Anton Dolenc

Galerija Lek, 5. julij – 17. avgust 2005

V torek, 5. julija 2005 je v Galeriji Lek potekalo odprtje razstave slik zdravnika in slikarja prof. dr. Antona Dolenca, ki je v mesecu juniju praznoval svojo 75-letnico.

“Da se je slikar Anton Dolenc poklicno usmeril v medicino, čeprav je že v mladosti kazal svoje nagnjenje do umetniškega ustvarjanja in da je kasneje svojo nadarjenost uspel prepričljivo uveljaviti z uvrstitvijo med člane poklicno šolanih likovnih ustvarjalcev, si lahko razložimo iz poklicev njegovih staršev. Kmalu je namreč spoznal, da je od umetnosti veliko težje živeti kot od zdravstvenih uslug, čeprav je oboje plemenito delo in v dobro ljudi. V bistvu se Anton Dolenc nikoli ni odpovedal likovni ustvarjalnosti. Ob uspešni medicinski (univerzitetni) karieri je znal in zmogel ustvarjalno izpostaviti tudi svoj slikarski talent. Kot umetnik si je izbral slikarsko področje, ki je bilo tudi njegovemu poklicu in življenjskim izkušnjam najbližje – povezanost s človekom” je med drugim povedal umetnostni zgodovinar prof. dr. Mirko Juteršek. Njegovo desetletno spremljanje človeške nravi in s tem povezanih radosti ter tegob, ki jih je oprt na klasična slikarska izhodišča samosvoje tipiziral, ne izreka sodbe, zgražanja ali veselja, temveč zgolj beleži. Ne brez optimizma in sanjarjenja. Tako je slikar Anton Dolenc s svojim trdnim in takoj prepoznavnim načinom slikanja izoblikoval več razvojnih faz. V okviru svojega figuralnega slikarstva se je dotikal tudi v poetični poenostavljeni, jasni, čustveno osebno obarvani govorici izrazito socialnih tem, trdega dela, osebnih stisk ljudi, bede in pijanstva. Vizija temne strani življenja spremlja slikarja dejansko vseskozi. Tako se je po prikazovanju malih, sončno svetlih strnjenih obmorskih naselij kasneje prepustil groteskno monumentalnim podobam ostankov mestnih naselij in zidov v obliki ruševin s slepimi, praznimi okenskimi odprtinami, katerih zloveščnosti tudi bleščava pozlata ne more prekriti ali zbrisati.

Še vedno polne simbolizma, a povsem drugačne, vedrejše in z zaupanjem zazrte v življenje so podobe Antona Dolenca, ki so nastale v povezavi z materinstvom in delom, predvsem ribištvom. V središču dogajanja je vselej tipizirano stilizirana ženska, nedoločena, mlada in zamišljeno poduhovljena. Kljub navidezni krhkosti so v svoji pojavnosti njegove žene trdne, čeprav nekoliko odmaknjene od vsakdanjosti in torej na meji med resničnostjo in iluzijo. Zelo blizu so svetim podobam. Toda nevtralno ozadje pogosto zapolnjuje modra ploskev prostranega morja.

In prav pogled na odprto morje in v neizmernost neba, slikanje morja oziroma neba skupaj z morjem je vsekakor logičen nadaljnji korak v raziskovalnem slikarstvu Antona Dolenca. Tu vodi slikar dialog sam s seboj. Samo njegovo razmišljanje in čustvovanje je pomembno. Vpetosti v čas tu ni več. Zdaj slika, kar mu veleva duša, upodablja svoje videnje sveta ter spomine. V poglabljanju v to večno, a nenehno drugače vidljivo temo nastopa sam. Medtem ko mu človek lahko ugovarja, gre kozmos svojo pot in umetnik je tisti, ki lahko prizna njegovo veličino. Prehoda med vodo in nebom praktično ni več, pa vendar sta oba prisotna. V svoji umirjenosti si zdaj slikar Anton Dolenc z majhnimi študijami, ki so prave slikarske mojstrovine, utira pot do podob velikega oziroma iz gole nuje vse večjega formata. Pri tem ostaja slikar prepoznavno sam svoj in v sporočilu enkraten – postaja last vseh.

Program je s harmoniko popestril Janez Svečnik, ki je zaigral potpuri evergrinov, v drugem delu nastopa pa venček šansonov. Program je povezovala simpatična lekovka Tina Rovanšek. Razstavo si lahko ogledate do 17. avgusta 2005.