Likovne sanje treh čeških umetnikov
Galerija Lek, 4. oktober – 2. november 2005
Likovne sanje treh čeških umetnikov
V Galeriji Lek se je v torek, 4. oktobra, pričela razstava treh čeških umetnikov: Jiržija Anderleta, Karla Demela in Jana Rapina. V Lljubljano je žal prispel le Jan Rapin, najmlajši izmed treh umetnikov, ki živijo in ustvarjajo v Pragi.
Odprtja, imenovanega Likovne sanje treh čeških umetnikov, sta se poleg ostalih rednih gostov galerije, udeležili tudi veleposlanica Češke Republike, Ivana Hlavsová in predsednica uprave Leka, Janja Bratoš.
Likovna kritičarka, Tatjana Pregl Kobe, odlična poznavalka del Jiržija Anderleta, je v nekaj besedah orisala delo vseh treh umetnikov, izvore njihovega likovnega izraza in skupne poglede na svet in umetnost, ki izhajajo iz istih likovnih korenin, figurativne umetnosti. Jirži Anderle in njegov učenec, Karel Demel, svojo umetnost povezujeta tudi z glasbo, kar se v veliki meri odraža v njunih delih.
Zlasti Jirži Anderle je slovenski likovni publiki znan kot odličen grafik, njegova pot do svetovno znanega in uveljavljenega umetnika se je začela ravno v Ljubljani. Jirži Anderle je namreč l. 1981 na ljubljanskem grafičnem bienalu prejel svoj prvi granpri, prav tako pa je tudi njegova prva velika monografija izšla v Sloveniji. Ni torej presenetljivo, da ima lepe spomine na Ljubljano kot je zapisal v svojem pismu, se iz vsega srca zahvalil za povabilo k razstavljanju in hkrati obžaloval, da se zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti odprtja v Galeriji Lek. Tudi Karel Demel je goste Galerije Lek pozdravil v svojem pismu.
V spomin na odprtje razstave treh čeških umetnikov in v znak zahvale za povabilo, je Jan Rapin, slikar in grafik Janji Bratoš, predsednici uprave podaril eno izmed svojih del. V svojem nagovoru je Janja Bratoš poudarila pomen kulture v poslovnem svetu, v Leku, ki ga izkazujemo preko Galerije Lek in vseobsežnejše stalne zbirke, v kateri bo med deli priznanih umetnikov iz Slovenije in tujine svoje mesto dobilo tudi podarjeno delo Jana Rapina.
S sanjami soočena resničnost likovnih del treh čeških umetnikov
Svetovno znani češki slikar in grafik Jirži Anderle v vsem svojem opusu ustvarja značilen dialog med lepim in grdim, med strahom in upanjem, med starim in novim. Upodablja svoje videnje časa, prostora in človeka, njegovega večnega izginjanja in ponovnega rojevanja ter tragične dialoge med lepoto misli in strahoto nepremišljenih posledic zlorabljanja teh misli. Človek je središče njegove umetniške izpovedi in čas je njegovo vodilo. Skozi stotine človeških obrazov izpoveduje svoje notranje iskanje duševnega miru, ki ga je pred mnogimi leti ogrozilo halucidno videnje lastne smrti. Do izmučenosti predan svojemu delu je ustvaril epopejo človeka v času od prvega velikega razcveta umetnosti v davni preteklosti do kataklizme nekje v predvideni prihodnosti, ko ob nenehnem zavedanju svojega konca v povezanih ustvarjalnih ciklih niha zdaj med tragičnostjo bivanja in niča, zdaj med odrešujočim kanonom umetnosti in lepega.
Skozi različne cikle Anderle filozofsko razmišlja o nezadržni logiki propada vsake civilizacije, katere razum se razlikuje od humanističnih vizij sveta. Razpadanje sveta kaže tako skozi do nerazpoznavnosti tragično deformirane obraze kot skozi izrojeno idealizirane figure določljivih dob preteklosti. Na eni izmed slik realistično prefinjeno naslikani obrazi zrejo naravnost v gledalca. V zmešnjavo razletenega sveta so vsajene zgodbe, ki jih umetnik živi skozi like svojih najbližjih, znancev, sodelavcev in prijateljev ter njihovih otrok, ki bodo živeli nekje v prihodnosti: čeprav se slikar nikoli ne bo znašel v časovno odmaknjenih prostorih, ki jih iz podzavesti in sanj izslikujejo njegove roke, in nikoli ne bo dočakal čudeža, da bi jih doživel, bodo – naslikani – vedno tu. Kot bo tudi sam, naslikan v kotu slike. In kot je v dialogih s starimi mojstri umetnik sporočal, da nikoli nič ne bo več, kot je bilo, da pa že samo spoznanje tega človeštvu odpira vrata v svetlejšo prihodnost, tako se skozi dialoge navdihuje še danes. Skoznje išče smisel življenja in govori s spomini. Sooča resničnost s sanjami, glasbo s tišino, vzpostavlja razmerja med lepim in grdim, mirom in vojno, primerja svetlobo s temo, turobno sivino z živo predstavljivo domišljijo. Tako občutljivo zaznavanje odtenkov bivanja v virtuozno izvedenih tehnikah je že davno uveljavilo Anderletovo ime v samem vrhu svetovne grafične umetnosti.
