Hrvaški akademski slikar Dražen Turković v Galeriji Lek

19. aprila smo v Galeriji Lek odprli razstavo slik hrvaškega akademskega slikarja Dražena Turkovića.

Večer je potekal v prijetnem vzdušju z voditeljico Evo Longyka Marušič, ki ga je z glasbo popestrila skupina Zagšmalit.

Zagšmalit glasbeni sestav, ki se ob različnih priložnostih loteva vedno aktualnih ljudskih pesmi na morda malo “svoj” način. Ta “svoj” način pa je kljub vsemu dovolj blizu različnim glasbenim pričakovanjem. Zelo radi odkrivajo vsebino in sporočilnost vsake pesmi posebej, ali pa kakšen zanimiv detajl, ki ga poskušajo še posebej intenzivno glasbeno “izrisati”. Člani Mirjam, Kruno, Peter in Matej prihajajo iz različnih “vetrov” Slovenije, zaradi tega pa tudi nosijo zanimivo ime. Kakšno, pa vam lahko ob priliki povedo kar sami. Obiskovalcem Galerije Lek so to že razkrili.

Voditeljica se je tudi v imenu gostitelja farmacevtske družbe Lek zahvalila umetniku, da se je odzval povabilu za razstavo svojih del v Galeriji Lek.

Slikarja je predstavil likovni kritik in umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, v zloženki k razstavi pa je o delu umetnika zapisal:

»Bujno mediteransko okolje s slikovitimi krajinskimi podobami in z večno zeleno vegetacijo ponuja hrvaškemu slikarju Draženu Turkoviću, ki živi na obrobju zgodovinskega mesta Pulja, vsekakor dragocene pobude. To dokazuje, da občutljiv likovni umetnik lahko še danes najde svoje zatočišče v tihi ali pa tudi dramatični naravi, v stiku z njo se mu porajajo ustvarjalne asociacije, ki jih nato izrazi s svojo specifično likovno govorico.

Velik sklop Turkovićevih novejših slikarskih del se evidentno ukvarja s specifiko vegetabilnih form, ki jih slikar odkriva v svojem okolju, seveda pa se to dogaja na poseben način, predvsem z iskanjem določene simbolike. Tesni prepleti gostega grmičevja, tako imenovane makije, ki so za človeka na trenutke skoraj neprehodni, v umetniku zbujajo občutke neke varnosti, pod okrilje katere se lahko zateče, in mu hkrati zbujajo želje po spoznanju, kaj je onkraj, zunaj tega »zaprtega vrta« (hortus conclusus). Ikonografski vzorec tako imenovanega »zaprtega vrta« sega daleč nazaj v srednjeveško umetnost in je povezan s konkretno sakralno vsebino. V Turkovićevem slikarstvu dobiva drugačen, simboličen pomen, predvsem pa avtorju omogoča temeljito raziskavo optičnih pojavov, ki jih ustvarja svetloba s svojim nemotenim prehajanjem iz enega prostora oziroma predela krajine v drugega. Seveda je slikar daleč od realističnega odslikavanja narave, zanimajo ga globlji vzroki konkretnih pojavov, ki jih izraža z govorico, bližjo abstraktnosti. Izrablja slikarska sredstva, znana iz obdobja tašizma, to je driping (nanašanje barve s škropljenjem barvnih kapljic), oziroma elemente naključnih, silovitih nanosov barve in gestualnosti. Vse to tvori neko izjemno razgibanost in dinamiko na njegovih platnih ter hkrati razpoznavnost elementov Turkovićevih slikarskih kompozicij, abstrahiranih prispodob slikarjevih doživetij v naravi. Jasno, da so barve ob tem izrazite, kajti najti pravo zvenenje svetlobe v tem opazovanem mediteranskem svetu in to potem adekvatno upodobiti terja samo po sebi izrazite in intenzivne barvne poudarke.

Dražen Turković se v tem svojem svetu giblje od motiva do motiva tako, da opazuje naravne vzorce in jih poskuša izraziti na čim bolj abstrakten način. Zlasti uspešen pri tem je, ko obravnava podrobnosti, ki jih poveča in jim da neki nov, dodaten pomen. Zanj je značilno iskanje svetlobnih prehodov iz enega prostora v drugega. Vselej ga zanima igra med dvema prostoroma, kam se odpira pogled: navzven ali navznoter. Zanima ga torej relativnost prostorskih razsežnosti, ki jo poskuša izražati na svojih podobah. Te vsekakor temeljijo na raziskovanju narave, vegetacije, gibanj svetlobe in drugih energij, na primer vodnega toka. Pri slednjem izbere motiv vodne gmote, ki se pretaka čez jez, in s tem spet obudi učinek »enega in drugega prostora«. Avtorja je v preteklosti v to poigravanje s prostori povlekel motiv okna, ki mu je seveda lahko ponudil in omogočil upodobitev lastnega prehajanja iz notranjega v zunanji svet ter obratno. Pomembno je, da umetnikovo oko venomer išče pot naprej in spontano odkriva nove svetove, nove motive. Slikar pravi: »To je tako, kot če si žejen, popiješ vodo in se ne sprašuješ, zakaj.«

Dražen Turković

Dražen Turković se je rodil leta 1950 v Pribanjcih ob Kolpi blizu Bosiljevega. V Ljubljani je končal Srednjo šolo za oblikovanje, nato je študiral slikarstvo na akademiji za likovno umetnost Brera v Milanu, kjer je diplomiral leta 1975. Že v času študija je deloval v grafični delavnici Sciardelli in sodeloval z uglednimi italijanskimi grafiki (F. Melotti, R. Crippa, L. Crippa, K. Platner, G. Dova, L. Minguzzi).

Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko, digitalno grafiko in oblikovanjem. Od leta 1974 sodeluje na skupinskih razstavah oziroma razstavlja samostojno. Sodeloval je na Ars Histriae, zagrebškem Salonu mladih in puljskem Salonu, Bienalu mladih na Reki. Udeležil se je kolektivnih razstav v Milanu, Comu, Rovinju, Zagrebu, na Reki, v Piranu, Parizu, Langenfieldu, Trieru, Veroni in Padovi. Samostojno je večkrat razstavljal v Pulju, Zagrebu, na Reki in v Rovinju. Dobil je več nagrad na domačih in tujih razstavah. Od leta 1976 je član Hrvaškega društva likovnih umetnikov. Živi in dela v Pulju.

Razstava je na ogled do 10. junija 2011.