Marjan Manček

Galerija Lek, 7. december 2006 – 15. januar 2007

Humor in satira z roko v roki

Zadnji letošnji gost v Galeriji Lek je bil priljubljeni slovenski ilustrator Marjan Manček. Na odprtju razstave njegovih del so se v četrtek, 7. decembra, zbrali številni ljubitelji njegovih del.

Prerez ustvarjanja Marjana Mančka je na odprtju predstavil likovni kritik Iztok Premrov, ki je poudaril številne ravni, na katerih deluje avtor: začel je s karikaturo, trdno stopil na pot zelo svojskega ilustratorja, si drznil s stripom in si zaželel svoje risane junake oživiti tudi v animiranem filmu, kar je tudi uresničil. Pri svojem delu ne želi biti šablonski, junake, ki jih ustvaja vzame za svoje, jim vdahne telo in dušo.

Obiskovalci odprtja so si lahko ogledali najrazličnejše zvrsti in pristope k likovni ustvarjalnosti, ki jih pri svojem delu uporablja avtor: od karikatur, ilustracij, stripov in izsekov iz njegovih animiranih filmov.

V več kot tridesetih letih svojega “risanja” je Marjan Manček za številne otroke, malo večje in malo manjše, mladostnike in tiste malo starejše, ustvaril bogat svet likovnih junakov, ki jih vsi našteti željno čakajo in z veseljem vedno znova jemljejo za svoje.

V prepletu likovne ustvarjalnosti Marjana Mančka in glasbenega nastopa zasedbe Horseburger Trio – RV Maček, Mare Boh in Matjaž Manček – ter igrivega povezovanja Blažke Müller Pograjc je minil prijeten decembrski večer.

Razstava del Marjana Mančka bo v Galeriji Lek na ogled do 15. januarja 2007.

Sedma bienalna razstava slovenskih ilustracij v Cankarjevem domu v Ljubljani postavlja to priljubljeno likovno zvrst spet v ospredje našega zanimanja. Ponovno potrjuje, da se je ilustracija pri nas že zdavnaj krepko uveljavila kot samosvoja likovna disciplina, ki ima posebej pomembno vlogo pri vzgoji in izobraževanju najmlajših. Slovenska ilustracija je imela to srečo pri založnikih, da so spodbujali avtorsko delo, kajti le to ji je prineslo raznolikost, kakovost in s tem pronicljivost, kot posledico vsega pa tudi priljubljenost pri mlajših in starejših bralcih ilustriranih knjig, periodike in posebnih izdaj.

Eden izmed uveljavljenih slovenskih ilustratorjev, Marjan Manček, se že več kot tri desetletja intenzivno ukvarja s karikaturo in z ilustriranjem, ti dve osnovni dejavnosti pa je v svojem bogatem ustvarjalnem opusu dopolnil še s stripovsko umetnostjo in z avtorskimi risanimi filmi. Njegov razpoznavni znak v vseh teh zanimivih medijih sta posebna oblika humorja in čvrsto risarsko izhodišče. Avtor to razlaga takole: “Sama narava me kliče po tem, da poiščem v drobnih stvareh neko bistvo, morda resnico, in ga potem s humorjem pokažem in poudarim ter s tem dvignem iz vsakdana. Humor in satira sta zame neki svet v celoti: ne morem se ukvarjati samo s humorjem in ne samo s satiro, kajti satira bi me lahko zagrenila, humor pa bi me morda preveč posladkal!”

