Cigler, Mirtič, Šimenko

Galerija Lek, 5. april – 9. maj 2005

Od 5. aprila do 9. maja si v prostorih Galerije Lek lahko ogledate skupinsko razstava del mladih umetnikov. Nina Cigler, Nataša Mirtič in Gorazd Šimenko se predstavljajo tako z grafikami kot slikami.

Mlade umetnike je na odprtju v torek, 5. aprila, ob 19. uri, predstavil umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Milček Komelj. O “poetični trojici mladih ustvarjalcev” je med drugim povedal:

“Razstava nas seznanja z eksistencialnimi stanji treh avtorjev, ki so se (na pobudo prireditelja) srečali zaradi sorodne likovne ubranosti – nežnosti, občutljivosti, krhkosti, malone plahosti -, ne da bi jih navzven povezovalo kaj drugega kot dejstvo, da so doštudirali na ljubljanski likovni akademiji ali pedagoški fakulteti in da odgovorno zaupajo preizkušenim klasičnim likovnim sredstvom. Prav njihova krhkost pa nakazuje, da je dojemljivost, ki je obrnjena predvsem vase, lahko še vedno tudi moč, saj jo avtorji negujejo kot svojo najzanesljivejšo osebno avtentičnost.”

Z odličnim glasbenim nastopom je torkovem odprtju posebno noto pridala mlada pevka Urška Drašček, celotni kulturni dogodek pa je pomladno zaokrožila voditeljica Blažka Müller Pograjc.

Urška Nina Cigler, Nataša Mirtič in Gorazd Šimenko

Tokratne ustvarjalce na skupnem prikazu treh mladih avtorjev v razstavišču Lek povezuje prepričanje, da je bistvo umetnosti izpoved in da vibrira umetnikov duhovni svet skozi likovni medij, ki zmore izraziti spremenljiva stanja notranjih doživljanj; zato zanje slikarstvo ni le posredovanje informacij, marveč izrazito intimna ustvarjalnost, ki s prelivanjem odtenkov in znamenj priklicuje duhovno lepoto in sledove sanj. Vse to lahko razberemo pri slikarki Urški Nini Cigler iz barvnih slik, pri Nataši Mirtič in Gorazdu Šimenku pa iz grafik.

Slike Urške Nine Cigler dosledno sijejo v modrem. Modrina, razprostranjena po vseh platnih ali razporejena v znamenju njihovih arhitektonskih razčlenitev, rahločutno utripa v svojem tkivu, ki prepušča utripanje atmosfere. Slikarka barve ne pojmuje kot materializirano snov, marveč vidi v njej nosilko duhovnih dimenzij, zato je tudi atmosfera teh podob v osnovi razpoloženjska in poduhovljena, prežeta z vedrim sijajem in ob vsej liričnosti ponekod tudi nekoliko melanholično zamolkla. Konstrukcija njihove parcelacije na rudimentarne like ji je samo oporišče, katerega omejitve se lahko razširijo v barvno prostranstvo, beli robovi ali vertikale pa so aluzija na okenske police, na komaj sluteno utripanje gub na zastorih, ali pa se spreminjajo v slutnjo horizontov. Skozi take okvire polzi modro prostranstvo, pretopljeno v subtilnost, ki jo oživlja samo svetloba barve. Njena barvitost utripa v odtenkih, natrgane vodoravnice pa so aluzija na pene spokojnih valov ali ritmično usklajenost belih oblakov, ki plovejo na sinjem nebu morja po gladini slikarkinih sanjarjenj. Očitno izhodišče za take kompozicije je misel na morje in obzorja, njen romantičen pogled skozi okno pa se zazira v slikarkino notranjo gladino, v prostranstva njenih občutij ali sanj, ki izpričujejo veliko odmaknjenost ali zatopljenost v svet hrepenenjskih doživljanj; zato ni nenavadno, da se na takem vodnem nebu prikaže kot slutnja iz slikarkinega spomina tudi komajda otipljiv privid mačke ali ob robu okna silhueta ptice in celo otožna lobanja; v táko modrino ali v dvospev njenih odtenkov in sijočih belin s slikovito dinamičnimi belimi lisami pa se kot odblesk ali tleča slutnja zadržano vključuje tudi rumenina, občutena kot sled zamirajoče sončne svetlobe in hkrati kot preblisk srčne topline, ki poživlja enobarvno ubranost tako naslikanih podob.

