Zdenko Huzjan

Galerija Lek, 5. – 29. februar 2008

Z odprtja razstave del Zdenka Huzjana

V torek, 5. februarja, tik pred slovenskim kulturnim praznikom in v njegovo počastitev, je v Galeriji Lek potekalo odprtje razstave del pod skupnim naslovom “Zapestja”. Svoja dela je predstavil prof. Zdenko Huzjan, akademski slikar, grafik, kipar in literat, ki je ob tej priložnosti prebral tudi nekaj pesmi iz svoje najnovejše zbirke pesmi, ki je tik pred izidom.

Ustvarjanje priznanega umetnika, dobitnika številnih prestižnih priznanj na likovnem področju pri nas – nagrade Prešernovega sklada, Jakopičeva in Župančičeve nagrade – je predstavil Iztok Premrov.

V kulturnem programu smo lahko prisluhnili dvema mladima vrhunskima glasbenima umetnicama, violinistkama Maji Savnik in Barbari Fanedl. Študentki na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dobitnici številnih nagrad, svoje znanje izpopolnjujeta prof. Primožu Novšaku.

O času

Srečanje z zrelim delom akademskega slikarja Zdenka Huzjana, profesorja Univerze v Ljubljani, je vselej izziv, saj nas avtor iz obdobja v obdobje preseneča z novimi stvaritvami in ciklusi podob, ki jih uveljavlja s prepričljivo izpovedno neposrednostjo ter močjo.

Njegovo dolgoletno vztrajanje v figuralnem slikarstvu (antropomorfne, včasih tudi živalske podobe – “Živalice”, “Gnezdilci” in druge prispodobe Varnih zavetij) je njegova prepoznavna ikonografija, eksistenčna izkušnja, kjer ima podoba glave, z obraznimi podatki, kot najbolj prepoznaven znak vselej nosilno vlogo. Slikar je ves čas ustvarjanja v raziskovalnem dvogovoru z naslikanimi telesi in tako razkriva lastna duševna stanja, predvsem svoj odnos do sveta ter življenja v njem. Pojavnost življenja je zanj vodilo za doseganje prepričljive in trdne likovne rešitve.
Slikarja od nekdaj privlačijo okrogline teles, telesnost sveta, ki ga razume kot popolno in zato tudi neizčrpno formo ter likovno materijo, kar nadgradi z značilnim “telesnim” koloritom in svetlobo, obenem pa, kot pravi sam, ga vselej prevzame odhajanje, zasvet, predanost minevanju in zaupanje v razsanjanost sveta.

Slikarjeva bivanjska razmišljanja na eni strani (tudi pisanje poezije), na drugi strani pa prepuščanje spontanim vzgibom in potezam v procesih slikanja, skiciranja ter snovanja so tiste osnovne nepogrešljive sestavine, ki mu omogočijo končni rezultat: sliko, risbo, grafiko in občasno še modeliranje v glino. Umetnik torej svoje poglede uresničuje na več načinov, telo pa je vsekakor tista središčna točka, okoli katere se vrti njegov osebni ikonografski svet.

Huzjanova telesa pripovedujejo zgodbe iz notranjosti navzven. V njih se prepleta nešteto različnih doživetij, ki se kot prosojne tančice nalagajo druga na drugo. Nastajajo in rastejo iz subtilno naslikanega prostora, ki ni povsem opredeljen, čeprav je za njimi slutiti panonsko ravan oziroma vzdušje. Umetnik vanj z zanesljivo roko polaga svoje sanjske podobe in sam trdi, da se naslikana figura lahko nanj zanese, da jo bo popeljal v njeno neskončnost.

V novejšem času se v Huzjanovih delih vse bolj pojavljajo človeške podobe sklonjenih glav, ki ponazarjajo obliko nemoči pred časom in kakor da se rojevajo v svet, ki jim ni naklonjen in ki jih vse bolj preizkuša.

