Seid Hasanefendić Trabzon

Galerija Lek, 12. april 2007 – 26. maj 2007

Nazaj k prvinskosti slikarstva

Vsako leto v Galeriji Lek gostimo umetnika iz tujine, iz države kjer imamo tudi svoja predstavništva. Dosedaj smo gostili že umetnike iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, tokrat, v četrtek, 12. aprila, pa je bil naš gost Seid Hasanefendić Trabzon, akademski slikar iz Sarajeva.

Gostiteljica večera, predsednica uprave Leka Janja Bratoš je v svojem nagovoru gostom posebej izrazila veselje ob pripravljeni razstavi in zahvalo avtorju, da se je odzval našemu povabilu. Poudarila je, da nas z Bosno in Hercegovino vežejo tako poslovne vezi, ki so prav toliko stare kot Lek, torej okroglih 60 let, kot tudi posebne medčloveške vezi, ki so se stkale med vojno v tej državi, ko smo se tudi v Leku trudili, da bi tamkajšnjim prebivalcem pomagali po svojih najboljših močeh.

O delu akademskega slikarja Seida Hasanefendića Trabzona je spregovoril likovni ktitik profesor Sulejman Bosto. Kaj je bistvo ustvarjalnega kreda avtorja? Profesor Bosto predvsem meni, da avtor vrača slikarstvu njegovo osnovno bit, da se s svojimi deli vrača k prvinskosti slikarstva. “Hasanefendićev slikarski svet moramo torej razumeti in prepoznavati kot plod dosledne slikarske prakse in slikarskega jezika, ki ohranja in čuva čast “dobre stare vizualne in likovne kulture.” je prepričan prof. Bosto.

Akademski slikar Seid Hasanefendić Trabzon tokrat prvič samostojno razstavlja v Sloveniji, razstavljena dela pa so izbor njegovih reprezentativnih del. Ker je to njegova prva samostojna razstava v Sloveniji je, kot je povedal na odprtju, to zanj posebna odgovornost. S svojimi deli si želi, tako kot vedno doslej, ustvariti posebno polje komunikacije, odpreti pretok energije med svojim ustvarjanjem in dojemanjem tistih, ki jim je likovno ustvarjanje blizu in ljubo.

Razstava del sarajevskega avtorja bo na ogled do 26. maja 2007. Vabljeni.

Seid Hasanefendić Trabzon

Rojen je bil v Brčkem, BiH, leta 1935. Po šestem razredu gimnazije se je vpisal na sarajevsko šolo za uporabno umetnost in tam študiral kiparstvo ter zidno slikarstvo. Po končanem šolanju je bil grafični in tehnični urednik otroških in mladinskih revij, delal pa je tudi kot novinar. Leta 1961 se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu in tam diplomiral pri profesorju Albertu Kinertu. V Zagrebu je bil sprejet v Društvo uporabne umetnosti Hrvaške in tam se je začela njegova pot umetnika in razstavljavca.

Po vrnitvi v Sarajevo zelo aktivno dela kot likovni umetnik, slika in razstavlja, ukvarja pa se tudi z grafičnim oblikovanjem. Po ustanovitvi sarajevske Akademije likovnih umetnosti je dobil kot predavatelj na akademiji naziv docent, bil pa je tudi predstojnik katedre ter oddelka in dekan akademije. Med letoma 1994 in 2000 je bil vršilec dolžnosti direktorja Umetniške galerije Bosne in Hercegovine, zdaj pa je redni profesor Univerze v Sarajevu.

Razstavljal je na mnogih skupinskih razstavah doma in v tujini, veliko pa tudi samostojno, in sicer v Zagrebu, na Dunaju, v Parizu, Strasbourgu, Kölnu, Kasslu, Münchnu, Carigradu, Ankari, Izmirju, Bursi, Ferrari, Rimu, Modeni, Ženevi, Dubaju, Starnbergu in Dohi, pa seveda v Sarajevu.

