Davorin Gros
Galerija Lek, 6. julij 2004 – 1. september 2004
Z Davorinom Grosom med oblake
Na zadnji slikarski razstavi v Galeriji Lek pred letošnjimi dopustniškimi dnevi smo gostili slikarja Davorina Grosa, nekdaj zaposlenega v Lekovem inženiringu. Zdaj že nekaj let uživa dobrobiti zaslužene upokojitve in pridno ustvarja na platnu. Da mu slikarski čopič ne da miru, smo se lahko prepričali na odprtju njegove razstave Oblaki, v torek 6. julija.
Davorin Gros se je že v času svojega službovanja ukvarjal s slikarstvom, od leta 1982 je bil tudi član Lekove likovne sekcije. Odkar pa se je upokojil, slika še bolj intenzivno in zagnano.
Na tokratni razstavi svojih del se je predstavil s podobami oblakov, s podobami težko ulovljivega vzdušja na nebu, pri čemer si pomaga tudi s fotografijami. Na torkovem odprtju razstave je o njegovem delu spregovoril likovni krtirik dr. Miroslav Juteršek in med drugim povedal:
“Oblaki slikarja Davorina Grosa imajo s svojo opisno natančnostjo svoje izhodišče tako v neposrednem opazovanju neba kot v fiksiranju stanja s fotografiranjem. Že za impresionističen način slikanja se je nebo prehitro spreminjalo in so v nasprotju s svojimi naturalističnimi težnjami morali slikarji slikati nebo po spominu. Za Grosa je poleg pogleda v nebo odločujoče vodilo fotografija, katero pa mora nujno slikarjev rokopis še dograditi.”
Kot pevska gostja je nastopila vedno izvrstna Metka Bertalanič, kulturni dogodek pa je povezovala Blažka Müller Pograjc.
Razstavo si v Galeriji Lek lahko ogledate do konca avgusta.
O avtorju
Slikarja Davorina Grosa sem ob svojem kritiškem spremljanju umetniškega dogajanja v Sloveniji spoznal kot uslužbenca Leka, še v starih razstavnih prostorih podjetja, ko je njihova likovna sekcija v tamkajšnji temni avli menze na provizoričnih panojih razobešala svoja likovna dela. Prav slikarja Grosa se še najbolj spominjam, po prizadevnosti, kot organizatorja pa tudi po ustvarjalni strani. Že takrat so njegove slike vzbujale pozornost. S poudarkom na risbi so bile tipično skladen proizvod slikarjeve mirnosti in potrpežljivosti. Nastajati so pričele že v času, ko se je moral Gros še poglabljati v službene zadolžitve v Leku, slikarstvo pa mu je bilo le hobi. Zato je sprva največ razstavljal na raznih skupinskih predstavitvah, samostojno pa je, ko se je nabralo zadostno število del, razstavljal najprej v okviru Lekovih razstavišč – leta 1994 v Hotelu Lek v Kranjski Gori, v Galeriji Lek v Ljubljani 1999, isto leto pa še v Galeriji Geoplin v Ljubljani ter v Galeriji Društva likovnih samorastnikov Ljubljana, katerega član je tedaj postal. Svojo zadnjo samostojno razstavo pa je imel v prvi tretjini meseca novembra lani (2003).
Po upokojitvi so se premočrtno glede pomembnosti stopnjevala tudi priznanja; od certifikata Zveze likovnih društev Slovenije za risbo, priznanja Društva likovnikov Ljubljana za risbo do zlate plakete Zveze likovnih društev Slovenije za risbo. Disciplinirano, v podrobnosti izvedena risba, podrejena dimenzijam realizma, je bila vsekakor najbolj izstopajoči del Grosove v dolenjsko pokrajino poglobljene likovne ustvarjalnosti. Dosti drugače ni bila naslikana krajina z barvami, predvsem motivi s pogledi na mirni tok reke Krke in na slikovite, sem in tja z zanimivimi domačijami pozidane bregove.
Po odhodu iz Leka in z možnostjo profesionalizacije razmerja do slikarstva je Davorin Gros začutil potrebo po nadgrajevanju svoje motivno in stilno že dokaj ustaljene krajinske tematike. Posebno ga je pritegnila neizmerna prostranost nenehno spreminjajočega se neba. Veličastnost oblakov na nebu. Njih spreminjanje s stopnjevanjem zagonetnosti v zakrivanju in razkrivanju nebesne oble, ki ima povsem drugačno vlogo ponoči kot podnevi, je postalo odslej težišče njegovega slikarskega zanimanja. Prostranost neba in spreminjajoče dramatične oblike oblakov so pritegovale pozornost umetnikov že od prvih pojavov krajinskega slikarstva dalje; od za nadaljnji razvoj krajine pomembnega nizozemskega renesančnega slikarja Joachima Patinirja do slavnih študij oblakov z neposrednim študijem narave in vpliva upodabljanja ozračja na nastajanje evropskega slikanja na prostem ter impresionizma znamenitega pobudnika, angleškega slikarja Johna Constabla in nazadnje do manjših študij neba tudi nekaterih slovenskih slikarjev, tako Janeza Wolfa, Matije Jame in zanesenjaških pastelov arhitekta Emila Navinška.
Oblaki slikarja Davorina Grosa imajo s svojo opisno natančnostjo svoje izhodišče tako v neposrednem opazovanju neba kot v fiksiranju stanja s fotografiranjem. Že za impresionističen način slikanja se je nebo vse prehitro spreminjalo in so v nasprotju s svojimi naturalističnimi težnjami morali slikarji slikati nebo po spominu. Za Grosa je poleg pogleda v nebo odločujoče vodilo fotografija, katero pa mora nujno slikarjev rokopis vsebinsko še nadgraditi.
Mirko Juteršek
Življenjepis
Davorin Gros je bil rojen 1930. leta v Novem mestu. Služboval je pretežno v farmacevtskih podjetjih v Novem mestu in Ljubljani. Do upokojitve je delal v Leku, in sicer v inženiringu pri projektiranju in gradnji farmacevtskih obratov in tovarn. Od leta 1982 je tudi član likovne sekcije pri kulturni komisiji podjetja Lek. Živi v Ljubljani, poleti pa na Dolenjskem ob gornjem toku reke Krke.
Naslov: Kvedrova 3, Ljubljana; tel.: 01/541 72 24 ali 01/780 65 13