Tone Lapajne

Galerija Lek, 12. september – 9. oktober 2006

Od zemlje k Zemlji

V torek, 12. septembra, je bilo v Galeriji Lek odprtje razstave del slikarja in akademskega kiparja Toneta Lapajneta. Del najnovejših razstavljenih del je nastal v letošnji umetniški delavnici v Krajinskem parku Sečoveljske soline Lera, poimenovani Genius loci Lera.

Slikarja je številnemu občinstvu, med katerim je bil tudi avstrijski veleposlanik dr. Valentin Inzko, predstavil umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov. Že trideset let Tone Lapajne ustvarja povsem samosvoje, z barvami, ki jih je sam razvil iz naravnih prsti različne barve. Zemlja mu je dala novih umetniških moči, začutil je nov ustvarjalni zagon, pri katerem je nato vztrajal vse do danes. Njegovo ustvarjanje je edinstveno v slovenskem prostoru, predan mu je z dušo in telesom.

Njegova je bila tudi ideja o ustvarjanju v naravnem okolju Sečoveljskih solin. Njihovi predstavniki in predstavniki Obalnih galerij so sprejeli izziv in pred tremi leti prvič pripravili umetniško delavnico pod imenom Genius loci Lera. Posebnost te umetniške delavnice je, kot je v predstavitvi na torkovem odprtju v Galeriji Lek poudarila Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij, da so vsi umetniki, ki v njej ustvarjajo, k sodelovanju povabljeni. Pri izbiranju sodelujočih avtorjev pa sta Nives Marvin in Toni Biloslav, ravnatelj Obalnih galerij, zelo stroga. Vabita le umetnike, ki se znajo s svojim umetniškim ustvarjanjem tudi prilagoditi ranljivemu okolju solin.

Gost vseh treh delavnic je bil Tone Lapajne, tri v njej nastala dela, pa so del tokratne razstave, poimenovane Od zemlje k Zemlji. V Sečoveljskih solinah je našel novo umetniško zatočišče, “ v katerem je dodelal vse zamisli, ki so ga praktično tri desetletja vodile v razvoj samonikle in izvirne slikarske govorice, nastale iz zemlje, prsti, prahu in celo soli. Vse tisto, kar je tako rekoč našel na tleh, je kot tako položil na platno in ob tem sprejel tudi igro vseh naključij, ki jih človeku lahko ponudi le Velika narava”, je v predstavitvi umetnika in njegovega dela zapisal Iztok Premrov”.

Tokratno odprtje je bilo začinjeno z blagozvočnim petjem Ljobe Jenče, izjemne pevke, ki je z izvajanjem istrskih ljudskih pesmi, začarala publiko.

Razstava del Toneta Lapajneta bo v Galeriji Lek na ogled do 9. oktobra.

Okroglih trideset let je minilo, odkar je Tone Lapajne na sprehodu po Ljubljanskem barju, nekje blizu Kozlerjeve gošče, z dlanjo zajel s krtine temno zemljo in v njej začutil novo ustvarjalno snov in moč. Odkritje naravnih prsti različne barve ga je samodejno zapeljalo v slikarstvo, povsem izvirno in izrazito samosvoje. Ob raziskovanju “barjanske zemlje” je Lapajne odkril več kot štirideset različnih barv in odtenkov, več kot dovolj za vse, kar je potreboval za svojo novo slikarsko pot.

Pravzaprav je zemljo kot barvno izrazno sredstvo najprej uporabil na lesenih reliefih, ki so vsebovali še odmeve na njegove lesene kiparske figuralne teme, a od tam je bil do slikarstva na platnu le še majhen korak. Tega pa ni storil z barjansko zemljo, ampak z različnimi prstmi in morsko mivko na počitnicah v Istri. Tako je bila njegova prva slikarska razstava pripravljena z okusom po soli in v improvizirani galeriji na prostem.

Kasneje se je vse začelo odvijati kot v filmu, figuralni prizori so vreli na dan skupaj s krajinskimi in Lapajnetovo slikarstvo, povezano z elementarnimi zemeljskimi barvili, je dobivalo vse bolj mogočne razsežnosti. Hkrati z iskanjem in raziskovanjem naravnih zemeljskih barvil, ki jih je dobival s sušenjem in z mletjem prsti, je moral razvijati svojevrstno slikarsko tehnologijo, ki mu je omogočila tudi goste in debele nanose. Ti so po sušenju “čudežno” spokali in s svojimi razgibanimi, pastoznimi in celo reliefnimi strukturami “dajali” ton Lapajnetovi slikarski pripovedi.

