi človeške figure, ki je v sami sliki pravzaprav ni, a je nakazana s senco, detajlom, pomanjšana kot simbol, kot slutnja v ozadju. Njena navzočnost v prostoru, ki je s tem spoznanjem izgubil svoj vsakdanji videz, je skoraj otipljiva.

Oračevo slikarstvo, usmerjeno predvsem na upodabljanje krajine, je hkrati preprosto in zapleteno. Umetnik intuitivno vzpostavlja tako samostojno podobo, ki s čisto slikarskimi vrednotami ustvarja gledalčev odnos do osnovnega motiva. Pomensko značilno zgrajene slike razkrivajo nakopičene metaforične in simbolne plasti krajine. V njegovem duhu se neprestano stikajo in soočajo napetosti med barvno ploskvijo in zarisom, še preden se udejanijo v prostor slike, v trenutku pa, ko se spopadejo s samo ploskvijo, se z medsebojnim vplivanjem sprostijo in spontano zanihajo v sozvočju z videnim motivom. Oračevo velikopotezno slikanje je predvsem na platnih velikih dimenzij spontano, slike s poudarjeno prostorsko globino nastajajo scela, z navdihom. Slikarski triptihi, ki spominjajo na cerkvene oltarne podobe, kažejo umetnikovo osebno vero v trojnost, ki je lahko tudi barva, prostor in umetnost, kot je za Ostija sonce hostija njegovega prvega in zadnjega obhajila: "…Sonce, ki se vsako jutro odzove / na klic ptic in vstane iz globokih temin / vesolja, globljih in temnejših od najbolj / morečih sanj".

V Oračevi umetnosti ni temnega, težkega ozračja, niti otožnosti. Njegove slike in grafike so – kot Ostijeva hiša besed – v zasnovi stvarne, zgrajene na trdnih kompozicijskih rešitvah, z vnaprej določljivo vlogo sence in svetlobe, barve in prostora ter z upoštevanjem vseh zakonitosti, ki hkrati z napetostjo med celoto in detajlom gradijo končno podobo slike, grafike. V živem umetniškem organizmu vibrira skrita simbolika, celo vsak njegov navidez nepomenski, skoraj čisto abstrakten zapis pa je nasičen z bogato asociativno simboliko. Janko Orač vidi kraško pokrajino s svojimi očmi, žarečo in plamenečo, podobno španski pokrajini, ki ga je letos sredi najbolj vročega poletja omamila s svojo sončno barvitostjo. Tako ga je – v ogledalu dveh svetov, pozlačenih s soncem – likovno vznemiril tudi Ostijev Kras.

Tatjana Pregl Kobe

Janko Orač

Rojen 3. junija 1958 v Celju. Šolal se je na grafični šoli v Ljubljani. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani pri prof. Dušanu Kirbišu. Najobsežnejši pregled svojega, zdaj že dvajsetletnega dela, je imel leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti Celje. Imel je več kot petdeset samostojnih razstav. Za svoja dela je prejel številna priznanja. Je slikar, grafik in grafični oblikovalec. Ima status svobodnega likovnega ustvarjalca in je član Zveze društev likovnih umetnikov. Živi in ustvarja v Novem mestu.