Zgodbe Trajkovskega na ogled v Galeriji Lek
V torek, 10. junija, smo v Galeriji Lek odprli razstavo del makedonskega akademskega slikarja Goceta Trajkovskega.
V makedonsko vzdušje nas je že v uvodu razstave popeljal Etno duo Makedonija z ljudsko pesmijo Makedonsko devojče. Iz zasanjanosti nas je premamil glas voditeljice Blažke Müller Pograjc, ki je pozdravila vse zbrane goste, še posebej pa člane Makedonskega kulturnega društva, ki so se zbrali v velikem številu. Slikovito je dodala, da k pravemu makedonskemu večeru prispeva tudi sonce, ki je na večer odprtja sijalo, kot sijejo makedonski ljudje. Nato smo se ponovno prepustili vokalu Vesne Ristove Petrove v skladbi Kaleš Anga.
Iztok Premrov je v svojem govoru poudaril, da je za Goceta Trajkovskega bistveno, da nam njegove slike pripovedujejo neko zgodbo. In prav k temu nas je ob koncu programa, preden smo prisluhnili še zadnji skladbi Biljana platno beleše, pozvala tudi voditeljica – namreč, da prisluhnemo zgodbam slik in ljudi, ki so se zbrali na odprtju razstave.
O razstavi in delu umetnika je v zloženki k razstavi umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov zapisal:
»Goce Trajkovski si je od nekdaj želel biti slikar, a je bila njegova glavna pozornost nekaj časa usmerjena v grafiko. Po spletu okoliščin in predvsem ker nima ustreznega ateljeja za grafično dejavnost, se je zdaj popolnoma posvetil slikarstvu in slikarskemu načinu izražanja.
Lahko bi rekli, da je Trajkovski pristaš klasičnega slikarstva, čeprav v svojih delih uporablja kombinacijo akrilnih in oljnih barv. A to ni bistveno – na njegovih slikah so pomembni vsebinski poudarki, teme in sporočilnost. Sam pravi, da slikarstvo ni dobro, če ni sugestivno, če gledalca ne prevzame s tem, kar mu želi sporočiti.
Njegova novejša slikarska dela lahko razdelimo v dva sklopa. V prvem prevladuje portretistika. Trajkovski je izvrsten portretist. V ljudeh, ki jih upodablja, išče najbolj karakterne poteze. Ni mu pomembno zgolj posnemanje človeških likov, ampak rad odkriva značaje. Pri tem upodobljencev ne idealizira, ampak jih razgalja, razgalja kot osebnosti, ki so vredne njegove slikarske pozornosti in njegove umetniške radovednosti. Zanimajo ga imigranti, »ljudje, ki zamenjajo domovino in se poskušajo uveljaviti na tujem in tako v drugem okolju osmisliti svojo zgodbo«. To doživlja tudi z lastno izkušnjo in do sebe je v avtoportretu enako nepopustljiv; če je treba, prepričljivost doseže tudi z ironiziranjem.
Portreti so posebej zanimivo poglavje v njegovi umetnosti, saj so rezultat odločne in čvrste slikarske govorice, naslonjene na žlahtno izročilo mojstrov portreta iz preteklih stoletij in visokih umetnostih obdobij. Slikar se zaveda, da mora portretu danes vsekakor poiskati neko dodano vrednost, če želi biti aktualen in v koraku z dogajanjem v sodobni likovni umetnosti.
Povsem drugačne od portretnih podob, ki jih Trajkovski naslanja na izkušnjo slikarskega realizma, so kompozicije, ki bi jih lahko označili za nadrealistične. Umetnik z njimi spaja dva svetova, enega, ki je skoraj na robu abstraktnosti, in drugega, ki razkriva nadrobnosti konkretnega sveta, njegove okruške. Umetnik je večkrat v vlogi razlagalca svojih sanj, svojih najglobljih občutij, tudi najbolj tesnobnih. Brska po zablodah sedanjih globalnih sistemov in jih primerja s preteklimi, zgodovinskimi. Te teme so na prvi pogled rahlo grozljive, so dramatične, dogajajo se v nekem neopredeljivem prostoru. Okruški sveta so lahko tudi človeški udi in glave, ki brodijo po premešanih gmotah zgodovine in sedanjosti. Gledalcem, ki vstopamo v te sugestivne podobe, se zdi, da se pred nami odpirajo neskončni prostori, podobni kozmičnim, in da v tem popotovanju skozi prostor in čas lahko doživljamo tudi del lastne usode.
