Fotografije Maše Lancner v Galeriji Lek

V torek, 6. septembra, smo v Galeriji Lek odprli razstavo fotografij Maše Lancner.

Goste je pozdravila voditeljica Eva Longyka Marušič, ki je dejala, da smo še pod vtisom poletja dobrovoljno in spočito zakorakali v september, v novo šolsko leto, novim delovnim izzivom naproti, pa tudi v nov jesensko zimski cikel razstav v Galeriji Lek. Predstavila je Mašo Lancner, ki nas bo po s svojimi fotografijami iz serij: Metamorfoza, Med svetovoma in Življenje ob meji popeljala v malo drugačen svet. 

Več o tem drugačnem svetu je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov ter razložil, kako je Maša fotografirala ta svet in prebral njene misli o tem:

»To je zgodba o meji. Pa ne o visoki, kamniti meji, niti železni meji, temveč o tanki meji, ki loči »boljše od slabših«, »velike od malih«. To je meja v glavi. Meja, ki smo si jo postavili ljudje. Serija fotografij predstavlja življenje treh skupnosti v severovzhodnem delu Slovenije, ki živijo na »drugi strani meje«. Romi, starejši ter ljudje s posebnimi potrebami so nekakšni tujki v naši družbi. Ne zanima nas kdo so, kaj delajo, kaj razmišljajo ali kaj čutijo. Ker ne ustrezajo »normam« smo jih omejili in osamili. V svoji zgodbi skušam predstaviti te ljudi brez predsodkov, ampak takšne kakršne so, posebni in edinstveni. In meja, ki je še prej bila, izgine.«

Tokrat nismo imeli glasbenih gostov, ampak je nastopila posebna gostja, plesalka Eva Pirnat. Rodila se je v Kranju in kmalu po njenem rojstvu je bil potrjen sum, da ima Downov sindrom. Vztrajna starša sta se trudila, da bi Evino življenje potekalo kar se da normalno, zato sta jo spodbujala k čim večji samostojnosti. Že zgodaj sta opazila njeno nadarjenost za ples in jo vpisala v plesno šolo. Učila se je baleta, jazz baleta, modernega plesa, sodobnega plesa in nadaljevala s show danceom. Številni plesni nastopi, ki jih je Eva izvedla v svoji dosedanji plesni karieri, v celotnem slovenskem prostoru in ob najrazličnejših priložnostih, tudi tistih na najvišji ravni, pričajo o izjemni plesalki. 

S čudovitim plesnim nastopom na serenado Slavčkova pesem smo spoznali Evo, dekle z ogromno pozitivne energije in velikim talentom.

Eva Longyka Marušič je goste povabila na ogled fotografske razstave in zainteresirane na ogled farmacevtsko medicinske zbirke Bohuslava Lavičke. Na voden ogled Lavičkove zbirke je goste popeljal skrbnik zbirke Davor Poljanšek.

Iztok Premrov je v zloženki k razstavi Maše Lancner zapisal:

»Kljub izjemnemu prodoru digitalne fotografije, ki je v zadnjih desetletjih osvojila ves svet, se je med mladimi, uveljavljajočimi se slovenskimi fotografi še ohranilo zanimanje za analogno, klasično fotografijo. Maša Lancner to razlaga z dejstvom, da jo analogna fotografija zanima predvsem zato, ker rezultati tovrstnega fotografskega ustvarjanja niso takoj vidni: »Čar je v tem, da ne morem takoj vedeti, kaj sem naredila. Treba je počakati, da se film razvije, in šele potem vidim, kaj je na posnetku.« Ta, starejša tehnologija fotografiranja je zanjo drugačna, bolj »poštena«, morda tudi zahtevnejša do avtorja, saj vendarle terja več njegove angažiranosti v postopku odkrivanja in beleženja določenega motiva: »Vzamem si čas in spoštujem, če je ena fotografija, je to res ena fotografija!« Poseben čas si vzame tudi, ko dela z ljudmi, ki jih izbere za fotografski motiv. »Zame je izjemno pomemben odnos, ki ga vzpostavim s portretirancem,« meni Lancnerjeva, in to drži, kajti z njenih fotografij potem zavejeta sproščenost in neposrednost. To pomeni, da je z ljudmi, ki »odigrajo« svojo vlogo v njenem ustvarjalnem dejanju, resnično dosegla prepričljiv stik in jim ob tem posvetila vso potrebno pozornost.

