Hana Stupica – Ilustracije

Na mednarodni praznik žensk smo v torek, 8. marca, odprli razstavo ilustracij Hane Stupica.

Z odlomkom iz knjige Rokavička, ki jo je ilustrirala Hana Stupica, je goste v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc in poseben pozdrav namenila avtorici razstave Hani Stupica, eni najmlajših dobitnic nagrade Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije.

O umetnici in njenih koreninah je povedal Iztok Premrov, umetnosti zgodovinar in likovni kritik, ki je mlado ilustratorko Hano Stupica povabil, da je tudi sama povedala nekaj besed o svojem ustvarjanju.

Z glasbenim nastopom sta goste razveselila sopranistka Nataša Zupan in pianist Nejc Lavrenčič.
Več o razstavi in delu umetnice je v zloženki k razstavi zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov:

Če pri kom izmed mlajših slovenskih ilustratorjev in ilustratork lahko govorimo o nadaljevanju družinskega umetniškega izročila, to gotovo velja za Hano Stupico, eno najmlajših dosedanjih dobitnic nagrade Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije. Njena babica, Marlenka Stupica, je bila iz generacije prvih študentov ljubljanske likovne akademije, na kateri je več kot trideset let poučeval Hanin ded Gabrijel Stupica, eden izmed vodilnih slovenskih slikarjev 20. stoletja. In končno, Hanina mati Marija Lucija je s svojim ilustratorskim opusom globoko zaznamovala slovensko ilustracijo z izrazito avtorsko razpoznavnimi umetninami. Z likovno umetnostjo je Hana Stupica torej živela od ranega otroštva in, čeprav si je najprej želela drugačno ustvarjalno izkušnjo, ji je ilustracija vendarle ponudila doslej pravi življenjski cilj. Prevladale so trdne korenine družinskega izročila, ki pa so jo tudi usmerile v iskanje kakovosti in izvirnosti lastnega ustvarjanja v slikovitem svetu ilustracij.

Hana Stupica je predstavnica generacije, ki je rastla ob sodobnih elektronskih medijih in računalniku. Navdušena nad fotografijo, animacijo in novimi oblikami vizualnih umetnosti v svoje ilustracije vnaša svojevrstno svežino in živahno, skoraj filmsko postavitev posameznega prizora. Seveda jo zna združiti z žlahtnim izročilom preteklih umetnostnih obdobij. Sama pravi, da sta bili njeni predhodnici (babica in mati) drugačnih izhodišč, morda bolj slikarskih, zanjo pa je ilustratorsko delo bližje oblikovanju in novim medijem, predvsem pa trdi, da je to najprej obrt. Seveda je pri mladi ilustratorki navzoča stalna želja, da bi napredovala v vseh pogledih, saj jo zanimajo animacija, lutke in kostumografija, oblikuje tudi plakate. Svoje znanje odkriva in bogati v knjigah, hkrati pa nenehno brska po spletnih straneh, išče teme, brska po svetu živali, skratka, kot mnogi mladi zbira in kopiči za svoje delo potrebne informacije in si z njimi širi svoje obzorje. Hkrati je tudi prepričana, da če te ni na netu, »ne obstajaš«.

Njeno ustvarjalno vodilo je, da dela zase, da ne dopušča vplivov od zunaj, vedno izhaja iz svojih predstav in jim sledi od osnovne zamisli do končnega cilja. Želi nadzirati svoje ustvarjalno početje, ki temelji na odločnih predstavah: »Zdi se mi, da če znaš dobro definirati, zakaj si nekaj naredil tako, kot si, potem ni več problemov. Sebi poskušam biti ves čas zvesta, in če imam na začetku nekega dela jasne vizualne predstave, potem ni težko vsega izpeljati v pravi smeri.« Seveda pa so bili za ta trdni ustvarjalni položaj dobrodošli vzgledi, ki jih je našla v maminem ustvarjalnem delu. Tam je vzniklo zanimanje za kostumografijo, tam se je kalil odnos do žlahtne slikarske tradicije kot klasične umetnosti. Hano nekako skrbi, ker sodobna ilustracija izgublja te likovne prvine, in jih zato na svoj način poskuša oživiti v svojih ilustracijah. Veliko pozornosti namenja risbi, ki je, vsekakor, avtorjev rokopis, za svoje ilustracije ne pripravlja skic, ampak si prizadeva kreniti naravnost h končnim rešitvam: »Prva podoba, ki jo imam v glavi, je tudi moja zadnja pri neki ilustraciji!« Težnja k popolnosti je nenehno navzoča pri njenem delu, izhaja pa iz tiste prvotne predstave, ki je zanjo tudi dokončna. Lahko opazimo ta njen svojevrstni perfekcionizem, ki seveda temelji na dolgi predzgodbi in na nenehnem vztrajanju pri iskanju najbolj učinkovite likovne rešitve. Gre za svojevrsten splet intuitivnega in hkrati čustveno poglobljenega sveta ter hitrih, a premišljenih potez, ki imajo jasno izhodišče in zato tudi jasen cilj. To od umetnice vsekakor terja, da je resnično prepričana vase in v vse, kar ustvarja.

Biografija

Hana Stupica se je rodila leta 1988 v Ljubljani. Uspešno je končala Likovno gimnazijo, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (2006), nato se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je pred diplomo. Doslej je svoja dela razstavljala na skupinskih razstavah doma in v tujini. S svojimi ilustracijami se je udeležila 10. in 11. Slovenskega bienala ilustracij v Cankarjevem domu v Ljubljani (2012 in 2014). Prvo samostojno razstavo je imela leta 2015 v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani. Predstavila je ilustracije iz knjige Rokavička, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga. Svoje ilustracije objavlja v revijah za najmlajše Ciciban in Cicido. Z ilustracijo je sodelovala tudi v knjigi Anje Štefan, Svet je kot ringaraja, Založbe Mladinska knjiga. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Nagrade

Na 11. Slovenskem bienalu ilustracije je leta 2014 prejela nagrado Hinka Smrekarja.

Razstava je na ogled do 15. aprila 2016.