Jožica Medle

Galerija Lek, 7. februar – 6. marec 2006

Skupna, likovno lirična pripoved med usodo in tišino

V torek, 7. februarja, na preddvečer slovenskega kulturnega praznika, je bilo v Galeriji Lek odprtje razstave del akademske slikarke Jožice Medle. Del razstavljenih grafik je nastal kot odziv na pesmi Saše Vegri, ki so izšle v skupni bibliofilski zbirki obeh avtoric, naslovljeni Onkraj sveta. Likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe je njuno likovno lirično pripoved o medsebojnem odzivanju na umetnost, naslovila “Ta zemlja, ta pesem med usodo in tišino”.

V kulturno obarvanem večeru, ki so ga pripravili v Galeriji Lek se je prepletala umetnost, tako govorjene kot pete besede. Nekaj pesmi iz bibliofilske izdaje Onkraj sveta pesnice Saše Vegri je interpretirala Eva Longyka Marušič, Komorni moški zbor Lek pa se je predstavil s Prešernovimi in Tomčevimi pesmimi. Njegovi člani tudi v letošnji sezoni obljubljajo bogat program, pred kratkim pa je izšla že njihova četrta zgoščenka s posnetkom zelo uspelega, novembra izvedenega celovečernega koncerta v Slovenski filharmoniji.

Posebne pozornosti na kulturnem dogodku v Galeriji Lek je bila deležna pesnica Saša Vegri, ki se v zadnjem času zaradi krhkega zdravja ne udeležuje pogosto družabnih srečanj. S slikarko Jožico Medle sta se tokrat tudi prvič osebno srečali. Jožica Medle je na vprašanje, kako je bilo ob pesmih Saše Vegri, ki so že bile napisane ujeti skladje z njimi odgovorila, da to ni bilo prav nič težko. “Te pesmi so pravzaprav tako blizu tistega, kar ustvarjam, da nisem imela nobenih težav. Upam tudi, da sem s svojimi deli zadovoljila pesnico.”

Kot je bilo razbrati iz nagovora Saše Vegri je bilo skladje liričnega in likovnega izraza res tisto pravo. V istem svetu, ki je poln tako katastrof in uničevanja našega planeta kot večnega upanja in vedno novih rojstev, v tem istem svetu sta se v sozvočju ujeli obe umetnici.

Saša Vegri, rojena 12. decembra 1934 v Beogradu, je slovenska pesnica, ki je delala kot knjižničarka v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Njeno pravo ime je Albina Dobršek, Saša Vegri pa njeno umetniško ime. Njene pesmi so objavljene v petih pesniških zbirkah: Mesečni konj (1958), Naplavljeni plen (1961), Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), Konstelacije (1980) in Tebi v tišino (2001).

Pri založbi Edina v zbirki Svit je v teh dneh izšla bibliofilska zbirka pesmi “Onkraj sveta” in cikel grafik v klasični tehniki slikarke Jožice Medle po izboru likovne kritičarke in urednice zbirke Tatjane Pregl Kobe.

Razstava del akademske slikarke Jožice Medle bo na ogled do 6. marca. Vabljeni v Galerijo Lek.

Ta zemlja, ta pesem med usodo in tišino

Cikel grafik v klasični tehniki slikarke Jožice Medle je nastal za bibliofilsko zbirko pesmi Onkraj sveta, izbranih iz petih zbirk Saše Vegri: Mesečni konj (1958), Naplavljeni plen (1961), Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), Konstelacije (1980) in Tebi v tišino (2001). Tako v manjših kot tudi v večjih grafikah, ustvarjenih za grafično mapo, je Medletova sledila poti med usodo in tišino, ki jo je pesnica prehodila, dokler – kot poje v svoji zadnji pesmi – ni prišla "z onkraj tega sveta", kjer spet gleda praprot in semena, gozd in oblake ter obraze ljudi, ki gredo. In se sprašuje: "Mar onkraj / in prej / tega / sploh ni bilo?" Skupno jima je krhko in čisto sporočilo, ki govori o spoznanju bogastva sveta in smisla življenja. Kot se iz molka v molk pne pesničina pesem, tako se iz modrosti življenja napaja slikarkina podoba zemlje med usodo in tišino.

Slutnjo katastrofe, ki se ji izpostavlja človeštvo z zgrešenim ravnanjem do narave, v nizu slik Medletova izraža z oblikami, ki se vse bolj oddaljujejo od realizma, vendar je misel na njeno ogroženost in varovanje tako preprosta in čista, da lahko velike ploskve njenih podob, poslikane z želenimi teksturnimi in barvnimi učinki, skozi še vedno ohranjene osnovne oblike – pravokotnik, trikotnik, krog – enostavno dojamemo kot simbolizirano gladino še čistega morja, že onesnaženo goro ali s smogom ogroženo zemeljsko kroglo. Tudi njene druge slikarske podobe, objekti in instalacije niso nostalgija za izginjajočim načinom življenja, temveč so zasnovani na globljem simbolnem sporočilu. Čeprav jih zaznamujejo premišljena gradnja in skrbno urejeni ritem posameznih kompozicijskih ter kolorističnih elementov, pa po vsebinski strani večinoma govorijo predvsem o izkušnji, ki jo občutljivi likovni ustvarjalki lahko daje naš čas, poln protislovnosti in dilem. Ustvarjalno pozornost zdaj namenja snovanju, ki z retoričnimi in temnimi klicaji govori o kataklizmičnem, klavrnem in strašnem koncu današnje civilizacije ter o morebitni opustošenosti sveta, in se sprašuje, kaj se bo zgodilo s posameznim človekom in z vsem človeštvom zaradi tehnološkega napredka. S svojimi deli umetnica zgovorno pooseblja krhkost človekovega obstoja in zato tudi objekti in instalacije izdajajo resno, eksistencialno odvisno avtoričino sporočilo umetnosti, ki je s svojim eruptivnim, a hkrati izredno mehkim in liričnim značajem celo grozo spremenila v nekaj skrivnostnega in estetskega.