Notranje sorodna ubranost označuje tudi jedkanice in akvatinte Gorazda Šimenka. Njegove podobe temeljijo na rahločutnih prelivih zelenkaste, najnovejše slike v manjšem formatu pa tudi sinje barve. Tonski prehodi v asketskem bogastvu svojih odtenkov zvenijo med avtorjevim zatopljenim igranjem na klaviaturi možnosti, ki mu jih poklanja grafični globoki tisk. S prelivanjem teh odtenkov barva notranje razpoloženje, ki temelji na njihovi krhkosti. Kompozicijsko osnovo ponekod tudi pri njem razčlenjujejo pravokotni arhitektonski liki, prav tako nevsiljivi in prosojni, občuteni kot markacije in usmerjevalci v prostranstvo barvnih skladij in ne kot simbolični, motivno ali likovnoteoretsko utemeljevani liki. Seveda pa lahko v takih usklajenostih razberemo, oprti na asociativne aluzije, tudi pogled na urejeni urbani tloris ali arhitekturno resničnost brez ljudi. Vso to osnovo enako nežno in usklajeno prežemajo sledovi gest, črtovja ali lis, kot da bi umetnik usmerjal svoj notranji pogled skozi steklo, poživljeno z različnimi atmosferskimi sledmi in potezami. Celota vseh teh odtisov učinkuje kot pokrajina sledov, od metežev do sanjsko nežnih utrinkov, in s tem kot pogled na življenje, ki ostaja navzoče samo s svojo odsotnostjo. Vsa taka podoba nevidnega življenja in njegove krhke dinamike, prebujene z grafikovim občutljivim pogledom, pa je v bistvu podoba meditativne zazrtosti in odmaknjenosti, v kateri zna avtor zreti v samoto z ustrezno askezo in opozarjati na vrednost tišine, usklajenih razmerij, predvsem pa najtanjših, komajda še vidnih odtenkov; zahtevna grafična tehnika pa ga v svoji nepredvidljivosti najbrž tudi sama po sebi spodbuja, da uteleša tišinsko ubranost svoje intimne notranjosti prav skozi možnosti njenih prefinjeno izjedkanih stopenj, v svoji tonski klaviaturi rahlih kot pri vodenem akvarelu. Ubranost, zajeta v prosojnih odtenkih ene same barve, je zastrta s kopreno odmaknjenosti, v kateri počiva slikarjev notranji svet; skoznjo pa postaja subtilen in nežen tudi dinamičen nemir, ki ga spreminja odtis njegovega doživljanja zabrisane lepote.

Podobno meditativno in asketsko ubrana Nataša Mirtič nam prav tako govori z odtenki ene same, rožno ali rjavkasto ubrane barve. Tudi njene kompozicije v osnovi temeljijo na geometrijskem redu; princip tega reda je zajet v okvire ozkega pravokotnega formata, v katerem avtorica gradi svoje znakovne kompozicije kot spominske toteme. Njene statične “prizore” lahko gledamo kot nadstropne sanjske stolpe s prizorišči, kot fino vgravirane fasade z arhitekturnimi elementi, obdane z znamenji in rekviziti, ali kot zvrha ugledane načrte ali mize z vrisanimi znakovnimi predmeti, med katerimi dominirajo večpomenske oblike lubeničaste lune ali kroga s križem, ki označuje zaupanje ali trpljenje. Grafične plošče pa avtorica med tiskanjem kombinira tudi v večje sestavljene celote, ki se nizajo, razgrnjene vodoravno, kot pasni trakovi z ornamentiranimi središčno poudarjenimi sponami. V takó razčlenjeno osnovo slikarka pretanjeno gravira like, ki s svojimi krhkimi oblikami ter kot aluzije ali znamenja zastrto razkrivajo poezijo in zamišljenost ter morda tudi pritajeno trpkost njenega notranjega sveta, obenem pa so njene slike izrazito ljubeznive in krasilne. Kot bistven nosilec slikarkine čustveno-razpoloženjske ubranosti pa deluje barvna harmonija s svojimi odtenki.

