Ljerka Kovač

7. septembra 2010 so nas v barvite zgodbe obmorskih mest popeljale slike akademske slikarke Ljerke Kovač.

Program odprtja razstave je povezovala Eva Longyka Marušič, za prijetno glasbeno vzdušje je poskrbel Kvartet mandolin v sestavi Luka Sila, prva mandolina, Dejan Podgorelec, druga mandolina, Matej Kragelj, kitara in Rok Hozjan, kontrabas.
Ob uvodu v jesenski in zimski program v Galeriji Lek je Katarina Klemenc, direktorica Korporativnega komuniciranja, pozdravila ljubitelje umetnosti in prijatelje Galerije Lek ter se še posebej zahvalila soprogu Ljerke Kovač Janezu Mateliču in Galeriji SQART za posredovanje slik, ki jih lahko občudujemo v Lekovi galeriji do 1. oktobra.

Umetniško pot slikarke Ljerke Kovač je predstavil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov V zloženki k razstavi pa je o delu umetnice zapisal:
Umetniki navadno ustvarjajo do zadnjega daha, in tako je bilo tudi s slikarko Ljerko Kovač, ki je pred tremi leti mnogo prezgodaj in sredi ustvarjalnega dela sklenila svojo zanimivo življenjsko in ustvarjalno zgodbo. Prav na koncu je ustvarila še cikel miniaturnih akvarelov, ki so bili kot nekakšna sklepna beseda njenega slikarstva, s katerim je opredelila svoj umetniški odnos do sveta. Njena najmočnejša dela so nedvomno nastala v zadnjem desetletju in pol ustvarjanja, ki je bilo razpeto med grafiko, akrilnim in akvarelnim slikarstvom. Morda je Ljerki prej preveč časa vzelo pedagoško delo v takratnem bosenskem kulturnem okolju, iz katerega se je zatekla v mediteransko okolje slovenske Istre. Vojna v Bosni in grozote, ki so ji sledile, so v Ljerki Kovač nedvomno sprožile vrsto angažiranih likovnih odzivov, ki so temeljili na dramatičnih figuralnih zasnovah in temnem koloritu. Grozljivi izrazi obrazov in človeških glav so se v nekem trenutku transformirali v kopaste gmote neopredeljene pokrajine, ki je sprva še bila podrejena temnemu razpoloženju. Ljerkin dokončen vstop v slikoviti mediteranski svet pa je odprl njeno slikarsko paleto v smeri bogastva neizčrpnih barv, poudarjenih in svetlih, s katerimi je dokončno izoblikovala svoj slikarski izraz in ga nato skrbno gojila do svoje zadnje podobe.

Ljerka Kovač je zapustila izjemno zanimiv in obsežen opus slik, grafik in akvarelov, ki kipijo od razigrane likovne izpovednosti in so zaznamovani z izjemno sproščenim koloritom, ki ne pozna omejitev in zaprek. Ljerka je po tem, ko se ji je tako spontano razkrila mediteranska pokrajina, ustvarila povsem nov slikarski jezik in ga stopnjevala do najbolj razpoznavnih in specifičnih lastnosti. Sama je ob prehodu v novo okolje razkrila, da je njen prejšnji svet izginil kot grde sanje in da je bila potem ena sama možnost – začeti ustvarjati novega v zanjo povsem novem okolju. Zdi se, da je bila ta odločitev zanjo tudi ena najbolj radikalnih, predvsem pa spodbudnih, ker je zanesljivo sprostila vse njene ustvarjalne sile in hotenja v smeri iskanja idealne pokrajine oziroma krajinske slike, ki bi odprla pot njeni neuničljivi slikarski domišljiji.
Začela se je vse bolj igrivo in sproščeno lotevati podob obmorskih mest in vseh nadrobnosti, ki jim dajejo značaj in pečat. Bogastvo kulturne in slikovitost naravne dediščine mediteranskega sveta sta v Ljerkini občutljivi slikarski duši našla popolno predanost in nesporno občudovanje. Umetničino navdušenje nad sonca in barv polnim svetom je spontano in brez zadržkov začelo odpirati zanimive zgodbe, ki so izvirale iz pokrajine in vanjo vnašale umetničine sprotne vtise in spoznanja. Ljerka je znala na tisoč in tisoč načinov med seboj povezati sorodne likovne elemente vselej v novo in še ne videno podobo. Kot spretna tkalka je sestavljala razpoznavne predele mediteranskega sveta v nove razgibane kompozicijske celote, ki so vse bolj kipele od barv in svetlobe. Lahko občudujemo dejstvo, kako je slikarka z najbolj preprostimi kompozicijskimi sredstvi dosegala likovno razkošje in dinamično razigranost upodobljenega. Načeloma ima večina njenih slik podobno izhodišče, vendarle se med seboj razlikujejo po barvnih in drugih naglasih, so tudi zamišljene in raziskujoče, a jasno je, da je z njimi slikarka dosegla izjemno slogovno enotnost. Če je morje eno izmed njenih najbolj razpoznavnih tematskih izhodišč, je to tudi zato, ker je umetnica v njem odkrila vsemogočnost, neskončnost in večnost. Njena misel je bila, da je morje hkrati slutnja in hrepenenje po nečem, da je svoboda in da je trajanje. In vse te lastnosti je podarila tudi svojim slikam.

Ljerka Kovač (1953–2007)

Rojena je bila leta 1953 v Žepču. Diplomirala je leta 1976 na sarajevski Akademiji likovnih umetnosti pri prof. Dževadu Hozu. Enajst let je poučevala grafiko na Srednji umetniški šoli v Sarajevu. Ustvarjala je na področju grafike, risbe in slikarstva. Študijsko se je izobraževala na potovanjih po Mehiki, Belgiji, ZDA, Franciji, Italiji in Madžarski. Leta 1991 se je preselila v Koper, kjer je stalno živela in ustvarjala. Doslej je imela 50 samostojnih razstav. Od leta 1976 je sodelovala na več kot 100 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj.

Samostojne razstave

Nagrade