Mira Narobe

Galerija Lek, 8. november – 12. december 2005

V večnem iskanju popolne podobe

Mira Narobe, 8. novembra je bilo v Galeriji Lek odprtje razstave njenih del, na videz krha slikarka, slika tako močne in intenzivne slike, da na tistih, ki se prvič srečujejo z njenimi deli in ostalih, ki so že poznavalci, pusti neizbrisen vtis. Tudi na tokratni razstavi mlačnost ob ogledu njenih del ni mogoča.

Ali je slika lahko popolna, se v svojem razmišljanju o slikarki Miri Narobe, ki bo svoja dela v Galeriji Lek razstavljala do sredine decembra, sprašuje umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov. To isto vprašanje si umetnica zastavlja z vsakim svojim novim delom odkar se posveča slikanju. Njena notranja želja in ustvarjalna potreba kažeta na to, da se želi slikarka z vsakim delom čimbolj približati popolni podobi, dobro naslikani in kompozicijsko pretehtani.

Mira Narobe

Ali je slika lahko popolna, se lahko sprašujemo ob pregledu nekoliko širše bere oljnih podob, ki jih je v zadnjih letih z izredno intenzivnostjo naslikala Mira Narobe. Umetnica se namreč to sprašuje z vsakim novim delom. Njena notranja želja in ustvarjalna potreba kažeta na to, da bi slikarka z vsakim delom hotela biti čim bliže popolni podobi, dobro naslikani in kompozicijsko pretehtani. S kakšnimi sredstvi pa se loteva teh zahtevnih ali morda le težko dosegljivih nalog?

Edini odgovor je – z vztrajnim in angažiranim delom ter s trdno zasnovanim konceptom, znotraj katerega vendarle ostane prostor za tista, včasih odločilna naključja, zaradi katerih podoba na koncu dobi pravi zven: vsebinski in likovni. Svet Mire Narobe ni odprt v veliko smeri. V njem je prostora za razmišljanje le o dveh, treh poglavitnih temah. Najprej je to zgodba o velikem obrazu, ki združuje pripoved o človeku in njegovi usodi s specifično slikarsko tehnologijo. V čem specifično? Mira Narobe obraze “raztrga” v barvne krpe in jih nato spet združi v ekspresivno celoto. Njene naslikane glave so kot zemeljska obla, na kateri se dogaja “vse živo”.

Gradnja njenih podob se začne z drobno risbo, na katero sedejo umirjene podslikave, nato pa se šele začne pravo slikarsko “divjanje”. Široki nanosi barv, nemirno trganje enotnih površin in ploskev in nato združevanje teh barvnih “krp” v končni videz podobe. Na njem seveda že zdavnaj ni več črte, čeprav je bila na začetku še kako pomembna. Zdaj je izginila pod težo pastoznih barv, skrila se je v notranjost podobe. Mira Narobe se zaveda, da ima vsaka slika svojo notranjo in zunanjo zasnovo in da le ob harmonični združitvi obeh podoba zaživi tisto pravo življenje, polno in brez zavor. Da, brez zavor je večina Mirinih slik, predvsem tistih, ki zaživijo kot en obraz. Kajti na tem obrazu se dogaja toliko zanimivega; v razponu od najbolj tragičnega, celo grozljivega, do skrajno liričnega.

Z drugim delom svojih ambicij je slikarka usmerjena k tihožitjem, ki prav tako kot njeni veliki obrazi združujejo vsaj dve zgodbi. Ena je zgodba o prizoru samem, druga pa je posvečena podobnostim, ki na skrivnosten način prepredajo osnovni prizor. Mira Narobe namreč s “kosanjem” slik na “pradele” vselej odpira tudi vprašanje o tem, kaj je končni pomen podobe in v čem je njena izrazna moč. Torej imamo ves čas opravka s sliko v sliki, z motivom znotraj ali zunaj drugega motiva, z zgodbo, ki nas zdaj popelje v eno, zdaj v drugo smer.

Eno je gotovo: Mira narobe uživa v velikih formatih oljnih podob, pri katerih se delu posveti z vsem telesom. Kajti stati pred veliko sliko je kot stopiti povsem vanjo in tako prihaja do teh, zanjo značilnih dvojnosti celota : detajl, grobost : krhkost. Barve so zato tudi opredeljene s tema temeljnima nasprotjema: toplo : hladno, rjavo : modro. Tako lahko opazimo, da slikarka ne uporablja širokega izbora barv in njihovih odtenkov, ampak da je njen kolorit ustaljen in opredeljen le z nekaj izbranimi barvami. Njen barvni svet je torej asketski in se ne prilagaja motivom, ki jih slikarka iz resničnosti prevaja v svoj specifični likovni jezik. Za močne izpovedne poudarke ji to ni tako bistveno. Najbolj pomembno je, da slike napolni z neusahljivo energijo lastnih ustvarjalnih potreb, ki jo vodijo k novim prizorom in zgodbam. Slikarkin cilj je doseči popoln spoj s sliko, ki ji povrne vloženo energijo in ji odkrije pot k naslednji sliki.

Iztok Premrov

Mira Narobe

Rojena je bila leta 1967 v Sydneyu. Končala je Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, leta 1993 pa diplomirala iz slikarstva na oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (pri prof. H. Gvardjančiču). Od leta 1993 je članica ZDSLU. Zaposlena je kot likovna pedagoginja v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani.

Samostojne razstave (izbor):

Skupinske razstave (izbor):

Nagrade:

1992 | Ex-tempore Kranj, odkupna nagrada
1995 | Ex-tempore Ljutomer, odkupna nagrada
1997 | Bienale mesta Kranja, nagrada za gorenjskega avtorja
1999 | Majski salon, velika nagrada

Naslov:
Žlebe 32 a
1215 Medvode
tel.: 031 321 514

Mira Narobe

V večnem iskanju popolne podobe

Mira Narobe

Mira Narobe

Vprašajte nas