Ves čas je stopnjeval pripovedi, ki so bile zdaj povsem predane figuralnim kompozicijam, se kasneje prevesile v pejsaž, da bi končno dosegle izraz “notranje” pokrajine in se s tem postopno osvobodile konkretne motivike. Končni cilj, ki ga je umetnik dosegel v najnovejšem času, je popolna abstrakcija. Vse bolj v ospredje je stopala simbolna vrednota Lapajnetove izvirne slikarske govorice in se v najnovejšem obdobju spremenila v nekakšno apoteozo matere zemlje, elementa, iz katerega izviramo in h kateremu se vračamo. Zemlja se v teh skrajno simbolnih zasnovah vrača k svoji elementarni planetarni podobi, postane del neskončnega vesolja, odpre vse horizonte, osvobodi se dvodimenzionalnih determinant in postane “čista misel”.

To končno preobrazbo v svojem slikarstvu je Tone Lapajne spet izpeljal v Istri, v Sečoveljskih solinah. Te so mu ponudile “umetniško” zatočišče, v katerem je dodelal vse zamisli, ki so ga praktično tri desetletja vodile v razvoj samonikle in izvirne slikarske govorice, nastale iz zemlje, prsti, prahu in celo soli. Vse tisto, kar je tako rekoč našel na tleh, je kot tako položil na platno in ob tem sprejel tudi igro vseh naključij, ki jih človeku lahko ponudi le Velika narava. Svoje poistovetenje z njo je lahko dosegel le z dolgim in izredno doživetim ustvarjalnim delom, pri katerem je ves čas iskreno verjel v izraznost zemlje in njenih barvnih komponent. V velikem loku se je vedno vračal k osnovnemu izhodišču, tisti prvi dlani zajete prsti, ki ga je v trenutku osvojila s svojo prapodobo in iz katere se je razvilo vse drugo. Vračati se je začel k svoji prvinski želji, da bi postal slikar z vso potrebno energijo. Energijo mu je dala zemlja in slikam z zemljo je potem podaril svojo energijo, da bi oboje združil v celoto. Njegove podobe zdaj pričajo o tem obojestranskem poistovetenju, ki se z vseh plati približuje duhovni razsežnosti slikarstva. Notranja in zunanja pokrajina sta se zlili v eno – slikar je njen tvorec in občudovalec hkrati.

Iztok Premrov

Življenjepis

Tone Lapajne je bil rojen 16. 6. 1933 v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je od leta 1956 do 1961 študiral kiparstvo pri profesorjih Karlu Putrihu in Borisu Kalinu. Leta 1964 je končal tudi študij na specialki za kiparstvo. V istem letu se je izpopolnjeval v Franciji in kasneje na potovanjih po Belgiji, Nemčiji, Italiji in Veliki Britaniji. Od leta 1965 ima status svobodnega umetnika.

V letu 1965 je razstavljal s skupino BE-54, v letih od 1968 do 1972 pa s skupino Neokonstruktivistov. Živi in ustvarja v Ljubljani. V slovenski umetnosti se ni uveljavil le kot kipar, ampak tudi kot slikar. Za njegovo slikarstvo je značilna posebna tehnika slikanja z naravnimi barjanskimi zemljami, ki jih sam poišče in pripravi za slikanje.

Nagrade in priznanja

1961 | Prešernova nagrada za študente ALU, Ljubljana
1961 | odkupna nagrada ALU za najboljše delo v letu 1961
1963 | 1. nagrada za kiparstvo na Bienalu jugoslovanskih likovnih Akademij za skulpturo Skupina I
1969 | nagrada za sceno Arrabal, Asirski cesar in arhitekt na Festivalu malih in eksperimentalnih odrov, Sarajevo
1977 | nagrada Prešernovega sklada, Ljubljana *
1981 | nagrada mesta Ljubljana*
1981 | odkupna nagrada na 10. jesenskem salonu v Banjaluki
1982 | plaketa Ivana Cankarja, Vrhnika
1983 | Petkovškova plaketa, Vrhnika
1997 | velika odkupna nagrada na ex temporu, Piran
2004 | grand prix, 40. mednarodni ex tempore, Piran

Tone Lapajne je svoja dela predstavil na skoraj osemdesetih samostojnih razstavah doma in v tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Udeležil se je osmih kiparskih simpozijev (Maribor, Prilep, Makedonija, Kostanjevica na Krki itd.). Zadnji dve leti pa je bil udeleženec likovnih delavnic Genius loci, Lera 2004 in 2005 v Sečoveljskih solinah, ki jih prirejajo Obalne galerije Piran.