Razstava nas seznanja z eksistencialnimi stanji treh avtorjev, ki so se (na pobudo prireditelja) srečali zaradi sorodne likovne ubranosti – nežnosti, občutljivosti, krhkosti, malone plahosti -, ne da bi jih navzven povezovalo kaj drugega kot dejstvo, da so doštudirali na ljubljanski likovni akademiji ali pedagoški fakulteti in da odgovorno zaupajo preizkušenim klasičnim likovnim sredstvom. Prav njihova krhkost pa nakazuje, da je dojemljivost, ki je obrnjena predvsem vase, lahko še vedno tudi moč, saj jo avtorji negujejo kot svojo najzanesljivejšo osebno avtentičnost. Ko se prepuščajo le svoji dojemljivosti, ne izhajajo niti iz razglašanih doktrin niti ne iz trendovsko usmerjanih “aktualnih” prijemov, ampak v svoji zadržanosti do vsega kričavega skušajo slediti le temeljnemu tonu svoje lastne barve, kompozicije in geste. V tem pa so ponekod celo bliže klasikom moderne umetnosti, zlasti nekdanjim profesorjem z ljubljanske likovne akademije, kakor neposrednim učiteljem, očitno zaradi povezanosti s tistimi njihovimi potezami, ki jih štejejo za osebne vrednote (mednje sodijo borčićevski statično kontemplativni znak ali jemčevska jedkanica gest in zadržana tonaliteta odtenkov), in značilno je, da so tudi naklade njihovih grafičnih listov intimno majhne ali celo prilagojene za en sam odtis. Skozi meditacijsko naravnanost se njihovo delo približuje komajda slišni liriki tonov in harmonij, zato so slike vseh treh tudi bolj ali manj izrazito poetične: “arhitekturni” ritem čiste poezije je pri Urški Nini Cigler zgoščen v mehkobi barv; pri Gorazdu Šimenku trepeta slutnja prisluhov na ometu duše v komajda vidnih barvnih prelivih grafičnega odtisa; pri Nataši Mirtič pa se umirjena harmonija znakovnih razmerij vrisuje v rožno barvo svetlobe, zatopljene v vijolično zatišje melanholičnega večera. V svoji lahkotnosti so vsi trije ujeti v težak slikarski položaj, ko kultivirano motrijo v vztrajnost modernističnih prijemov in v njih šele iščejo prostor za umetniško izpoved; zato táko zatišje morda tudi še čaka na pretres ali preobražajoč veter, ki nam bo še jasneje razgrnil, kaj tli ali se skriva za njihovimi sledmi, zastori in obzorji, ter pokazal, ali se bo iz tega nekoč rodil še intenzivnejši in osebnejši slikarski izraz.