Maša Lancner nikoli ne opazuje sveta okoli sebe neprizadeto ali površno. Tako kot jo v prvi vrsti zanima odkrivanje lastne identitete, poskuša podobno odkriti pri drugih. V zadnjem času jo kot fotografinjo zanimajo žgoče družbene razmere: brezposelnost, položaj ženske v sodobni družbi ali odseljevanje mladih v tujino. Teh občutljivih tem pa se ne loteva na senzacionalen način, na primer v duhu sodobnega žurnalizma, ampak si prizadeva prodreti globoko v njihovo bistvo. Torej na njihovi fotografski podobi ne slika le zunanjih obrisov, temveč razkriva notranje razloge zanjo. Gotovo se teh problemov lahko loteva le s svojo izjemno občutljivostjo za dogajanje v tem našem ponorelem svetu sedanjosti. In to ji uspeva doseči z določene distance, s premišljeno ustvarjalno potezo, ki se ne zadovolji s takojšnjim odgovorom. Vsekakor poskuša doseči trajnejši in poglobljeni umetniški odziv. In ravno to prinaša njenim fotografijam dodatne vrednote, take, ki v nas zbujajo ponoven premislek o videnem, zabeleženem in posnetem v njenih zgodbah. Te zgodbe so lahko različne, in kot rečeno je iskanje lastne identitete eden izmed poglavitnih ustvarjalnih ciljev mlade fotografinje, s tem da svojo izkušnjo povezuje še z izkušnjami drugih, tudi drugačnih ljudi, takih, ki so odrinjeni na družbeno margino. Zgodbe o človekovem telesu in njegovi duši so zgoščene, strnjene v en sam ključni trenutek, tak, ki ji ga narekuje, kot je povedala, analogno fotografiranje. To skrajno osredotočenje, ki ga doseže na svojih fotografijah, postane tudi glavni poudarek oziroma osrednja poanta njenih pripovedi, ki nekako nihajo med dokumentarnim in izraznim fotografskim žanrom. Včasih ji detajl pove več kot celota, zato se mu posveti z vso iskateljsko vnemo; spet drugič ji del zgodbe o izbrani osebi zaživi v totalu, v nekakšni široki areni njenega okolja. Z raznolikostjo pristopov stopnjuje moč in prepričljivost fotografskih podob in njihove pripovedi. Svetovi, znotraj katerih se resnično giblje mlada fotografinja, ji omogočajo neposrednost in istovetnost. Zdi se, da nič ni zlagano, da je vse le poskus odslikave resničnosti, kakršno vidi Maša Lancner. Vse, kar temu dodaja, sta njen osebni odnos in specifičen pogled.«

Biografija

Maša Lancner se je rodila leta 1984 v Šempetru pri Novi Gorici. Študirala je japonologijo in španščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala z diplomsko nalogo Eksistencializem v japonski fotografiji pod mentorstvom profesoric Chikako Shigemori Bučar in Katarine Sadovski ter ob strokovni pomoči dr. Leva Krefta. Leta 2014 je na Višji strokovni šoli Srečka Kosovela v Sežani končala še študij fotografije. Diplomirala je iz japonske fotografije pod mentorstvom profesorice Katarine Sadovski in somentorstvom Barbare Čeferin.

V času študija je svoje znanje izpopolnjevala pri slovenskem fotografu Jožetu Suhadolniku in na izmenjavi na šoli E-artsup v Parizu pod mentorstvom Klavdija Slubana. Leta 2013 je za fotografski cikel Metamorfoza prejela mednarodno nagrado na festivalu Fotopub.

Samostojne razstave

2006:
Dlje od morja, bližje soncu, Instituto Cervantes, Ljubljana
Dlje od morja, bližje soncu, Instituto Cervantes, Bratislava, Slovaška
Dlje od morja, bližje soncu, Velika točka ZKD, Nova Gorica
Dlje od morja, bližje soncu, Krožna galerija Slovenskega narodnega gledališča, Nova Gorica

2013:
Metamorfoza, Galerija Tir, Nova Gorica

2014:
Metamorfoza, Galerija Goga, Novo mesto

2015:
Med svetovoma, Kulturni dom Krško
Med svetovoma, Kulturni center Janeza Trdine, Novo mesto
Med svetovoma, Mladinski center, Krško

2016:
Med svetovoma, Gorenjski glas Kranj, Kranj
Mikrokozmos, Nova galerija Delavskega doma Trbovlje, Trbovlje
Mikrokozmos, Galerija GONG, Nova Gorica

Razstava je na ogled do 3. oktobra 2016.