Mali princ, Metamorfoze in Avto/Manual – fotografije Mateja Peljhana v Galeriji Lek

(2. 12. 2015 – 29. 1. 2016)

Na predvečer mednarodnega dneva invalidov, 2. decembra, smo v Galeriji Lek odprli fotografsko razstavo mojstra fotografije Mateja Peljhana. Njegove fotografije so aluzije na svetovno znana dela, samo da so v središču ljudje z različnimi genetskimi napakami ali invalidnostmi.

Voditeljica Blažka Müller Pograjc je pozdravila goste, ki so se zbrali v velikem številu in na kratko predstavila umetnika.

V imenu Leka, člana skupine Sandoz, je obiskovalce pozdravila Katarina Klemenc, direktorica Korporativnega komuniciranja v Leku. Povedala je, da bomo na mednarodni dan invalidov, 3. decembra, v Leku, članu skupine Sandoz, v sodelovanju s predstavniki Društva študentov invalidov Slovenije izvedli delavnice, na katerih bomo lahko zaposleni Novartisa v Sloveniji ob pomoči različnih simulacij in pripomočkov izkusili, kako v življenju funkcionirajo slepe, slabovidne, gluhe, naglušne ter gibalno ovirane osebe. Med drugim se bodo zaposleni lahko sprehodili z belo palico in zapeljali z invalidskim vozičkom. Zaupala je svojo zgodbo o tem, ko si je poškodovala koleno in kako težko je premagovala nekatere ovire. Ob tej priliki se je zahvalila družini in sodelavcem za vso podporo.

Multiintrumentalist Boštjan Gombač ter instrumentalist in skladatelj Janez Dovč sta večer popestrila s skladbami Libertango, Hora Stacatto ter prelepo Bachovo Arijo na G-struni, tokrat odžvižgano.

Avtor fotografije Matej Peljhan je v pogovoru z Iztokom Premrovom povedal o svojih fotografskih začetkih in kako je naletel na oviro, saj ni našel fotoaparata za levičarje. Vendar je našel rešitev – fotoaparat obrne za 180 stopinj, nato pa v računalniku obrne fotografije. Matej Peljhan je posnel dokumentarno-animirani film o Luki, dečku z mišično distrofijo, ki nikoli ni mogel hoditi ali početi drugih stvari, ki so nam samoumevne. Za film Mali princ je na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za posebne dosežke. Film so si ogledali tudi obiskovalci Galerije Lek. Deček, ki je v središču serije fotografij Mali princ in v istoimenskem filmu, je dan pred razstavo izgubil bitko s svojo boleznijo, zato je razstava v Galeriji Lek v celoti posvečena spominu nanj.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je v zloženki k razstavi tokrat zapisal:

Matej Peljhan se je s svojo intenzivno profesionalno fotografsko dejavnostjo v pičlih šestih letih uspel vpisati v mednarodni kulturni zemljevid. Njegova fotografska serija o drugačnih perspektivah Mali princ je po objavi na spletu doživela neverjetno širok mednarodni odziv, ki je bil tudi zanj veliko presenečenje. Ta fotografski sklop je namreč globoka človeška izpoved, ki opozarja na našo ranljivost, hkrati pa je prežeta s silnim upanjem, da je vse mogoče spremeniti na bolje. Z »otroško filozofijo« Malega princa se je fotografski avtor poistovetil toliko, da je dosegel potrebno globino lastne izpovedi in pri tem ohranil svoj svetli pogled na svet in ljudi, ki se znajdejo v na videz brezizhodni situaciji. Mali princ trka na našo vest, ko pravi, da ne smemo nikoli obupati, in to njegovo plemenito misel je v središče svojega fotografskega sveta postavil Matej Peljhan. Kako sicer razumeti dejstvo, da je s svojo vztrajnostjo in z izjemno notranjo močjo ter s kljubovalnostjo uresničil mladostni sen – postati fotograf. Premagati je moral skoraj nepremostljivo oviro, ki ga je zaznamovala, ko se je desetleten poškodoval pri igri z vojaško bombo. Ostal je brez desnice in enega očesa. Koliko težav je bilo treba premagati, ko je ugotovil, da ni fotoaparata za levičarje; znašel se je in aparat preprosto obrnil na glavo ter ga začel upravljati z levico.

Njegova poklicna terapevtska dejavnost se je v danem trenutku prekrila z umetniškimi ambicijami. Na najbolj preprost, vsem razumljiv način je začel izražati teme, ki nas globoko ganejo, saj z njimi doživljamo svet hendikepiranih ljudi. Peljhan ga z vsem spoštljivim odnosom in zavestno prek fotografskega medija predstavlja širši javnosti. Prepričati nas hoče, da je tudi na hendikepiranem človeškem telesu mogoče odkriti lepoto in svojevrstno popolnost. Eno najbolj presunljivih takih iskanj opravi z vrsto presunljivih samopodob, avtoportretov. Z njimi se spet opre na Malega princa, ki pravi, da je bistvo očem nevidno in kdor ga hoče resnično videti, mora to storiti s srcem.