Milček Komelj

Življenjepisi avtorjev

Urška Nina Cigler

Rojena je bila 3. aprila 1974 v Kranju. Leta 1999 je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika, pri prof. Zdenku Huzjanu. Od leta 2001 deluje kot samostojna ustvarjalka na področju kulture. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Samostojne razstave:
2000 | Galerija Instituta Jožef Stefan, Ljubljana; Galerija Geoplin, Ljubljana; Založba Mondena, Grosuplje, razstava ilustracij
2001 | Salon poezije, Novo mesto; Galerija Gasspar, Piran
2003 | KUD France Prešeren, Ljubljana, ‘‘Stene’‘, fotografska razstava

Skupinske razstave:
1997 | Klub CD, Cankarjev dom, Ljubljana, ‘‘Verige’‘, razstava likovne kolonije ŠOU; Akcus Selijo, Sarajevo, BiH, ‘‘Verige’‘, razstava likovne kolonije ŠOU; Peč, Madžarska, ‘‘Verige’‘, razstava likovne kolonije ŠOU; Galerija A/Petit, Ljubljana, ‘‘Desideratum’‘, razstava mednarodne študentske kolonije ŠOU; Collegium artisticum, Sarajevo, BiH, ‘‘Desideratum’‘, razstava mednarodne študentske kolonije ŠOU; Stavba Univerze v Ljubljani, Evropski mesec kulture, Ljubljana, ‘‘Cirkus’‘, razstava likovne kolonije ŠOU; Radeče, razstava na prostem, ‘‘Skulpture na vodi’‘, razstava likovne delavnice Kluba študentov Radeče
1998 | Galerija ALU, Festival Sarajevska zima, Sarajevo, BiH, ‘‘Acta, non verba’‘, razstava mednarodne študentske kolonije ŠOU; Postojnska jama, Postojna, ‘‘Podobe podzemlja’‘, skupinska razstava ob 180. obletnici odprtja Postojnske jame; WTC, Ljubljana, skupinska razstava ‘‘Podobe podzemlja’‘
1999 | Muzej novejše zgodovine, Ljubljana, ‘‘Acta, non verba II’‘, razstava mednarodne študentske kolonije ŠOU; Obala Art Center, Festival Sarajevska zima, Sarajevo, BiH, ‘‘Acta, non verba II’‘; Sot 24, Metelkova mesto, Ljubljana, ‘‘Slike’‘, slikarska razstava skupaj z Mojco Ogrizek in Martino Kikelj; Pilonova galerija, Ajdovščina, ‘‘d.b.o.’‘, razstava likovne skupine d.b.o.
2000 | Mestna galerija Piran, razstava mednarodnega ex-tempora Piran; Galerija Krka, Novo mesto, razstava 21. srečanja slikarjev na Otočcu
2001 | Galerija Avsenik, Begunje, razstava 1. mednarodnega slikarskega ex-tempora; Cankarjev dom, Ljubljana, "Fotografija leta", razstava izbranih fotografij natečaja revije Emzin; Metelkova 6, Ljubljana, 5. mednarodni festival mladih neodvisnih ustvarjalcev, ‘‘Vdor 21’‘ – projekt ‘‘Naše malo mesto’‘ skupaj z Martino Kikelj in Mojco Ogrizek
2002 | Galerija Iskrateling, Kranj, skupinska razstava mladih slikarjev iz Kranja v okviru 5. bienala mesta Kranja; XXV. bienale Sao Paulo, Sao Paulo, skupinska razstava Metelkove mesta
2004 | Mestna galerija Piran, razstava XXXVIII. mednarodnega ex-tempora Piran

Nataša Mirtič

Rojena je bila 7. septembra 1973 v Novem mestu. Leta 1997 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala na oddelku za slikarstvo pri profesorju Andreju Jemcu. Leta 2001 je tam končala tudi magistrski študij grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Od leta 2000 je članica ZDSLU. Kot svobodna umetnica živi in ustvarja v Novem mestu.