Naslov:
Sarajevo, BiH
Hasana Sušića 17
Telefon: +387 33 440 144, +387 61 216 122
Elektronski naslov: hsnf@bih.net.ba

Slikarske Imaginacije Seida Hasanefendića

Seid Hasanefendić, čigar enkratno in plodovito delo ima svoj izvor, rojstvo in razvoj ter svojo likovno govorico in pomene, skratka svoje korenine v modernem bosansko-hercegovskem slikarstvu, se nam na tokratni razstavi predstavlja z izborom svojih reprezentativnih likovnih del. Ta izbor je plod bogate umetniške izkušnje in svojevrstne umetniško-slikarske sublimacije človeške praizkušnje sveta. Tu mislimo tisto izkušnjo, ki je tako rekoč praizvor vsakega slikarstva, izkušnjo, pri kateri se svet človeku kaže in odpira kot vidno-svetlobni horizont, slikar pa je tisti, ki gleda in vidi ta svet ter se nanj odziva in se tako vzpostavi kot "homo pictor" – slikajoči človek. Drznil bi si reči, da je Hasanefendićevo slikarstvo glede na njegov svojevrsten avtorski rokopis, ki ga zaznamuje neka posebna temeljna občutljivost, zvesto temu prej nakazanemu, recimo mu eksistencialno-antropološkemu slikarskemu postulatu. Skladno s tem postulatom, s tem miselnim izhodiščem se Hasanefendićeva interpretacija sveta izraža v čistem jeziku slikarstva, kot vizualno in likovno odpiranje sveta, čigar slikanje ostaja zvesto kriterijem in normam tradicionalnega slikarstva.

Tako razumljen izvor slikarstva predstavlja temelj Hasanefendićevega slikarstva in njegov koordinatni sistem. Tu imamo v mislih tisto slikarstvo, ki ni kapituliralo pred sodobnimi konjunkturami in usmeritvami sodobne umetnosti, v kateri so, kot vemo, ukinjeni tradicionalen pojem slike, tradicionalni metje ter tradicionalna organska enotnost slike in slikarskega jezika.

Hasanefendićev slikarski svet moramo torej razumeti in prepoznavati kot plod dosledne slikarske prakse in slikarskega jezika, ki ohranja in čuva čast "dobre stare vizualne in likovne kulture". Hasanefendićev slikarski izraz predstavlja čisto artikuliran, izražen slikarski jezik, ki se svobodno, prilagodljivo in hedonistično prepušča že preverjenim slikarskim sredstvom in medijem. Tako se Hasanefendićevo slikarsko srečanje s svetom prelije v prepoznavno avtorsko izpoved.

Hasanefendić, ki je s svojo umetniško generacijo z bogatim izraznim registrom oblikoval fiziognomijo modernega bosansko-hercegovskega slikarstva, se nam torej predstavlja kot avtor verodostojnega slikarskega metjeja, ki je svojo slikarsko metodo in tehniko razvil v suvereno znanje.

Tisti "kako" tako najde svojo nujno komplementarno dimenzijo pri tistem "kaj" slikarjeve pripovedi. Pripovedne vsebine Hasanefendićevih slik so namreč globoko ukoreninjene v kulturološkem oziroma kulturnem kontekstu, v katerem je to slikarstvo nastalo in iz katerega črpa energijo in umetniške spodbude. Hasanefendić s svojim človeškim in umetniškim bistvom tako evocira, torej oživi vsebine lastnega kulturnega spomina in izrazi lastno kulturno identiteto. Ta odziv, ta evokacija, ta spominska oživitev pa seveda ne ostaja zgolj na ravni preprostega opisa oziroma orisa, temveč se izraža v aktiviranju simbolnega potenciala bosansko-hercegovske kulture. Tako avtor uporablja bogat nabor simbolov, v katerem ima osrednje mesto "nišan" kot nagrobno obeležje. S tem obeležjem se pred nami odpira eksistencialno-metafizična saga o človeški minljivosti, o odnosu med nebom in zemljo, o "gravitacijski" moči zemlje, o prosojni brezmejnosti neba (in nebes), o svetlobi in temi, o (nad)realnem odru sveta, o obilju svetlobe – barv svetovnih pejsažev itd.

Poleg teh mogočih asociativnih povezav, h katerim nas spodbuja Hasanefendićevo slikarstvo, nam slikarjevi imaginarni prizori ponujajo tudi nekaj povsem elementarnega (in danes morda pozabljenega) – čisto radost gledanja in videnja, če hočete čisto vizualno lepoto sveta.

prof. Sulejman Bosto