Po vojni se je češka grafična umetnost eksperimentalno razbohotila hkrati s tokovi umetnosti po svetu, kljub prvotni nekajletni ustvarjalni zavrtosti, in se tudi mednarodno uveljavila. Tako je sodobni grafični izraz že desetletja popolnoma sočasen z drugimi likovnimi zvrstmi in dogajanji na grafičnem področju: vse več je oblikovnih hotenj in vse bolj se pojavljajo težnje po spreminjanju tega sveta. Med grafike povojne generacije sodi tudi Karel Demel, ki je svojemu učitelju Anderletu blizu ne le zato, ker svoje alegorične podobe črpa iz življenjskih izkušenj in podzavesti, temveč ker svoje figuralne kompozicije povezuje z glasbo. Poetika v njegovih imaginarnih podobah, obogatenih z nadrealnostjo, izhaja tudi iz naklonjenosti poeziji, ki jo je v zgodnjih letih ilustriral. Nadrealistična estetika s fantastičnimi, sanjam podobnimi liki pa danes najmočneje zaživi v grafičnih listih, ki niso literarno pripovedni. S tehnično prefinjenostjo nastajajo podobe, ki bi jih človeška domišljija brez realnosti lastnega psihičnega sveta, sanj, čustev in fantazije le stežka ustvarila. Hkrati pa se Demel v premišljeno uravnoteženih kompozicijah ne izogne niti metaforično asociiranim sporočilom, v katerih sta soočena moški in ženski princip.
Različne odnose med moškim in žensko prikazujejo tudi dela Jana Rapina, ki gradi svojo likovno izpoved na dediščini tradicionalne umetnosti. Ženski lik je kot likovna tema od nekdaj privlačil umetnika, saj je notranje življenje njegovih potez, barv in oblik edinstveno, bogastvo proporcev in ritma pa neizčrpno. Rapin je izrazit figuralik, ki raziskuje klasično zasnovano telesnost v odnosu do svetlobe. Način postavitve figure v prostor, izbira določenih barv in kretenj ter linije dodanih poudarkov govorijo o simbolno izraženih čustvih, hkrati pa prav zaradi poudarjene lepotnosti opozarjajo na njeno minljivost. Z natančno izdelanimi deli obraza ter s pravilnimi proporci in perspektivo slikar pokaže, da obvlada zakonitosti likovnega upodabljanja, hkrati pa namenoma zameji sliko in ne dopušča ozadja. Njegove ženske figure se napajajo z energijo in s skrivnostnostjo, istočasno pa ponazarjajo notranje stanje slikarja v napetih primerih, ki jih polno doživlja, ter opozarjajo na nemir in naglico našega časa. Ta niz slik z ženskimi podobami je sodoben, a v nekem smislu brezčasen. Klasično oblikovno osnovo slikar napolnjuje z ezoteričnim doživljanjem, polnim simbolike, ki povzdiguje njegove monumentalne ženske like v podobe hrepenenja in usodnosti.
Tatjana Pregl Kobe
Jirži Anderle
Rojen je bil 14. septembra 1936 v Pavlikovu pri Rakovniku. Med letoma 1951 in 1955 je študiral na Višji šoli za umetno obrt v Pragi ter nato do leta 1961 na praški Akademiji likovnih umetnosti. V osmih letih (1961-1969) je kot član Črnega gledališča Jiržija Srnca prepotoval ves svet in na evropskih, ameriških ter afriških tleh na bakrene plošče zapisoval svoje vtise o ljudeh. Do leta 1973 je bil asistent pri profesorjih Jiržiju Trnkiju in Zdenku Sklenaru v ateljeju za knjižno ilustracijo in grafiko na praški Višji šoli za umetno obrt, od takrat dalje pa deluje kot svobodni umetnik. Leta 1966 je imel prvo samostojno razstavo v Pragi, naslednje leto pa se je prvič udeležil Mednarodnega bienala grafike v Ljubljani. Leta 1969 je prvič dobil nagrado na krakovskem mednarodnem bienalu grafike. 1981. je za grafike iz ciklusa "Iluzija in realnost" na ljubljanskem mednarodnem bienalu grafike prejel granpri. Naslednje leto je bil njegov nagrajeni cikel razstavljen v Centralnem paviljonu beneškega bienala, isto leto pa je švedski Narodni muzej v Stockholmu pripravil retrospektivo njegovega grafičnega dela. Leto kasneje je v Sloveniji izšla njegova prva velika monografija. Leta 1983 se je udeležil razstave "Češka risba 20. stoletja" v Pompidoujevem centru v Parizu, naslednje leto pa je s svojimi deli znova sodeloval na razstavi v Centralnem paviljonu beneškega bienala. Leta 1995 je praška Narodna galerija pripravila retrospektivno razstavo grafike in risbe v Palači Kinsky. Izšla je njegova druga velika monografija. Naslednje leto je imel v Cesarski konjušnici Praškega gradu retrospektivno razstavo slik, leta 2000 pa v praškem Kongresnem centru retrospektivno razstavo slik in grafik. Od leta 2003 je v Pelleovi vili v Pragi stalna postavitev njegovih del in zbirke primitivne afriške umetnosti. Živi in ustvarja v Pragi.
