Silvan Omerzu

Galerija Lek, 13. februar 2007 – 10. marec 2007

Povabilo v skrivnostni svet, začinjen s strašljivostjo

Ribiči, opremljeni s harpunami, zamahujejo v počasnem ritmu. Obsvetljeni, malce grozeči, skrivnostni, zamaknjeni v svoje opravilo – skupina lutk kot instalacija, del razstave del Silvana Omerzuja, ki od sredine februarja do sredine marca razstavlja v Galeriji Lek.

O umetniku in njegovem delu je na odprtju razstave, 13. februarja, likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov v svojem tekstu, objavljenem v galerijski zloženki, zapisal:

“Raznolikost Omerzujevega likovnega opusa je torej osnovna prvina, s katero osvaja prostore pred seboj, polni ga z odkrito in globoko izpovedjo in osmišlja s premišljenimi likovnimi sredstvi. Zato ustvari tudi izredno prepričljive podobe, ki znajo narediti vtis na gledalca, saj je njihova sporočilnost razumljiva in predvsem humana.”

Ritem z vsebino razstave je ujela tudi Ljoba Jenče, ki je pred leti svojo poklicno pot temeljito spremenila, saj je začutila klic narodnega izročila. Zdaj skuša stoletja stare zgodbe in pesmi, ki so jo pritegnile, povedati in zapeti na samosvoj način. Verjame, da stare pesmi v sebi nosijo tudi posebno zdravilnost, ki se pretaka k poslušalcem preko njenega glasu.

Na ogled razstave, ki je ne smete zamuditi, vas vljudno vabimo do 10. marca.

Silvan Omerzu

Med likovniki, ki jim raznolikost pomaga utrjevati njihovo podobo in samopodobo, je gotovo tudi Silvan Omerzu, lutkar, slikar, risar in grafik. Pregled njegovih dosežkov na teh različnih področjih likovne ustvarjalnosti pokaže, da se vse to med seboj dopolnjuje in da umetnik spretno prenaša izkušnje iz enega medija v drugega ter tako bogati svoje delo z novimi spoznanji. Risba je kot rokopis, je neposredni izraz umetnikovih ustvarjalnih hotenj, črta je iskalka njegovih resnic, belina papirja ju izziva k izpovedi. Omerzu jemlje risbo za sprostitev in po njej za odkrivanje motivov, ki mu prinašajo zadovoljstvo. Na prvem mestu sta figuralika in podoba hiše. Figuralika, ki zajema arhetipe in stare ikonografske vzorce oranta, Križanega, angela in različnih živali, ki na njegovih risbah in slikah delujejo kot zaključeni znaki in znamenja. Zanimiv je motiv hiše, ki kot zgradba včasih pomeni le enega izmed elementov povsem drugačne kompozicije, npr. antropomorfnega lika.

Seveda je hrepenenje po nečem v umetnikovi duši vselej tisto gonilo, s katerim si umetnik pomaga naprej, in pravzroki hrepenenj so večinoma zasidrani v otroštvu. Omerzu priznava, da je po hiši po svoje hrepenel kot otrok in da se je ta motiv močno zasidral v njegovi duši, tako da mu še danes z lahkoto prisluhne in ga upodobi v novih pomenskih zvezah. Za Omerzujeve risbe, vsaj za tisti del motivike, ki je povezan z nekakšnimi imaginarnimi pokrajinami, lahko rečem, da so kot zgoščeni in do zadnjega kotička zapolnjeni likovni organizmi. Vegetabilne oblike se prepletajo z živalskimi in s človeškimi liki, vse kipi in se veseli življenja ter užitkov, ki jih ponuja, tudi erotičnih. Umetnik potuje po pokrajinah nemirnega kipenja rastlinskih oblik in uživa. Tisti hip ga zanima le to, kar zmore z risalom doseči na beli površini papirnatega nosilca.

