Damijan Stepančič - Ilustracije

(18. 4. – 2. 6. 2017)

V torek, 18. aprila, smo v Galeriji Lek odprli razstavo ilustracij akademskega slikarja Damijana Stepančiča

Komorni moški zbor Lek je s Prešernovo pesmijo Kam pozdravil obiskovalce. V imenu družbe Lek pa jih je pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc.

Komorni moški zbor Lek deluje od leta 1978, od leta 1992 pa je njihov umetniški vodja prof. Milivoj Šurbek. Z njim so povezani največji dosežki zbora, pevci pa nadvse cenijo tudi njegovo široko umetniško dušo. Zbor je nastopil na številnih turnejah in gostovanjih v tujini ter na raznih koncertih in slovesnostih doma.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov je predstavil Ilustratorsko ustvarjanje umetnika in ga nato povabil na zanimiv pogovor.

V zloženki k razstavi je Iztok Premrov zapisal:»Ilustratorsko ustvarjanje Damijana Stepančiča je v celoti zavezano slikarstvu in slikarskim izkušnjam. Avtor trdi, da je slikarsko znanje pri ustvarjanju ilustracij nepogrešljivo, nujno in obvezno. Pri tem seveda misli na uporabo barv in veščine slikanja z njimi, pa tudi na izrabo svetlobe kot ene temeljnih prvin nastajajočih slikanih zgodb. Stepančič namreč meni, da mora dober ilustrator znati pripovedovati s svojimi likovnimi sredstvi in ta morajo biti spet utemeljena s slikarsko izkušnjo. Večina ilustratorjev stoji pri vsakem naročilu pred temeljnim vprašanjem – kako se lotiti zgodbe, kako do potankosti prodreti v bistvo literarne predloge, kako jo čim bolj prepričljivo likovno interpretirati, kako se ji s svojim delom postaviti ob bok ali kako jo nadgraditi. Koliko visok cilj doseže v tem pogledu ilustrator, je seveda odvisno od njegovih ambicij, moči in prepričljivosti njegove pripovedi. Največ dilem ilustratorji doživljajo pri ilustraciji »mitskih« besedil, saj jih do podrobnosti pozna najširši krog bralcev in jih spremlja vrsta arhetipskih predstav.

Takih dveh zahtevnih besedil se je lotil Damijan Stepančič – znamenite Prešernove Zdravljice, naše himne, in legendarnega pesniškega poklona reki Soči Simona Gregorčiča. To sta gotovo dve pesniški besedili, ki Slovence spremljata od osnovne šole naprej in imamo o njiju zanesljivo vsak svojo predstavo. Kako temeljito se je naš ilustrator lotil Zdravljice, priča njegova izjava, da je izjemno veliko časa namenil razmišljanju o tem, kako tega zahtevnega pesniškega besedila naj ne bi ilustriral in kako bi se izognil vsakršni stereotipni likovni rešitvi. Stepančičev pristop je sicer načeloma tak, da poskuša vsem besedilom, ki se jih loti kot ilustrator, najprej zlesti pod kožo, jih neštetokrat prebrati in šele potem jih uspe »posvojiti«. Soče ni spoznaval le s prebiranjem Gregorčičeve pesniške izpovedi, ampak se je stika z reko lotil dobesedno. Prepotoval in preiskal jo je od izvira do izliva v Jadransko morje. Celo skočil je vanjo, da bi jo doživel še telesno. In šele potem, ko je Sočo spoznal do obisti, se je lotil iskanja ustrezne likovne interpretacije. Po drugi strani pa je natančno preučil tudi njeno zgodovinsko vlogo in izkušnje ljudi, ki so sobivali ob njej, doživljali prelomne, tudi najbolj grozljive dogodke, a hkrati lahko občudovali vso njeno lepoto in draži.