Samostojne razstave:
1998 | Galerija Luna, Novo mesto; Klub CD, Cankarjev dom, Ljubljana (z Vesno Drnovšek)
1999 | Galerija Luna, Novo mesto
2002 | Krka – Zdravilišče Strunjan, Strunjan; Galerija Krško, Krško
2003 | Galerija Ivan Napotnik, Velenje
2004 | Galerija ZDSLU, Ljubljana; Mestna galerija, Nova Gorica (z Gorazdom Šimenkom)

Skupinske razstave:
1998 | Miheličeva galerija, Ptuj, 7. likovna kolonija Štatemberk
1999 | Galerija Božidar Jakac, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, "Pogled 1"
2000 | Otočec, Novo mesto, 6. bienale slovenske grafike; Muzej mesta Skopje, Skopje, Makedonija, IV. mednarodni študentski bienale; Galerija ZDSLU, Ljubljana, razstava novosprejetih članov ZDSLU
2001 | Galerija Božidar Jakac, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, "Dela na papirju" (V. Drnovšek, N. Mirtič, G. Šimenko); Galerija Riharda Jakopiča, Ljubljana, Majski salon, "Različnost pristopov"; Galerija Simulaker, Glavni trg, Novo mesto, "Dolenjska podoba"
2002 | Galerija Riharda Jakopiča, Ljubljana, Majski salon, "O<35"
2003 | Rocca Malatestiana, Montefiore Conca, Italija, "Incidere Odtisi Grabar "; Galerija Donoso, Stockholm, Švedska, "Slovenska grafika"; Narodni dom, Novo mesto, "Refleksije" (Kumer, Marinč, Medle, Mirtič, Papež, Weinberger)
2004 | Galerija Božidar Jakac, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, "Mlada slovenska grafika"; Zavod za kulturne prireditve Celje & Galerija sodobne umetnosti, Celje in Städtisches Kunstmuseum Singen, "Izbor slovenskih grafikov/Auswahl slowenischer Grafiker"

Nagrade:
2000 | nagrada Novega mesta za grafiko, Otočec, Novo mesto, 6. bienale slovenske grafike
2002 | priznanje Majskega salona, Ljubljana

Gorazd Šimenko

Rojen je bil 26. februarja 1967 v Ljubljani. Leta 1997 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral na oddelku za slikarstvo pri profesorju Andreju Jemcu. Sedaj pri profesorju Lojzetu Logarju končuje magistrski študij grafike. Od leta 2000 je član ZDSLU. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Samostojne razstave:
1988 | Klub CD, Cankarjev dom, Ljubljana
1999 | Galerija Luna, Novo mesto
2003 | Galerija Krško, Krško; Razstavni salon Tehniških fakultet Maribor, Maribor
2004 | Galerija ZDSLU, Ljubljana; Mestna galerija, Nova Gorica (z Natašo Mirtič)

Skupinske razstave:
1998 | MGLC (Mednarodni grafični likovni center), Ljubljana, "Slovenski grafiki – nova generacija"
2000 | Galerija ZDSLU, Ljubljana, razstava novosprejetih članov ZDSLU; Otočec, Novo mesto, 6. bienale slovenske grafike
2001 | Galerija Božidar Jakac, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, "Dela na papirju" (V. Drnovšek, N. Mirtič, G. Šimenko); Galerija Riharda Jakopiča, Ljubljana, Majski salon, "Različnost pristopov"; Galerija MGLC, Ljubljana, "MGLC & umetniki, produkcija originalnih tiskov v MGLC"
2002 | Galerija Murska Sobota, Murska Sobota, "MGLC & umetniki, produkcija originalnih tiskov v MGLC"; Galerija Riharda Jakopiča, Ljubljana, Majski salon, "O<35"; Razstavišče Lija, Maribor, "Lija Lent
2002&|uot;; Obalne galerije Piran, Piran, XXXVII. mednarodni ex-tempore; Galerija Ante Trstenjak, Ljutomer, II. bienale slik malega formata
2004 | Galerija Božidar Jakac, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, "Mlada slovenska grafika"; Lipovci, Beltinci, slikarska kolonija Izak; Galerija Ante Trstenjak, Ljutomer, III. bienale slik malega formata

Nagrade:
2002 | posebna nagrada, XXXVII. ex-tempore, Piran