Bogoslav Kalaš

Galerija Lek, 17. oktober 2007 – 9. november 2007

Aerografije Bogoslava Kalaša

Tokrat je povabilo Galerije Lek, naj svoja dela predstavi v njenih prostorih, sprejel akademski slikar Bogoslav Kalaš, ki pri svojem delu uporablja posebno tehniko. Sam je že pred leti izdelal t.i. slikarski stroj, v s pomočjo katerega udejanja svoje umetniške zamisli.

O njegovem načinu slikanja je na odprtju razstave 17. oktobra likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov povedal:

“Pri tej zanimivi tehnologiji umetnik najprej izbere motiv v naravi ali ateljeju, kjer na primer portretira model, snuje akt ali tihožitje. Osnovno kompozicijo, osnovna razmerja med elementi vsekakor slikar skrbno pretehta in nato motiv zabeleži s fotografskim aparatom. Vse nadaljnje faze do končne izvedbe slike pa izvede s pomočjo omenjenega stroja. Na ogled razstave, ki je ne smete zamuditi, vas vabimo do 28. septembra.”

Kljub temu pa seveda osnovno delo še vedno opravi avtor, saj pretehtano in skrbno izbere motiv in natančno vodi vse nadaljnje postopke do končne slike, za katero kot je sam povedal, potrebuje tudi mesec ali dva, da je gotova.

V kulturnem programu je nastopila Mirjam Mah, mlada nadarjena glasbenica, violinistka in pevka, članica skupine Zagšmalit.

Razstava del Bogoslava Kalaša bo v Galeriji Lek na ogled do 9. novembra.

Bogoslav Kalaš

Bogoslav Kalaš že več kot petintrideset let uporablja aerografijo kot poglavitno likovno zvrst in s to tehnološko posebnostjo v našem kulturnem okolju vzpostavlja most med slikarstvom in fotografijo. Po tehnološki plati je vsekakor svojevrsten inovator v sodobni slovenski likovni umetnosti, pri izbiri motivike pa je pravi klasik. Zanimajo ga pokrajina, tihožitje, portret in akt, torej motivi, ki jih poznamo od renesanse naprej. V zadnjem času poleg ustvarjanja na platneni nosilec veliko dela tudi na papirju, kar njegovim delom prinaša svojevrstno mehkobo. Je preizkušen in prekaljeni likovni ustvarjalec, ki nekaj da na žlahtno tradicijo in izkušnje umetniških mojstrov preteklih obdobij. Na primer, pri nekaterih “zasanjanih” krajinskih motivih je mogoče zaslediti tudi romantična občutja.

Ne glede na vse, kar Kalaš uresničuje v svojem likovnem delovanju – slikarstvu, kot ga sam imenuje, čeprav to ni slikanje s čopičem, ki bi ga umetnik držal v roki, ampak gre za slikanje z “zračnim čopičem” (air brush), ki ga vodi natančno skonstruirani stroj -, je motiv vselej pretehtan in natančno izbran. Pri tej zanimivi tehnologiji umetnik najprej izbere motiv v naravi ali ateljeju, kjer na primer portretira model, snuje akt ali tihožitje. Osnovno kompozicijo, osnovna razmerja med elementi vsekakor slikar skrbno pretehta in nato motiv zabeleži s fotografskim aparatom. Vse nadaljnje faze do končne izvedbe slike pa izvede s pomočjo omenjenega stroja. Seveda je spet bistvena vloga slikarja, ki določi, ali bo motiv izražen z eno ali več barvami, torej, ali bo slika črno-bela ali barvna. Tudi vse te odločitve so avtorske in unikatne. Tako je tudi v končni fazi narejena slika izvirno in enkratno avtorsko delo.