Z duhovnostjo napolnjene podobe Jožice Medle preveva čista umirjenost. Sledi, ki jih pušča njena najintimnejša izpoved skozi transparentne barvne nanose, odkrivajo njeno vero v osnovne človeške vrednote, strukturalno otipljiva materija, položena v prostore slik, pa njeno prepričanje v neminljivost sveta. V njegovo večno obnavljanje. Kot bi poslušala verze, ki jih je pred skoraj petimi desetletji za prvo pesniško zbirko napisala Saša Vegri: "Vsak dan / umirajo ljudje, / umirajo / odpadajo / kot zrelo / ali zeleno / sadje – življenje je tako veliko! / Umirajo, /odpadajo / in se znova rode."

Akt ustvarjanja – slikanja ali lastnoročnega tiskanja grafik – je pri Medletovi poudarjen, samemu procesu ustvarjanja se pridružuje simbolni pomen kot občutena potreba po izpovedovanju vsebine, ki se razodeva na slikovni površini. "Govorica umetnosti se oblikuje počasi in s trudom, ne pade ljudem v naročje z neba, niti jim je ne pokloni narava. Ničesar ni v njej, kar bi bilo naravno, ničesar, kar bi zraslo samo, neogibno in organsko, vse je umetno, produkt kulture, obdelovanja, rezultat eksperimentov, spreminjanj in popravljanj," je zapisal umetnostni zgodovinar in teoretik Arnold Hauser. Cilj ustvarjanja Jožice Medle tudi pri vrezovanju v plošče ali izrezovanju iz linoreza ni le grafika kot njen končni rezultat, temveč tudi sam proces tiskanja, ki ima v njenem primeru skoraj obreden, ritualni značaj.

Notranje doživeti motivi Jožice Medle so prepoznavni kot vizija slikarkinih obujenih romantičnih reminiscenc, ki zrcalijo samosvoj način podajanja lirične vsebine in skoraj mojstrske gestualnosti, pa tudi kot liričen odtis ozračja poezije, ki ga je Saša Vegri položila v pripoved med usodo in tišino.

Tatjana Pregl Kobe

Jožica Medle

Jožica Medle se je rodila 6. septembra 1959 v Novem mestu. Končala je šolo za oblikovanje in diplomirala na šoli za risanje in slikanje – visoki strokovni šoli v Ljubljani. Znanje likovnega ustvarjanja prenaša na dijake srednjih šol v Novem mestu. Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko in oblikovanjem. Kot svobodna likovna ustvarjalka živi in ustvarja v Šentjerneju.

Naslov
Atelje: Trubarjeva 13
8310 Šentjernej

Glavni trg 16
8000 Novo mesto
GSM: 041 766 355

Samostojne razstave

Skupinske razstave

1983 | Dolenjski muzej, Novo mesto
1985 | Razstavišče Labod, Novo mesto
1986 | Galerija, Goriška brda
1988 | Galerija Krka, Novo mesto
1990 | Mestna galerija Piran, ekstempore Piran (nagrada za najboljše delo na temo "Tartini")
1990 | Dolenjski muzej, Novo mesto
1994 | Galerija Dolsko, Dolsko pri Ljubljani (nagrada za akvarel)
1994 | Galerija Krka, Novo mesto
1996 | Galerija Španski borci, Ljubljana
1997 | Razstavišče Rožnik – študentsko naselje, Ljubljana
1998 | Galerija Krka, Novo mesto
1998 | Galerija Sovica nad Škofjo Loko (nagrada za najboljše delo)
1999 | Galerija v samostanu Pleterje, Pleterje
1999 | Galerija, Semič
1999 | Slovenski dom, razstava grafik, Zagreb (Hrvaška)
1999 | Galerija Kralj, Novo mesto
1999 | Dvorec Zemono, Vipava
2000 | Razstavišče v Splošni bolnici, Novo mesto
2000 | Studio galerija Gasspar, Piran
2000 | Galerija Družina, Ljubljana
2000 | Razstava Mednarodnega bienala – SIAB, Skopje (Makedonija)
2001 | Galerija Simulaker, Novo mesto
2001 | Občina, Šentjernej
2001 | Galerija ARS SACRA, Maribor
2001 | Razstavišče Lipovci-Beltinci
2002 | Občina, Šentjernej
2003 | Galerija Narodni dom, "Refleksije", Novo mesto
2003 | Galerija grad Sevnica, "Aspekta", Sevnica
2003 | Občina, Šentjernej
2004 | Galerija Božidar Jakac – Lamutov salon, "Pogled 3: Popolnoma moje", Kostanjevica na Krki
2004 | Kulturni center Janeza Trdine, "Zgodbe iz hudičevega turna", Novo mesto
2004 | Alpe Adria, Art galerije 2, "Ein Welt ohne grenzen – Un mondo senca di confine – Svet brez meja", Celovec (Avstrija), Trst (Italija)
2004 | Razstavišče Šmarješke Toplice, "Kapljica vode 2004", Ljubljana
2004 | Galerija grad Beltinci, razstava likovne kolonije Moravske Toplice
2005 | Kulturni dom Janeza Trdine, "Novomeški likovni dnevi", Novo mesto
2005 | Galerija Krka, "Kapljica vode 2004", Ljubljana
2005 | Comune di Muggia, "Incontri con l’arte", Muggia (Italija)

Jožica Medle

Skupna, likovno lirična pripoved med usodo in tišino

Ta zemlja, ta pesem med usodo in tišino

Jožica Medle

Vprašajte nas