Huzjan na te izzive odgovarja umirjeno, saj, kot pravi sam, verjame v celovitost in enost sveta. Njegove podobe zdaj povezuje oblika intimizma. Motiv družine prihaja sam od sebe, nanj se odziva izrazito čustveno, impulzivno. Podobe se vrstijo skorajda nezavedno in rodijo se šele takrat, ko je odstranjeno vsako zavedanje, ko se avtor spoji s temo na platnu, ko se z njo povsem poistoveti. Huzjanov kolorit je ves čas umirjen in se dosledno navezuje na barvo telesa. Kontraste in dramatične učinke dosega po robovih, telesa “obvisijo” v prostoru slike, pred podobo neskončnosti se vzpostavlja drama našega skupnega bivanja. Kljub stopnjevanju svetlobe slikar vzpostavlja v slikovnem prostoru deloma ploskovit, modernistični princip, kjer prihaja do prostorskih preobratov, lebdenja, prerezov, značilne teže, znakovnih pomenov in dinamike, mehčanja in ekspresivne risbe v telesu barve.

Huzjanov slikarski svet je vsakič zagoneten in nenavaden v odmikanju in osvobajanju od pripovednega. Slikar ne poskuša ustvariti verističnih form, čeprav se oplaja z vizualnimi vtisi iz vidnega sveta in na svoj način tudi naslika, kar je doživel in podoživel v “resničnem” svetu. Kakor da gre za obliko sočutja in razumevanja sveta ali morda za iskanje ljubezni in odrešitve. Slikar se vseskozi zaveda naše skupne minljivosti, znamenja starikavosti in oslabelosti naslikanih figur, ki se jih je dotaknil čas, vendar sočasno osvobaja naš strah in verjetje v celovitost.

Iztok Premrov in Zdenko Huzjan

Zdenko Huzjan

Zdenko Huzjan se je rodil 13. septembra 1948 v Lendavi. Leta 1972 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, na Oddelku za slikarstvo, pri prof. Gabrijelu Stupici in v letih 1972-1974 nadaljeval študij na specialki za slikarstvo iste akademije pri prof. Janezu Berniku. Univerza v Ljubljani mu je leta 1988 podelila priznanje umetniških del in ga še istega leta izvolila za docenta ter leta 1997 za rednega profesorja za slikarstvo in risanje. Je predavatelj za slikanje in risanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za likovno pedagogiko.

Huzjan je prepoznaven kot slikar (pregledna razstava slik, Moderna galerija Ljubljana; pregledna razstava risb, MGLC, Galerija Tivoli, Ljubljana), grafik (pregledna razstava grafik, lesorezov, Umetnostna galerija Slovenj Gradec) in deloma kot kipar. Dejaven je tudi kot literat, kot pesnik in esejist.

Pomembnejša literatura o avtorju:

• Nadja Zgonik: “Zdenko Huzjan”, 174 str., ilustr., Monumenta Pannonica, Pomurska založba, 2001.
• Robert Inhof: “Zdenko Huzjan”, 68 str., ilustr., Galerija Murska Sobota, 2000.
• Andrej Medved: “Zalézenost upodobitve”, V: Zdenko Huzjan, Pregledna razstava, Moderna galerija, 1995, Ljubljana.
• Marko Košan, “Zdenko Huzjan, lesorezi 1983-1993”, Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, 1994.
• Breda Škrjanec: “Razkošje tišine”, V: Zdenko Huzjan, Pregledna razstava risb, Mednarodni grafični likovni center, Galerija Tivoli, Ljubljana, 2000.
• Drago Jančar: “Podobe iz predvednosti”, V: Zdenko Huzjan, Pregledna razstava, Moderna galerija, 1995, Ljubljana.
• Aleš Šteger: “Oreh”, V: Zdenko Huzjan, Pregledna razstava risb, Mednarodni grafični likovni center, Galerija Tivoli, Ljubljana, 2000.

Nagrade in priznanja (izbor)

Za svoje delo je prejel 28 nagrad in priznanj. Med njimi je treba posebej omeniti nagrado Prešernovega sklada, 1988, Jakopičevo nagrado, 2002, in Župančičevo nagrado, 2005.