Avtor razlaga, da svoje podobe gradi na specifičen način. Najprej se ukvarja z osnovo, ki je zanj nekakšna prispodoba kaosa. Nato se prepusti razmišljanju o tem, kako sliko nadaljevati. In ko se mu pojavi človeška figura, se zgodba razplete sama od sebe. Goce Trajkovski opira svoje likovne pripovedi na trdno slikarsko znanje in s tem poskuša doseči tudi temeljno prepričljivost. In, kot rečeno, glavno vrednoto vidi v sugestivnosti naslikane podobe.«
Goce Trajkovski
Rojen v Bitoli, Makedonija, leta 1982.
Diplomiral je na Fakulteti za likovno umetnost v Skopju leta 2006, na oddelku za grafiko, pri prof. Dimitarju Malidanovu, magistriral je na ALUO v Ljubljani leta 2010, na oddelku za grafiko, pri prof. Lojzetu Logarju.
Član Društva likovnih umetnikov Bitole (DLUB) in Društva likovnih umetnikov Makedonije (DLUM) od leta 2009.
Živi in dela v Ljubljani.
Samostojne razstave:
- 2013, Ljubljana (Slovenija) – Stekleni atrij mestne hiše
- 2012, Skopje (Makedonija) – Galerija KIC
- 2011, Bitola (Makedonija) – Galerija DLUB
- 2011, Ljubljana (Slovenija) – Galerija KOŽ
- 2010, Bitola (Makedonija) – Galerija DLUB
- 2010, Ajdovščina (Slovenija) – Galerija Hodnik
- 2010, Split (Hrvaška) – Galerija Kula
- 2009, Bitola (Makedonija) – Galerija Magaza
- 2009, Ljubljana (Slovenija) – Galerija Srečišče
- 2008, Ljubljana (Slovenija) – Galerija Geoplin
- 2008, Polhov Gradec (Slovenija) – Graščina Polhov Gradec
- 2007, Ljubljana (Slovenija) – Galerija KOŽ
- 2007, Kranj (Slovenija) – Galerija Pungert
- 2007, Ljubljana (Slovenija) – Knjižnica Jožeta Mazovca
- 2006, Ljubljana (Slovenija) – Stekleni atrij mestne hiše
- 2001, Evora (Portugalska) – Galeria Teoartis
Sodeloval je na več kot tridesetih skupinskih razstavah doma in v tujini.
Likovne kolonije:
- 2013, Kampel (Slovenija), mednarodna likovna kolonija Kampel 2013
- 2010, Split (Hrvaška), mednarodna likovna kolonija Mediteran 2010
- 2010, Bitola (Makedonija), mednarodna likovna kolonija De Niro 2010
- 2008, Trogir (Hrvaška), mednarodna likovna kolonija Mediteran 2008
- 2007, Krvavec (Slovenija), mednarodna likovna kolonija Krvavec 2008
- 2007, Trogir (Hrvaška), mednarodna likovna kolonija Mediteran 2007
- 2007, Peroj (Hrvaška), mednarodna likovna kolonija Peroj 2007
- 2004, Kosjerič (Srbija in Črna gora), 3. International Art Camp Kosjerič
Nagrade:
- 2010, Skopje (Makedonija), nagrada za slikarstvo mali format »Dimitar Pandilov« (DLUM)
- 2010, Bitola (Makedonija), nagrada »Borislav Traikovski« (DLUB)
- 2009, Bitola (Makedonija), nagrada »Borislav Traikovski« (DLUB)
- 2005, Skopje (Makedonija), nagrada Fakultete za likovno umetnost Skopje za najboljši uspeh med študijem na oddelku za grafiko
- 2004, Skopje (Makedonija), nagrada za grafiko »Dragutin Avramovski – Gute«
Priznanja:
- 2013, posebno priznanje na 33. ex temporu Podoba Ljubljane
- 2007, priznanje na 27. ex temporu Podoba Ljubljane
Ogled razstave je podaljšan do 3. oktobra 2014.