Karel Demel
Rojen je bil leta 1942 v Pragi. Med letoma 1957 in 1963 je na praškem konservatoriju študiral trobento, kontrabas in kasneje pozavno ter hkrati brez strokovnega vodstva veliko risal. Po neuspelih poskusih (zaradi političnega režima) za sprejem na praško Akademijo likovnih umetnosti (1965-1968) je med letoma 1968 in 1974 pod strokovnim vodstvom Jiržija Anderleta študiral pri Zdenku Sklenaru na Višji šoli za umetno obrt v Pragi. Prvič se je samostojno predstavil leta 1975 v Galeriji Borkowski v Hannovru (Nemčija). Udeležil se je mnogih skupinskih razstav na Češkem in v drugih evropskih državah ter v Avstraliji, na Novi Zelandiji, Kitajskem in na Japonskem, v Mongoliji, Vietnamu in Kanadi. Za grafično delo, ekslibris in ilustracijo je prejel številna priznanja in odlikovanja. V praški Galeriji Knjiga je razstavljal leta 1978, 1985 in 1990. Imel je več kot petdeset samostojnih razstav v domovini in tujini – v Belgiji, Nemčiji, Švici in Franciji ter na Norveškem, Nizozemskem in Slovaškem. Med njimi so: 1981 – Kulturni center Aflibem (Belgija); 1982 – Aegis grafik Kabinet, Ulm (Nemčija) in Muzej Mohelnice (Češka); 1988 – Fondation Jacques Brel, Brusel (Belgija); 1989 – Park kulture Pardubice (Češka) in Galerija Nebti v Haagu (Nizozemska); 1992 – Praga Platyz (Češka); 1993 – Galerija Hollar, Praga (Češka); 1994 – Galerie Epreuve Artiste Antverpy (Belgija); 1995 – Galerija Brunovsky, Bratislava (Slovaška) in Art Club Tyn nad Vltavo (Češka); 1996 – Buchlovice grad (Češka); 1997 – Galerija Rahmen, Berlin (Nemčija). Umetnik živi in ustvarja v Pragi.
Jan Rapin
Rojen je bil leta 1956 v Pragi. 1971. je začel študirati na Akademski gimnaziji v Pragi, kjer se je od drugega letnika sistematično posvečal risanju in slikanju. Potem ko mu je oče prepovedal razstavljati pod lastnim imenom, je privzel umetniško ime Rapin in leta 1976 pripravil prvo samostojno razstavo v Sobeslavu, v Pragi pa je prvič razstavljal slike že naslednje leto v klubu Futurum. Med letoma 1988 in 1990 je ilustriral za münchensko založbo Time Live. Leta 1990 se je udeležil razstav češke umetnosti v Wuppertalu, isto leto pa je prejel tudi nagrado na mednarodni reviji akvarelov v Rimu. Dve leti kasneje, ko je začel sodelovati z newyorško Galerijo Braintree, je imel prvo retrospektivno razstavo v praški Občinski hiši. Leta 1977 je imel do tedaj največjo razstavo (več kot 140 razstavljenih del) v belgijskem Neerpeltu. 1995. je svoje motive prvič prenesel v češki kristal. Leta 1993 je ustanovil Ustanovo češke likovne umetnosti in postal vodja Češke galerije. Od leta 2001 ima ta prostore tudi v stavbi Poslanske dvorane Parlamenta Češke republike, kjer se predstavljajo vodilni češki figurativni umetniki. Od leta 2002 je svetovalec v Poslanski dvorani Parlamenta, kjer organizira tudi razstave sodobnih čeških in tujih umetnikov. Do zdaj je imel okoli sto samostojnih razstav doma in v tujini – v Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Norveškem. Ni član nobene likovne skupine. Živi in ustvarja v Pragi.