Ilustrator z vsakim novim delom gotovo stoji pred svojevrstnim izzivom, kajti približati se mora literarni temi, iz katere naj potegne bistveno in to upodobi na viden način. Poti je veliko, najpomembnejše pa je, da vse vodijo k bistvu – k dobri ilustraciji: “Najsibo pesem, zgodba, pravljica ali daljše literarno besedilo, vsi me potegnejo vase. Seveda v ilustriranje sprejmem le tista besedila, ki mi omogočijo, da se spustim v njihov svet, da prilagodim svoje gledanje in da se hkrati na svoj način odzovem na dogajanje in občutenje tega. Menim, da sem dovolj občutljiv, da se lahko vživim v svet literature, hkrati pa se zavedam, komu je moje delo namenjeno – ali majhnim otrokom, ali malo večjim, ali tudi starejšim. Tovrstno občutljivost moram imeti v sebi, da se kot ilustrator odzovem.” Ali ima ilustrator pri svojem delu povsem proste roke ali mora morda pristajati na določene kompromise, da uskladi lastne poglede z željami naročnika?

“Mislim, da sam lahko prepričam tako avtorja besedila kot naročnika, da bom knjigi dodal svojo vrednost. Ko sem začel z ilustratorskim delom, so bili ravno literarni avtorji tisti, ki so me želeli za ilustratorja zaradi navedenih značilnosti mojega dela. Gotovo je pripomogla tudi moja humanistična izobrazba, da sem lahko razumel in doživljal različne svetove. Nisem kompromisarski in se ne prilagajam naročniku, zato pa sem moral razviti lastno razpoznavno ilustracijo. Zanjo je značilen humor, potem je tu še psihologija junakov: iščem nove junake in jih poskušam narisati vedno drugače. Ne želim biti šablonski. Bralci me najbolj razpoznajo po značilni risbi, po moji črti. V mojih risbah vlada raznolikost. Moje ilustratorsko delo izvira iz karikature, zato je še danes zanj osnova – humorna risba. Ko sem začenjal, je bilo tega humorja zelo malo, prevladovala je bolj ženska, lirična ilustracija, tudi šablonska. In ravno moja psihologizacija in humorna predstavitev sveta sta tisti značilnosti, ki me označujeta.

Zelo zgodaj sem se začel srečevati tudi z različnimi vizualnimi mediji, eden izmed njih, ki me je zaznamoval že v otroštvu, je bil film. Tudi strip se me je zgodaj "prijel", z njim sem se začel ukvarjati, ko je bil še črna ovca, nekaj slabega, celo grdega. Mene pa je navduševal. Ob ilustratorskem delu sem se tako začel posvečati stripu, vse to pa me je kmalu pripeljalo tudi do animiranega filma, kajti svoje lastne junake sem hotel tudi oživeti, jih spraviti v gibanje. Že pri ilustracijah so razgibani, ko pa jih vidiš žive na filmskem platnu, je to še posebna draž.”

Prepričljiva avtorska risba in njeni značilni vsebinski poudarki so torej tisto, kar ilustratorja Marjana Mančka spremlja na vsakem koraku. Njegov svet ostaja odprt za impulze od zunaj; predelane in oplemenitene vstavlja v svojo nenehno raziskujočo ilustratorsko umetnost.

Iztok Premrov

Biografija

Marjan Manček se je rodil leta 1948 v Novem mestu. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleščine in zgodovine. Med študijem se je preživljal z risanjem karikatur za domače in tuje časopise in revije. Ustvarja knjižne ilustracije in ilustracije za mladinsko periodiko, stripe, avtorske slikanice, likovne zasnove za lutkovne predstave in animirane filme. Med najbolj znanimi so ilustracije za knjige Pedenjped, Zlata ribica, Kraljična na zrnu graha, Hribci, Cufek in Modri medvedek. Ilustriral je okrog 190 knjig, od tega 30 avtorskih slikanic, in pripravil devet avtorskih animiranih filmov. Z ženo in sodelavko Marto živita in ustvarjata v Selščku pri Cerknici.

Za svoje delo – tako za ilustratorsko delo kot za animirane filme – je prejel številne nagrade. Med pomembnejšimi so plaketa zlatno pero Beograda (1977), Levstikova nagrada (1977), nagrada za najlepšo knjigo za otroke na 12. slovenskem knjižnem sejmu (1995) in nagradi za animacijo na festivalu slovenske filmske animacije v Izoli (2000 in 2004).