Bogoslav Kalaš torej natančno določi kompozicijo vsake slike in v procesu izvedbe samega motiva budno motri njeno nastajanje, ki mu sledi z matematično natančnostjo. To od umetnika zahteva sam stroj in morebitne napake lahko nastanejo samo na umetnikov račun. Za marsikoga, ki ga ne zanimajo tehnološke posebnosti tako nastalih slik, bi ta dela lahko veljala za fotografske posnetke, a so daleč od tega. Dejansko se lahko strinjamo s Kalašem, ki govori o svojih delih kot o slikah, saj to tudi so. V končni fazi je postopek odslikavanja narave in njene upodobitve na sliki identičen povsem klasičnemu postopku slikanja s čopičem, le da gre v Kalaševem primeru za tehnološko podprt proces, v katerem je on sam kot avtor nenehno navzoč oziroma brez njegovih posegov slika preprosto ne more nastati. Vse je urejeno v zlatem rezu, ki ga slikar natančno določi in izvede.

Avtor meni, da že v naravi obstajajo taka razmerja in da obstajajo predvsem v psihologiji človeka. V naravi ga seveda najprej zanimajo razmerja med svetlobo in temo in ta svetlobna razpoloženja so ena izmed bistvenih prvin Kalaševih slik. Svetloba v naravi je namreč za človeka vedno pozitiven element, tisti, ki ustvarja energijo in ki nas spodbudi. Kalaš pravi: “Naše življenje je sestavljeno iz svetlobe in teme, torej iz dobrih in slabih stvari, ampak naj bi prevladovala svetloba!” Enako pomembne so za slikarja tudi barve, kajti tudi barve soustvarjajo neko razpoloženje v naravi, so prijetne za oko in jih občutljivi slikar vsekakor ne more zanemariti. Barva je Kalašu prav tako polna energije, kot je svetloba, in barve mu veliko pomenijo, nanje je v naravi še posebej pozoren.

Kalaševo svojevrstno slikarstvo nas torej animira predvsem na dva zanimiva načina, najprej, ker je v motivnem pogledu docela klasično in drugič, ker je v tehnološkem pogledu nekaj posebnega, izredno domiselnega. Ampak umetnik že dolgo časa išče tisto pravo skladnost med tema dvema prvinama in predvsem ustvarja tisto, ker je zanj harmonično in sprejemljivo. Skladnost teh različnih elementov lahko doseže le z lastnimi bogatimi izkušnjami, predvsem pa s prepričljivo oziroma pretehtano likovno govorico.

Iztok Premrov

Življenjepis

Bogoslav Kalaš se je rodil 30. 10. 1942. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam leta 1968 končal tudi specialistični študij. Od leta 1982 na Akademiji za likovno umetnost poučuje in je zdaj redni profesor. V letih 1971/72 je s sodelovanjem Vojislava Pavloviča skonstruiral stroj za slikanje, ki ga od takrat izboljšuje in uporablja pri svojem slikarstvu. Leta 2006 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjski opus.

Samostojne razstave

1968 – Atelje 68, Moderna galerija, Ljubljana
1972 – Koncertni atelje, Ljubljana
1975 – Moderna galerija, Ljubljana
1975 – Dolenjski muzej, Novo mesto
1976 – Galerija Labirint, Ljubljana
1978 – Razstavni salon Rotovž, Maribor
1982 – Likovno razstavišče Metulj, Domžale
1983 – Mala galerija, Ljubljana
1986 – Galerija Labirint, Ljubljana
1988 – Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka
1988 – Galerija Doma Ivana Cankarja, Vrhnika
1988 – Razstavišče Cicero, ČGP Delo, Ljubljana
1989 – Razstavni salon, Domžale
1995 – Mala galerija, Ljubljana
1996 – Mestna galerija, Ljubljana
1998 – Likovni salon, Celje
2004 – Analogno in digitalno, Spomeniškovarstveni center, Ljubljana
2005 – Kogojevi dnevi, Galerija Rika Debenjaka, Kanal ob Soči
2007 – Galerija Domžale, Domžale

Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.

S skupino IRWIN je sodeloval pri projektih: Slovenian Athens, L’etat, Was ist kunst Slovenia, Transnacionala.