Simon Kajtna

Galerija Lek, 7. oktober 2003 – 31. oktober 2003

Nekaj prijetnega in prijaznega je v njegovem slikarstvu. Tu in tam se pojavi tudi kak dvom. Simon Kajtna je slikar konkretnih motivov, tako krajinskih kot figuralnih, vendar je njegov likovni jezik največkrat prav na robu abstraktnosti.

Že takoj po končanem študiju na akademiji se je Kajtna odločil, da bo slikar, ki ne bo pretrgal zveze z naravo, da pa bo svoje likovne oblike stopnjeval do abstraktnega likovnega izraza.

V novejšem času je njegov pogost motiv morska pokrajina. Horizontalne kompozicijske zasnove so kot zasanjani pogledi v daljavo neskončnih razsežnosti tega mogočnega vodnega elementa. Vselej so podkrepljene z izrazito koloristično slikarsko govorico, ki ne dopušča dvoma, da izvira iz naravnih danosti, vendar si slikar jemlje popolno svobodo pri stopnjevanju izrazitosti kolorita. Kajtno zanima slikovitost sveta, vzame si čas, da jo použije in nato podoživi na platnih. V naravi odkriva zanimive ritme, valovanja, migotanja, ki postanejo predmet njegovih krajinskih podob. Razigranost, spontanost in sproščenost so tista opazna občutja, ki spremljajo njegovo morsko motiviko. Tudi tiste krajinske zadeve, ki jih z nostalgijo napolnijo naslikani čolni in ribiške barke. V Kajtnovem slikarstvu se večina stvari dogaja na dinamičnem robu prehodov iz konkretnega v abstraktno.

Kajtnova občutljivost pride do izraza tudi pri figuralnih zasnovah, ki so podobno kot krajinske usmerjene v reducirano in z abstraktnimi poudarki začinjeno slikarsko izvedbo. Telesa v prostoru so shematsko nakazana, naslikana z naglimi potezami čopiča in puščajo marsikaj odprto. To so podobe, ki lahko nastanejo v trenutku in jim pravzaprav ta hipnost daje temeljno značilnost.

Nasploh je za Kajtnovo slikarstvo značilna trenutna koncentracija, katere posledica je “ustvarjalna eksplozija”. Tako nastajajo krajinske podobe, tako nastajajo akti oziroma figuralne postavitve. Kajtnovo slikarstvo se pogosto naslanja na ploskovne elemente. Ti so vselej seveda odvisni od barvne gmote in jih slikar v končni podobi sestavi v izrazito harmonično celoto.

Del tega lahko trdimo tudi za tiste najbolj izrazite figuralne kompozicije, tako imenovane angele, ki se jih Simon Kajtna loti od časa do časa. Pri angelih se lahko spomnimo trditve, da se v njegovem slikarstvu kdaj pa kdaj pojavi dvom. Ta je vsebinski in ne formalen. Od kod angel, zakaj pada, zakaj se zvrača nemočen z neba? Lahko bi se spomnili stare ikonografske teme krščanskega sveta o padlih upornih angelih, ki postanejo pod Luciferjevim vodstvom seme zla, morda pa je ta povezava pretirana. Morda gre za povsem drugačno simboliko. Vsekakor Simon Kajtna z angelskimi liki izraža neko slutnjo lastne nemoči, morda tudi takšne, ki je splošno človeška. Če je na eni strani neutruden občudovalec pokrajine, ki jo neguje in brani pred negativnimi vdori, potem si v tem angelskem liku jemlje drugačno pravico, pravico do priznanja naše šibkosti in pravico do samoizpovedi. Zato ti liki niso tako barviti in optimistični, a so slikarsko doživeti in pristni.

Kajtnovo slikarstvo je predvsem poklon veliki naravi, ki nas obdaja in daje smisel, je poklon umetnosti, ki nas plemeniti, in je poklon človeku, ki poskuša med njima poiskati harmonijo.

Iztok Premrov

Življenjepis

Simon Kajtna, rojen 23. oktobra 1971 v Trbovljah, je leta 1997 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Andreju Jemcu.

Nagrade
1996 | študentska Prešernova nagrada
1996 | odkupna nagrada galerije Ivan Napotnik, Velenje
1997 | univerzitetna Prešernova nagrada za študente
1997 | odkupna nagrada ekstempore Rudnika lignita Velenje, Velenje
1997 | odkupna nagrada galerije Ivan Napotnik, Velenje
1997 | odkupna nagrada ekstempore, Muljava
1998 | odkupna nagrada ekstempore, Piran
2000 | velika odkupna nagrada ekstempore, Piran
2001 | odkupna nagrada ekstempore Rudnika lignita Velenje, Velenje

Kajtna zelo uspešno združuje videnja, vedenja in znanja o številnih slikotvornih temah, ki jih v praksi povsem podreja svojemu pojmovanju likovnega dela. Slikarska govorica njegovih del nam tako razodeva zelo osebno pojmovanje, a hkrati jezikovno logične transformacije izbranega motiva. Med KAJ in KAKO na sliki je KAJ uresničen, je jasno berljiva slikarska občutljivost soglasja. Ta se še posebej kaže v izrazito selektivni uporabi obsežnega likovnega znanja, s katerim preudarno razpolaga. Za izbrano vsebino posega le po tistih nujno potrebnih sredstvih, ki mu izrazno podkrepijo obliko. Na ta način uresničuje pomembne likovne celote, ki pričajo o zanimivem in vrednem slikarskem temperamentu, razpoznavnem po lastnem slikarskem rokopisu.

(Andrej Jemec ob podelitvi univerzitetne Prešernove nagrade za študente)

Simon Kajtna

Življenjepis

Vprašajte nas