V slikarstvu je bolj zadržan, omejen na dve ali tri osnovne barve, v motiviki predan človeškemu liku, bodisi trpečemu na križu ali molivcu z dvignjenimi rokami, a tudi tisti njegovi nepogrešljivi – hiši hrepenenja. Podobno kot v risbi je tudi za slike značilen gost preplet risarskih struktur, ki napolnjuje osnovno formo lika. Ta preplet je kot ponazoritev tkiva, brez katerega si slikar ne more zamisliti polne forme in njene uresničitve v zamišljenih ali spontanih kompozicijah.

Od tu je le korak do lutke in obratno: pri vsem, kar likovno ustvari, je v ozadju začutiti lutko. Omerzu je prepričan, da s podobo lutke ni nujno nastopiti le na odru, določenem za lutkovno predstavo, ampak da je lutka, skupina lutk lahko kiparski objekt, kiparska postavitev oziroma instalacija. To je do zdaj najbolj izrazito dokazal na postavitvi v nekdanji samostanski cerkvi današnje Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Zasnoval je zgodbo, kar je sploh značilno za njegovo likovno ustvarjalnost. Sam mi je dejal: “Za svoje upodobitve potrebujem predvsem zgodbo!” Lutke v gledališču pod režiserjevim vodstvom in z igralčevo pomočjo navadno ponazorijo tako zgodbo. Silvan Omerzu si jo mora kot likovnik torej izmisliti in uresničiti, kakor je že naredil v galerijskem prostoru. Sugestivnost risb in slik ter njihovo sporočilnost v tem primeru dodeli lutkam; da jim vlogo objekta, ki v njegovem imenu nastopi in “spregovori”.

Raznolikost Omerzujevega likovnega opusa je torej osnovna prvina, s katero osvaja prostore pred seboj, polni ga z odkrito in globoko izpovedjo in osmišlja s premišljenimi likovnimi sredstvi. Zato ustvari tudi izredno prepričljive podobe, ki znajo narediti vtis na gledalca, saj je njihova sporočilnost razumljiva in predvsem humana. Človek, s katerim se ukvarja Omerzu, je nam blizu, je del nas, zato se zlahka poistovetimo z njim.

Iztok Premrov

Silvan Omerzu, rojen leta 1955 v Brestanici, je po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani začel delati v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je prejel štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je še naprej ustvarjal v Lutkovnem gledališču Ljubljana, sodelovati pa je začel tudi z drugimi lutkovnimi skupinami. Svojo avtorsko poetiko je najizraziteje uresničil v gledališču Konj, ki je uprizarjalo lutkovne predstave za odraslo občinstvo in že s prvo, Napravite mi zanj krsto, leta 1993 osupnilo slovensko gledališče. Prve predstave so bile dionizično razvratne, kopale so se v črnem, obešenjaškem in obscenem humorju ter v imenu razvpitih brezsramnežev Don Juana, kralja Ubuja in Don Cristobala združevale s plemenitostjo, pogrošnost z estetskim, tradicijo s sodobnostjo. Po letu 2000, v trilogiji Zbogom, princ po motivih flamskega dramatika in mistika Michela de Ghelderoda, Peskar in Svetnik Krespel po motivih Hoffmannovih grozljivih zgodb, so se Omerzujeve groteskne lutke prelevile v prefinjene asketske figure, ki se nič več ne rogajo svetu in samim sebi, temveč vtkane v mrežo usode premišljajo o smislu življenja ter magiji smrti, čisti umetnosti in božanski popolnosti, o skrivnosti stvarjenja.

Silvan Omerzu je v letih od 1994 do 1996 redno sodeloval tudi z osrednjim lutkovnim gledališčem Minor v Pragi. Poučeval je na Gledališki in lutkovni šoli v Ljubljani, bil je likovni urednik revije Lutka. V tem času se je ukvarjal tudi s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, keramiko in oblikovanjem plakatov. Razstavljal je na petindvajsetih samostojnih razstavah, sodeloval na petdesetih skupinskih razstavah doma in v tujini, ter soustvaril devetnajst predstav. Za svoje delo je prejel devet mednarodnih in šest nagrad v Sloveniji, med njimi nagrado Prešernovega sklada.