Stepančičeve ilustracije nam seveda ponudijo številne likovne vrednote, o katerih razmišlja avtor in jih rešuje na njemu najbolj pristen način. Tako Prešernov kot Gregorčičev čas se zrcalita kot zgodovinska podlaga njegovih naslikanih pripovedi. V zgodovino Soče se je poglobil tja do časa prvih civiliziranih družb, ki so se pojavile ob njenih bregovih, denimo v železni dobi. Na situlah, ki so jih odkrili arheologi, je ohranjena vrsta figuralnih prizorov iz tistega časa, ki so ilustratorju ponudili vir navdiha. Tudi v zgodovinskih ozadjih ilustracij Zdravljice razpoznavamo pomembne osebnosti iz slovenske kulturne zgodovine, zanimivo pa tudi take, ki so iz časa daleč po Prešernu in jih je Stepančič postavil kot simbolne podobe tega, o čemer piše pesnik. Dokaj drzni so torej avtorjevi prehodi iz enega časovnega obdobja v drugega, vendar ko pogledamo celoto, delujejo verjetno in verodostojno. Avtor na koncu celo posebej predstavi podobe znanih in znamenitih oseb iz slovenske zgodovine, ki nastopajo v njegovih ilustracijah Zdravljice. Tudi to lahko označimo kot eno izmed izjemno izvirnih in duhovitih potez, kakršnih je v Stepančičevih ilustracijah sicer še mnogo. Kajti ta naš ilustrator jemlje svoje umetniške naloge in cilje zelo resno ter z veliko odgovornosti. Posega pa tudi po drznih likovnih rešitvah, ki jih likovno utemelji s prepričljivo interpretacijo obravnavanega besedila.«

Po zadnji skladbi je Blažka Müller Pograjc goste povabila na ogled razstave in možnost ogleda farmacevtsko-medicinske zbirke Bohuslava Lavičke, po kateri obiskovalce popelje skrbnik zbirke Davor Poljanšek, na koncu pa še v Bistrò Galerija na druženje in klepet.

Damijan Stepančič (1969) sem se po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo odločil nadaljevati študij na Akademiji za likovno umetnost, na oddelku za oblikovanje. Po dveh letih sem ga zapustil in se prepisal na študij slikarstva ter leta 1996 tam tudi diplomiral. Verjamem namreč, da šele risarska podkovanost omogoča likovno in umetniško zrele ter prepričljive izdelke.

Čas konca študija sovpada z mojimi začetki vstopanja na polje ilustracije.

Po mnogih letih intenzivnega dela sem se profiliral za ilustracijo za nekoliko starejših otrok in odraslih. Prav študij slikarstva mi je omogočil, da se ilustraciji posvečam z vso ustvarjalno resnostjo, odgovornostjo in hkrati s tehnično podkovanostjo. Poznavanje raznih slikarskih in grafičnih tehnik, pridobljenih skozi študij, mi omogoča preskakovanje iz enega medija v drugega znotraj ilustracije. Tako se lahko soočam z različnimi besednimi poetikami, od pravljic in poezije do praktično znanstvenih, zgodovinskih besedil. Samo tako se lahko doseže, da izdelek deluje kot homogena celota slike in besede. Sam poskušam z različnimi pristopi preseči stereotipe, da je ilustracija namenjena izključno otroški publiki. Vse bolj se tudi posvečam študijski ilustraciji, kjer igra brskanje po informacijah in literaturi ključno vlogo. To dopolnjujem z obiski muzejev, s preučevanjem drugih virov. Tako zasnovane knjige postanejo kar leksikoni v malem ...

Prav ilustracija mi najbolj omogoča, da skozi risbe pripovedujem zgodbe, tako lahko uresničujem tudi svoje drzne vizualne in likovne zamisli.

Nagrade:

1999 pohvala žirije na 4. slovenskem bienalu ilustracije za izvirnost

2002 plaketa Hinka Smrekarja na 5. bienalu slovenske ilustracije

2003 Levstikova nagrada za Leteči krožnik na našem vrtu

2008 najlepša slovenska knjiga Antonov cirkus, Sodobnost

2010 uvrstitev na listo odličnosti IBBY, Majnice in majhnice, Miš

2010 priznanje Hinka Smrekarja na 9. bienalu slovenske ilustracije

2011 zlata hruška Kje pa ti živiš, Rokus

2011 najlepša slovenska knjiga Čudežni prstan, Sodobnost

2011 zlata hruška Modrost nilskih konjev, DZS

2011 Levstikova nagrada za Zgodbo o sidru

2012 nagrada Kristine Brenkove za slikanico Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, Miš

2012 zlata hruška Kako so videli svet, Miš

2012 plaketa Hinka Smrekarja na 10. bienalu slovenske ilustracije

2013 zlata hruška Ropotarna, Miš

2013 nagrada Kristine Brenkove za slikanico Zdravljica, MKZ

2016 nagrada Hinka Smrekarja na 12. bienalu slovenske ilustracije, Arsenije!


Razstava je na ogled do 2. junija 2017.