Matej Peljhan zase trdi, da je kljub vsemu hudemu, kar je doživel in izkusil, v sebi ohranil pozitiven pogled na življenje. Ohranja primorski smisel za humor in ironijo, predvsem pa s svojo izrazno fotografijo ne želi ljudi šokirati, ampak, nasprotno, ganiti. Kot svoje umetniško poslanstvo čuti to, da bi »normalne ljudi« na prepričljiv fotografski način soočil s tem, kar je vsakdanjost ljudi z genetskimi napakami ali tistih, s katerimi se je usoda poigrala na najbolj krut način. Svet, ki ga tako Peljhan doživlja v svoji poklicni praksi, postavlja pred nas brez zadržkov, odkrito in predvsem iskreno. Uspe mu zaradi preprostega in nedvoumnega nagovora svojih fotografskih del, ki ostaja stvaren, brez pretiranih čustev. Mali princ mu spet prišepne, da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled, in še: »Domišljiji moramo pustiti, da nas preseneti.«
Matej Peljhan je fotograf ganljivih pripovedi, ki absolutno temeljijo na resničnosti in nas učijo, da moramo biti zato do sebe in drugih enako odkriti. Kar ni iz srca, je daleč od resnice. Predvsem ga bodri misel, da s svojimi fotografskimi deli ustvarja dragoceno komunikacijo med ljudmi, da odpira poglede v svet, ki je umaknjen vsakdanjemu pogledu in vanj ni mogoče vstopiti kar tako. Pri gledalcu ob teh presunljivih temah ne želi vzbuditi usmiljenja, ampak občudovanje in sprejetje drugačnosti hendikepiranih oseb. Peljhanova poglavitna želja je, da ga razumejo preprosti ljudje. Kajti iz njih je izšel v domačem okolju in z njimi hoče obdržati tesen stik. Zato je v izražanju preprost in neposreden in še tako kočljiva tema ne more zadržati njegove ustvarjalne zagnanosti. Z njo razkriva pravo resničnost, ki naj bo po svoje v uteho upodobljenim in tudi nam, gledalcem.

Matej Peljhan se je rodil leta 1967 na Colu nad Vipavo. Pri desetih letih je pri otroški igri utrpel hudo nesrečo z eksplozivnim sredstvom, ostankom iz druge svetovne vojne, zaradi česar je ostal brez ene roke in enega očesa. Kljub dolgotrajnemu zdravljenju in rehabilitaciji se je ves čas neprekinjeno izobraževal, tako da je leta 1992 diplomiral iz psihologije in nato končal še specialistični študij iz klinične psihologije – področja, ki ga pri delu z otroki s posebnimi potrebami opravlja še danes. Živi v Ljubljani, je poročen in oče treh otrok.

Fotografskemu ustvarjanju se intenzivno posveča od leta 2009. Za svoje delo je na mednarodnih fotografskih razstavah prejel že preko sto nagrad, med katerimi je več kot deset zlatih medalj. Muzej in galerije mesta Ljubljane so v svojo fotografsko zbirko uvrstili dve njegovi deli. Leta 2011 je v soavtorstvu izdal knjigo Za-govor podob, leta 2012 pa samostojno še fotografsko monografijo Fotografije/Photographies. Leta 2013 je s fotografsko serijo Mali princ doživel izjemen odziv svetovne javnosti. O njej so poročali mnogi svetovni mediji, število internetnih ogledov je seglo v milijone, na več spletnih portalih pa so serijo umestili celo v izbor najbolj ganljivih fotografij v zgodovini. Kot scenarist in režiser je zgodbo o dečku z mišično distrofijo posnel v obliki istoimenskega kratkega dokumentarno-animiranega filma in zanj na 18. Festivalu slovenskega filma 2015 prejel Vesno za posebne dosežke. Leta 2015 mu je umetniški svet FZS podelil naziv mojster fotografije. Kot žirant pogosto sodeluje na različnih fotografskih natečajih. Do zdaj je imel devet samostojnih razstav.

Je pobudnik in soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo, ki se ukvarja z razvojem relativno nove zvrsti na področju umetnostnih terapij. Za ljudi s posebnimi potrebami in strokovne delavce izvaja delavnice, izobraževanja in objavlja strokovne članke. Leta 2015 je kot urednik in soavtor sodeloval pri izdaji knjige Fototerapija – od konceptov do praks, ki je izšla tudi v angleškem jeziku.

Samostojne razstave

2011:
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, Slovenija
CIRIUS Kamnik, Kamnik, Slovenija

2012:
Kulturni dom, Col, Slovenija

2013:
Gledališče Toneta Čufarja, Jesenice, Slovenija
Mestna knjižnica Kranj, Kranj, Slovenija
Ministrstvo za obrambo, Ljubljana, Slovenija
Kulturni dom Gorica, Gorica, Italija
CIRIUS Kamnik, Kamnik, Slovenija

2014:
Univerzitetna knjižnica Maribor, Maribor, Slovenija
Galerija stolp, Maribor, Slovenija
Museo Civico di Cultura Contemporanea Palazzo Penna, Perugia, Italija